"Kdor nima vizije prihodnosti, začne nakladati o preteklosti"

Včeraj je bil v Beogradu, kjer mu je uspelo nekaj, kar je bilo še pred kratkim nepredstavljivo: za isto mizo je spravil predstavnike hrvaških internirancev, ki so jih med vojno v devetdesetih zaprli v taborišča na ozemlju Srbije, in srbskega premierja Aleksandra Vučića, ki je zagotovil, da bo srbsko pravosodje zločince, ki so ljudi zadrževali in tudi mučili v srbskih taboriščih, preganjalo in kaznovalo.

Ni enotnega stališča, katere države spadajo v Zahodni Balkan

S tem korakom proti spravi na Zahodnem Balkanu, za katerega sam priznava, da ga mnogi že zemljepisno razumejo vsak po svoje, si je (spet) priboril praktično vse naslovnice in prve minute hrvaških in srbskih medijev.

"Na Zahodnem Balkanu je poleg držav, ki še delajo na svoji evropski poti, tudi Hrvaška, članica Evropske unije. Od nje se je ob sprejemu v Evropsko unijo pričakovalo, da bo svojevrstni svetilnik drugim državam regije na njihovi evropski poti, a ji v zadnjih dveh ali treh letih zaradi lastnih političnih težav to ni najbolj uspelo. Ne glede na to, koliko se upira temu, da bi jo dojemali kot del Zahodnega Balkana, je Hrvaška tipična balkanska država – a to ne pomeni samo slabih reči."

"Odpiranje poglavja ni isto kot zapiranje poglavja, prav z odpiranjem poglavij bodo države, ki si še prizadevajo za vstop v Evropsko unijo, hitreje vzpostavile standarde, ki se od njih pričakujejo."

"Če bomo samo čakali, bodo države Zahodnega Balkana sestradane, izseljene ali radikalizirane"

Juratović je odločilno vplival tudi na to, da je Hrvaška prenehala nasprotovati srbskemu odpiranju poglavja 23 (o pravosodju) v pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo: "Odpiranje poglavja ni isto kot zapiranje poglavja, prav z odpiranjem poglavij bodo države, ki si še prizadevajo za vstop v Evropsko unijo, hitreje vzpostavile standarde, ki se od njih pričakujejo," je svojo odločno držo pojasnil Juratović.

Prepričan je namreč, da prvotni pristop Evropske unije, češ da naj države Zahodnega Balkana najprej same uredijo svoje razmere in da se šele takrat začne njihova pot približevanja Evropski uniji, preprosto ni dovolj učinkovita. "Če bomo čakali, da te države same uredijo svoje razmere glede človekovih pravic in demokratičnih vrednot, bodo pred uresničitvijo tega cilja sestradane od lakote, izpraznjene zaradi množičnih izselitev ali radikalizirane - Bosna in Hercegovina je najbolj očiten primer."

"Na zahodnem Balkanu so tudi dobre reči in čudoviti ljudje"

Juratović velik del svoje politične dejavnosti v nemškem parlamentu, kjer je poslanec socialdemokratske stranke SPD, član odbora za integracijo in zunanjo politiko, predsednik parlamentarne skupine za Hrvaško in skupine za Bosno in Hercegovino ter član odbora za jugovzhodno Evropo namenja prav Zahodnemu Balkanu, za katerega si želi, da ne bi bil zgolj problematična regija, temveč tudi regija priložnosti.

"Na Zahodnem Balkanu so tudi dobre reči, so tudi čudoviti ljudje," je med drugim povedal med nekajurnim obiskom v Ljubljani – a na tem istem Zahodnem Balkanu je še veliko za postoriti. "Tragično je, kaj vse se je na Zahodnem Balkanu zgodilo in se do neke mere še vedno dogaja, a evropska perspektiva vendarle ostaja. Potrebujemo več sodelovanja, ne pa tega, kar imamo v Bosni in Hercegovini, kjer domala vsaka vas ima še vedno svoje učbenike zgodovine, kjer piše, da so vsi v sosednjih vaseh sovražniki."

