Nemška kanclerka Angela Merkel, ki Nemčiji vlada že skoraj desetletje, je v svoji državi priljubljena kot nikoli prej. Visoko podporo ima tudi njena stranka. Toda ali ima njen uspeh tudi temne plati?
Po nedavni javnomnenjski anketi Emnida, ki jo je objavil Bild am Sonntag, bi Krščanska unija CDU/CSU na volitvah dobila 43 odstotkov glasov, kar bi bilo mogoče celo dovolj za osvojitev absolutne večine v bundestagu.
Merklova je magnet za nemške volivce
Glavni razlog za priljubljenost Krščanske unije med nemškimi volivci je Merklova. Ta še ni uradno napovedala nove kandidature na prihodnjih nemških parlamentarnih volitvah leta 2017, a večina pričakuje, da se bo potegovala še za četrti kanclerski mandat.
Kot pravi politični analitik Aleš Maver, je na začetku vladavine Merklove malo stvari kazalo na to, da bo po desetih letih v zenitu. Še zlasti, ker je na volitvah leta 2005 v fotofinišu skoraj izgubila.
Leta 2005 zmaga le za las
Takrat je njena Unija le za las premagala socialdemokrate takratnega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja, čeprav so še nekaj tednov pred volitvami javnomnenjske ankete nemškim konservativcem napovedovale celo zmago z absolutno večino.
Nato pa je Merklova v prvi črno-rdeči veliki koaliciji, ki je nastala po volitvah leta 2005, izkoristila kanclerski bonus in socialdemokrate na volitvah leta 2009 potisnila na zgodovinski minimum. Leta 2009 je lahko predvsem zaradi velikega uspeha liberalne stranke FDP, ki jo je takrat vodil Guido Westerwelle, sestavila črno-modro koalicijo.
Volilni cunami Merklove leta 2013
Na parlamentarnih volitvah leta 2013 pa se je zgodilo skoraj neverjetno, saj sta CDU in CSU dosegli skoraj absolutno večino. Kot pojasnjuje Maver, se je to zgodilo zaradi pomika krščanske demokracije proti sredini. Cena tega pomika je bila, da je CDU "pojedla" liberalce (FDP), ki so izpadli iz parlamenta.
Merklova je s svojim pomikom na sredino oslabila konservativni profil CDU, ki je bil bolj v ospredju pod nekdanjima prvakoma CDU Konradom Adenauerjem in Helmutom Kohlom. Na volitvah 2013 se je tako desno od CDU in CSU uveljavila Alternativa za Nemčijo (AfD).
"Izginjanje" konkurentov v stranki
Merklova je na volitvah 2013 nagovorila širok krog volivcev, ki do takrat niso bili blizu krščanskim demokratom. Po besedah Mavra se to najbolj vidi v njenem volilnem cunamiju na vzhodu Nemčije v tako imenovanih novih nemških deželah.
Spremljevalec vzpona Merklove je bilo tudi "izginjanje" vidnih osebnosti v CDU s političnega prizorišča. Kot pravi Maver, je takšen primer politični padec obetavnega krščanskega demokrata Christiana Wulffa. Njega je Merklova premladega postavila na položaj nemškega predsednika, vprašanje pa je tudi, kakšna je bila njena vloga pri njegovem spektakularnem padcu.
Kdo je zaradi Merklove še izpadel iz prve lige
Poleg Wulffa so iz prve lige krščanskodemokratskih politikov izpadli še Roland Koch iz Hessna, ki je bil še bolj konservativno profiliran kot Wulff, pa tudi finančni strokovnjak Friedrich Merz. Kot poudarja Maver, se zato lahko postavlja vprašanje, katere voditeljske osebnosti sploh še ima CDU. Ob Merklovi je vidnejša oseba v stranki samo še Ursula von der Leyen.
"Uspeh Angele Merkel in njena trenutna priljubljenost v Nemčiji imata dva obraza, ki se kažeta v določenem vsebinskem premiku znotraj CDU in da se je desno od CDU pojavila potencialno močna stranka," poudarja Maver.
Merklova bolj trda do Rusije kot njen predhodnik
Merklova je prinesla tudi spremembe v nemško zunanjo politiko. V primerjavi s svojim predhodnikom Schröderjem, ki je bil tesno naslonjen na Rusijo in Vladimirja Putina, je Merklova, čeprav prihaja z vzhoda Nemčije, kjer ima Rusija precej simpatij, v ukrajinski krizi zavzela do Rusije relativno trdo stališče. Zaradi tega je deležna kritik tudi znotraj lastne CDU, ne samo od SPD.
Tudi v Evropi je Merklovi uspelo postati najvplivnejša osebnost. Kot meni Maver, njen vpliv mogoče presega vpliv njenih predhodnikov (Adenauerja, Kohla …). Poleg Merklove v Evropi ni politikov, ki bi se lahko uveljavili in postali prepoznavni kot ona.
Cipras realno ne more ogroziti železne kanclerke
Tudi francoskemu predsedniku Francoisu Hollandu to ni uspelo. Na simbolni ravni je antipod Merklovi postal grški premier Aleksis Cipras, a pomen Grčije ni tolikšen, da bi se to prelilo v realno moč, še pravi Maver.
1
