Kako so skrivnostni kristjani ustanovili bližnjevzhodno Švico

Vzpon Islamske države, katere tarče so tudi egiptovski Kopti ter sirski in iraški Asirci, je medijsko pozornost usmeril tudi na usodo kristjanov, ki živijo na Bližnjem vzhodu in v Egiptu.

Islamizacija krščanskih dežel Kristjani na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, ki so v sedmem stoletju postali del arabskega islamskega imperija, so postali manjšina v svojih deželah po letu 800.

Trije najpomembnejši razlogi za islamizacijo nekdaj večinsko krščanskih dežel so bili:

- prestopi v islam zaradi davčnega pritiska (kristjani so morali arabskim muslimanskim zavojevalcem plačevati posebni davek), - priseljevanje arabskih muslimanov v krščanske vasi in mesta, - širjenje arabskega jezika, ki je izpodrival sirski in koptski jezik.

Kristjani v libanonskih gorah So pa na Bližnjem vzhodu na posameznih področjih tudi po letu 800 živele strnjene skupine kristjanov. Takšen je primer libanonskega gorovja, kjer so bili kristjani večinsko prebivalstvo.

Libanonski kristjani so po prvi svetovni vojni, ko je propadlo turško oziroma otomansko cesarstvo, pod francoskim mandatom postavili na noge državo Libanon. Pred drugo svetovno vojno so kristjani v Libanonu predstavljali več kot polovico prebivalcev.

Križarji odkrijejo Zahodu skrivnostne kristjane Dobra polovica libanonskih kristjanov je maronitov (poimenovani po svetemu Maronu, sirskem menihu iz četrtega stoletja). Ti so od 12. stoletja povezani s Rimskokatoliško cerkvijo, v verskih obredih pa še vedno uporabljajo aramejščino (sirščino), jezik, ki ga je govoril tudi Jezus Kristus.

Pred prihodom križarjev v sveto deželo v 11. stoletju (ti so leta 1099 za slabo stoletje mesto Jeruzalem iztrgali iz muslimanskih rok) so bili maroniti popolnoma odrezani od drugih kristjanov. Pod muslimani so morali maroniti kot razpoznavni znak nositi črne turbane. Prepovedano jim je bilo tudi jahanje konj.

Švica na Bližnjem vzhodu Druga najštevilnejša krščanska skupnost v Libanonu so grški ortodoksni kristjani (tj. pravoslavni kristjani), tretja pa grkokatoliki – tako imenovani melkiti. V sredozemski državi živijo tudi armenski kristjani in protestanti.

Po drugi svetovni vojni je bila ta država, ker je bila bogatejša od arabskih sosedov ter je postala bližnjevzhodno finančno in bančno središče, znana tudi kot bližnjevzhodna Švica.

Beg Palestincev v Libanon Krščanska demografska prevlada v Libanonu se je končala zaradi bega Arabcev iz Palestine po ustanovitvi Izraela leta 1948. Številni palestinski Arabci so pribežali tudi v Libanon.

Ko je v 70. letih prejšnjega stoletja Jordanija s svojega ozemlja izgnala gverilsko organizacijo PLO (Palestinsko osvobodilno gibanje), ki jo je vodil Jaser Arafat, se je ta z orožjem umaknila v Libanon.

Zlom bližnjevzhodne Švice Trenja med oboroženimi skupinami so postajala vse večja, tako da je leta 1975 izbruhnila libanonska državljanska vojna. Na eni strani so bili kristjani, na drugi pa PLO ter njihovi muslimanski, panarabski in levičarski zavezniki. Krvava vojna se je končala šele leta 1990.

Libanonski kristjani so na koncu izgubili glavno besedo v državi, ki so jo ustanovili in desetletja vodili. Po sporazumu iz leta 1989 je namreč oblast v državi razdeljena: predsednik države je kristjan (predsednik države nima več pomembnih pooblastil), premier sunit, predsednik parlamenta pa šiit.

Libanonski kristjani se imajo za potomce Feničanov V okoli 4,3-milijonskem Libanonu zdaj kristjani predstavljajo okoli 41 odstotkov prebivalstva. Kristjani v Libanonu govorijo arabsko, a se imajo, zlasti maroniti, za potomce Feničanov, in ne Arabcev.

Kristjani živijo tudi v Siriji in Iraku, kjer strah in trepet seje zloglasna Islamska država. V 22-milijonski Siriji živi okoli 9,3 odstotka kristjanov (slabih 60 odstotkov je arabskih sunitskih muslimanov, 11,8 odstotka arabskih alavitskih muslimanov in 8,9 odstotka Kurdov).