Vse lepo zveneče resolucije o sodelovanju, ki jih niti na Zahodnem Balkanu ne manjka, bodo dobile svojo veljavo šele, ko jim bodo sledili gospodarski tokovi, opozarja poslanec in član odbora za zunanjo politiko nemškega zveznega parlamenta Josip Juratović.

"Ponosen sem, da sem poslanec parlamenta države, ki jo danes mnogi občudujejo"

Josip Juratović se je rodil v Koprivnici na Hrvaškem, a se je kot 15-letni otrok preselil z družino v južno Nemčijo. Ima več kot dvajsetletne izkušnje pri aktivnem delu v sindikatu, od leta 2005 pa je poslanec v nemškem parlamentu: "Ponosen sem, da sem poslanec parlamenta države, ki se je v zadnjih sedemdesetih letih prelevila iz osovražene države v državo, ki jo danes mnogi občudujejo in se po njej zgledujejo."

Prihodnost naj gradijo mladi z izkušnjami starejših

Juratović vztrajno poudarja pomen boljšega medsebojnega sodelovanja držav Zahodnega Balkana, tudi zato, "ker vse države Zahodnega Balkana nimajo toliko prebivalcev kot eno večje evropsko mesto". Vse lepo zveneče resolucije o sodelovanju, ki jih niti na Zahodnem Balkanu ne manjka, bodo dobile svojo veljavo šele, ko jim bodo sledili gospodarski tokovi, opozarja Juratović.

Čeprav je Makedonija primer države, kjer novi politični igralci niso prinesli težko pričakovanih sprememb, je Juratović prepričan, da so pravi nosilci sprememb mladi, ki jih ni strah povedati, kaj mislijo. "Kako sem jaz lahko vizionar, če sem star 57 let? Starejši imamo izkušnje, ki jih mladi potrebujejo, toda prihodnost vendarle morajo graditi mladi, ki se ne bodo obotavljali povedati, kaj mislijo, in se ne bodo sramovali svojih poštenih dejanj!"

"V kar 17 državah članicah Evropske unije je brezposelnost mladih nad 25 odstotki – to so prave življenjske težave!"

"Na Zahodnem Balkanu kraljujejo korupcija, nepotizem in nacionalizem!"

Na poti v boljšo in evropsko prihodnost držav Zahodnega Balkana pa so največje breme tri stare bolezni regije, je prepričan Juratović: "Na Zahodnem Balkanu kraljujejo korupcija, nepotizem in nacionalizem. V politiki pa je mnogo tistih, ki nimajo rešitev za sedanjost in prihodnost, takrat pa začnejo nakladati o preteklosti."

Treba se je pogovarjati o težavah navadnih ljudi, ki so enake povsod po regiji in tudi zunaj nje, pravi Juratović. "Vprašajte v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, Podgorici, Skopju, a tudi v Madridu, Berlinu in marsikje – največja težava ljudi je zagotavljanje spodobnega življenja in socialne varnosti. V kar 17 državah članicah Evropske unije je brezposelnost mladih nad 25 odstotki – to so prave življenjske težave!"

"Če preveč razmišljaš, kaj ni mogoče, ne utegneš narediti tistega, kar je mogoče"

Juratović opozarja tudi na to, da se na Zahodnem Balkanu preveč ukvarja s tem, kaj ni mogoče namesto tega, kaj bi se lahko naredilo, in kako pomembno je zdravo okolje za reševanje težav. "V času vojne na ozemljih nekdanje Jugoslavije v devetdesetih je bilo v moji hiši 18 beguncev. Bošnjakov, Hrvatov, Srbov. Že res, da je vsak gledal svoja poročila in poslušal svojo propagando, a ko je bilo tega konec, so se usedli za isto mizo, jedli in pili skupaj, skupaj se lotili vsakodnevnih opravil in težav. To je seveda bilo mogoče zato, ker je bilo okolje, kjer so živeli, pozitivno naravnano."

Toda negativnosti ni samo na Zahodnem Balkanu, tudi Evropska unija trpi zaradi nje. "Menim, da je ena od največjih težav Evropske unije ta, da lokalne in nacionalne politike svoje slabosti skušajo pripisati Bruslju, ki tega ne more reševati in rešiti namesto njih."