Kako so Islandci napravili križ čez ideale slovenskih vstajnikov

Islandija, ki so jo v devetem stoletju naselili Vikingi z današnje Norveške, je bila dolga stoletja gospodarsko najbolj zaostala nordijska dežela. Šele po drugi svetovni vojni je ta severnoatlantski otok ribičev in kmetov s pomočjo Marshallovega načrta z industrializacijo naredil velik preskok v sodobno dobo.

Islandija kot tretja najbogatejša evropska država Leta 1980 je bila Islandija po podatkih Svetovne banke z 8.859 evri bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca (upoštevana je primerjava kupne moči) deveta najbogatejša država na svetu in tretja najbogatejša evropska država, pred njo sta bila le Švica in Luksemburg.

Čeprav je – malce ironično – Islandija dosegla najvišji BDP na prebivalca prav v kriznem letu 2008, in sicer z 29.391 evri, pa je v primerjavi z letom 1980 zdrsnila na lestvici najbogatejših držav.

Leta 2008 je bila namreč 14. najbogatejša država na svetu in sedma najbogatejša evropska država. V primerjavi z letom 1980 so jo na stari celini po bogastvu prehitele Norveška, Irska, Avstrija in Danska.

Privatizacija bank, ki se prezadolžijo Po letu 1991, ko je v deželi gejzirjev zavladala koalicija konservativno-liberalne Stranke neodvisnosti in socialdemokratov, je država začela privatizacijo državnih podjetij.

Protržne reforme je po letu 1995 nadaljevala koalicija med Stranko neodvisnosti in Napredno stranko – ta je zmanjšala davke, nekatere celo ukinila, leta 2000 pa dokončala privatizacijo bančnega sektorja.

Prav bančni sektor je postal usoden za Islandijo. Banke Kaupthing, Landsbanki in Glitnir, ki so dotlej poslovale le na domačem otoku, so skoraj čez noč postale mednarodni finančni igralci, ki so imeli po nekaterih ocenah leta 2006 premoženje v vrednosti 111 milijard evrov, nekajkrat več, kot znaša islandski BDP. Potomci Vikingov so na kolenih Ko je v ZDA izbruhnila svetovna finančna kriza – nakazovati se je začela že avgusta 2007 –, je bilo islandski centralni banki že spomladi 2008 jasno, da se lahko prenapihnjene in prezadolžene islandske banke zlomijo. Zlom se je res zgodil, in sicer jeseni istega leta, nekaj dni po bankrotu ameriške banke Lehman Brothers. Oktobra 2008 je islandska vlada podržavila vse tri bankrotirane banke. Islandski zunanji dolg je v drugem četrtletju 2008 znašal 50 milijard evrov, od tega je 80 odstotkov dolga odpadlo na bančni sektor. BDP države je takrat znašal 8,5 milijarde evrov.

Visoka gospodarska rast, zaradi katere so Islandiji nadeli vzdevek nordijski tiger, se je ustavila, začelo se je krčenje gospodarstva. Naraščati sta začela brezposelnost in javni dolg države, ki je leta 2011 dosegel 101 odstotek BDP.

Mednarodna pomoč reši Islandijo Poskočila je inflacija, ki je presegla desetodstotno mejo, islandska krona je izgubljala vrednost. Padla je tudi borzna vrednost islandskih podjetij, in sicer za 90 odstotkov.

Na pomoč je Islandiji novembra 2008 priskočila tujina: Mednarodni denarni sklad (MDS) z 1,6 milijarde evrov in nordijske države z 2,2 milijarde evrov. 900 milijonov evrov je posodila tudi Nemčija. Zaradi razvrednotenja vrednosti islandske krone se je pocenil izvoz in podražil uvoz.

Država, ki ima močno izvozno usmerjeno gospodarstvo in izobilje poceni geotermalne in vodne energije (proizvaja največ energije na svetu na prebivalca), se je začela počasi pobirati s tal. Izvoz se je zaradi poceni islandske krone povečeval (kar je prednost v primerjavi s prezadolženimi državami EU, ki ne morejo povečati svoje konkurenčnosti z razvrednotenjem valute).

Islandija od leta 2011 spet na zeleni veji Islandija poleg volnenih izdelkov že tradicionalno izvaža ribe (te po podatkih islandskega statističnega urada predstavljajo dobrih 40 odstotkov izvoza), zadnja desetletja pa tudi sodobne industrijske izdelke (stroje, elektronsko opremo za ribištvo, programsko opremo), aluminij in fero-silicijeve zlitine.