Asirski kristjani Sirski kristjani govorijo arabsko, le v odročnih krščanskih vaseh še uporabljajo aramejski jezik kot pogovorni jezik. Največja krščanska skupnost so grški ortodoksni kristjani, sledijo grkokatoliki (melkiti) in sirska ortodoksna cerkev (ta ima verske obrede v aramejščini oziroma v sirskem jeziku).

Na severovzhodu Sirije živijo Asirci. Ti so razdeljeni na dve cerkvi: asirsko vzhodno cerkev in kaldejsko katoliško cerkev (ta je v uniji z Rimskokatoliško cerkvijo). Genocid nad Asirci Asirci, ki so potomci predarabskega prebivalstva, torej prvotni prebivalci Mezopotamije, živijo tudi na severu Iraka,v jugovzhodni Turčiji in severozahodnem Iranu. Med letoma 1914 in 1920 so bili tako kot njihovi severni sosedje Armenci žrtve turško-kurdskega genocida.

Turki, predvsem pa Kurdi ter Čečeni in Čerkezi (oboji so se v drugi polovici 19. stoletja pred nasiljem carske Rusije umaknili iz svojih kavkaških domovin v Otomansko cesarstvo), so po prvi svetovni vojni množično pobijali Asirce.

Zdaj Asirce ogroža Islamska država Asirci, ki so v delih nekdanjega Otomanskega cesarstva, ki zdaj ležijo na jugovzhodu Turčije, predstavljali več kot polovico prebivalstva, so pred Kurdi bežali na jug, kjer pa so jih napadala arabska plemena.

V genocidu nad Asirci je bila pobita polovica tega starodavnega naroda – okoli 300 tisoč. Asirci so zdaj tako kot Jazidi tarča nasilja Islamske države. Džihadisti uničujejo tudi njihovo kulturno dediščino.

Kristjani v Sveti deželi V Iraku zdaj živi okoli 450 tisoč kristjanov, kar je precej manj kot leta 2003. Takrat jih je bilo 1,5 milijona in so predstavljali pet odstotkov iraškega prebivalstva. Pozneje se jih je večina izselila.

Kristjani živijo na Bližnjem vzhodu tudi v Palestini (domovini krščanstva, znani tudi kot Sveta dežela), Gazi in Izraelu. V Palestini živi okoli 50 tisoč kristjanov, v Gazi tri tisoč, v Izraelu pa okoli 123 tisoč (po drugih ocenah naj bi jih bilo še več). Več kot polovica palestinskih kristjanov je razseljenih po svetu.

Potomci faraonov, ki so ostali zvesti krščanstvu Pomembna krščanska skupnost v Levantu (vzhodnem Sredozemlju) so tudi Kopti. V 88-milijonskem Egiptu je Koptov okoli deset odstotkov. Pol milijona Koptov živi tudi v Sudanu, južnem sosedu Egipta.

Kopti so potomci prvotnih Egipčanov (Kopti je popačenka grške besede za Egipčane – Aigyptios). Do okoli leta 800 so bili koptski kristjani večinsko prebivalstvo v deželi ob Nilu. Koptski jezik, ki ga uporabljajo le še v verskih obredih, je pozna oblika egipčanskega hamitskega jezika, ki so ga govorili že egiptovski faraoni.

Kopt na čelu Združenih narodov Najbolj znan in vpliven Kopt je egiptovski milijarder Naguib Sawiris – 544. najbogatejši Zemljan po Forbesu. Naguib je tretji najbogatejši Egipčan, najbogatejši pa je njegov brat Nassef Sawiris (225. najbogatejši Zemljan). Kopt je tudi nekdanji predsednik OZN Butros-Butros Gali. Njegov oče Butros Gali je bil med letoma 1908 in 1910 egiptovski premier. Umrl je v atentatu.

Poleg Koptov pa v Severni Afriki živijo še berberski kristjani. Gre večinoma za muslimane berberske, pa tudi arabske narodnosti (ti pa so spet v resnici večinoma arabizirani Berberi), ki so se (tajno) spreobrnili v krščanstvo.

Skrivni berberski kristjani V Maroku tako živi okoli 150 tisoč kristjanov (1,1 odstotka prebivalstva), od tega naj bi bilo do okoli 45 tisoč kristjanov, ki so bili prej muslimani. Berberi se spreobračajo v krščanstvo tudi v sosednji Alžiriji, zlasti v večinsko berbersko govoreči pokrajini Kabili (tu naj bi kristjani predstavljali okoli pet odstotkov prebivalstva).