Po podatkih islandskih statistikov je po padcu za 4,1 odstotka leta 2010 islandsko gospodarstvo leta 2011 zraslo za 2,7 odstotka, predlani pa za 1,4 odstotka. Brezposelnost se je zmanjšala, novembra 2013 je znašala nizkih 4,2 odstotka, zmanjšala se je tudi inflacija, decembra lani je bila 4,2-odstotna.

Islandija je leta 2011 začela vračati mednarodna posojila in se spet postavila na lastne noge. 31. avgusta 2011 je prišla izpod reševalnega okrilja MDS, s čimer se je uradno končala islandska finančna kriza.

Islandska "kuhinjska revolucija" Vmes pa je otok ognjenikov in ledu doživel veliko političnih pretresov. Kriza je pomenila tudi padec življenjske ravni, dražje cene, višje davke in zategovanje pasu, tudi v zdravstvu. Ker je otoška država velika uvoznica hrane, se je ob začetku krize pojavil tudi strah pred primanjkovanjem osnovnih živil. Vse to je netilo ogorčenost in jezo med številnimi Islandci.

Že v oktobru 2008 je aktivist Hordur Torfason začel proteste proti desnosredinski vladi, ki jo je vodil Geir H. Haarde. Ti protesti so sčasoma postali vse množičnejši. Vrh so dosegli pred petimi leti – 20. januarja 2009 –, ko se je pred islandskim parlamentom Althingom zbralo nekaj tisoč ogorčenih Islandcev.

Protesti so se sprevrgli v izgrede, policija je morala uporabiti pršilnike in gumijevke, aretiranih je bilo 20 protestnikov, zdravniško pomoč je poiskalo 20 ljudi. Naslednji dan so se protestniki zbrali pred pisarno premierja Haardeja.

Odkrito istospolno usmerjena premierka Po nekaj dnevih protestov je Haarde odstopil, uradno zaradi zdravstvenih razlogov. 1. februarja je tako postala premierka socialdemokratinja Johanna Sigurðardottir, prva ženska na čelu islandske vlade, ki je – kar bi bilo za to strogo luteransko deželo pred desetletji še nepredstavljivo – istospolno usmerjena. V vladi, ki je bila manjšinska, so bili še levo usmerjeni Zeleni.

Na volitvah konec aprila 2009 se je zgodil korenit zasuk na levo. Stranka neodvisnosti, ki je zmagovala na volitvah od leta 1930 naprej, je bila poražena, na oblasti se je utrdila leva koalicija socialdemokratov in Zelenih.

Protestno gibanje, ki je izvedlo t. i. kuhinjsko revolucijo (po argentinskem zgledu so na proteste prihajali z lonci in kuhalnicami ter zganjali hrup) in doseglo premierjev odstop, je pozneje skušalo s pomočjo vlade izpeljati projekt ustave, ki bi jo napisalo ljudstvo.

Slovenski vstajniki in islandski nauki Ta projekt, ki bi ga bilo že tako ali tako težko udejanjiti (novo ustavo bi moral namreč potrditi parlament v dveh različnih sklicih po dveh volitvah, torej po volitvah 2013 in 2017), je sčasoma zvodenel in padel v vodo, saj je bila odločno proti tej ustavi Stranka neodvisnosti.

So se pa na islandsko protestno gibanje sklicevali t. i. vstajniki, ko so po slovenskih mestih, največ v Ljubljani in Mariboru, organizirali protivladne proteste, poimenovane vseslovenske ljudske vstaje. Kot so trdili vstajniki, so prav Islandija in t i. islandski nauki spopada s krizo njihov zgled, kako izvleči Slovenijo iz krize.

Na volitvah aprila 2013 so islandski volivci napravili križ čez ideale slovenskih vstajnikov, saj so se odločili za zasuk na desno. Na oblast sta spet prišli Napredna stranka in Stranka neodvisnosti. Novi premier je postal predsednik Napredne stranke Sigmundur Gunnlaugsson.

Islandski bankirji pristanejo v zaporu Zmagovalni stranki sta med drugim Islandcem obljubili odpis dolgov, kar sta lani decembra tudi uresničili, saj je vlada odpisala po 24 tisoč evrov dolga na posamezno stanovanjsko posojilo. Samosvoji potomci Vikingov so, potem ko so se znova postavili na lastne noge, tudi ustavili pogajanja o vstopu v EU.

Čeprav so v Sloveniji številni zahtevali, da se zgledujemo po deželi gejzirjev, pa so v Islandiji – za razliko od Slovenije, kjer zaradi večmilijardne bančne luknje ni pred sodišče prišel še noben bankir – obsodili na večmesečne oziroma večletne zaporne kazni nekdanje vodilne v propadlih bankah Glitnir in Kaupthing.