Kako davčne oaze kradejo denar državljanom

Medtem ko je David Cameron omejevanje davčnih oaz postavil v središče svojih pogovorov na srečanju vodij članic G8 v Belfastu, je ena od najvplivnejših davčnih oaz v neposredni bližini njegovega sedeža v Londonu – City of London, finančno središče Velike Britanije, ugotavlja CNN.

Cameron se je v svoji pobudi osredotočil na britanska ozemlja po svetu, kot so Kajmanski otoki, Deviški otoki, Bermudski otoki in Jersey, vendar pa vse omenjene davčne oaze najbolj pridobivajo na račun londonskega Cityja in svojih povezav z britansko finančno "industrijo".

Pozabite Švico, pri utajevanju vodijo Britanci Deset britanskih ozemelj je že podpisalo konvencijo o korporativni transparentnosti, ki jo promovira OECD, a aktivisti, kot so tisti iz organizacije Tax Justice Network, do Cameronovih prizadevanj ostajajo skeptični.

Velika Britanija namreč tako kot ZDA ponuja številne legalne načine neplačevanja davkov in skrivanja podatkov. Medtem ko se je pri merjenju indeksa finančne nepreglednosti (Financial Secrecy Index) leta 2011 na vrh lestvice povzpela Švica, se je opomba pri Veliki Britaniji glasila: "Če bi lahko upoštevali celotno britansko omrežje finančnih nepreglednosti, bi se Velika Britanija zlahka uvrstila na vrh."

Utaja davkov jemlje priložnost najšibkejšim Legalno izogibanje davkom, ki vključuje preusmerjanje dobičkov na podružnice v davčnih oazah, je ena od prednosti velikih in bogatih, medtem ko stroške plačujejo tisti, ki si to lahko najmanj privoščijo. Dobrodelna organizacija Action Aid je prejšnji mesec ocenila, da skoraj polovica vseh investicij v države v razvoju poteka prek davčnih oaz. To pomeni, da dobički od investicij ostanejo zunaj držav v razvoju, ki so tako prikrajšane za nujno potrebne prihodke.

Kot primer so navedli neko investicijo, ki je bila izvedena prek davčnih oaz, povezanih z Veliko Britanijo, zaradi katere je bila indijska vlada prikrajšana za 1,6 milijarde evrov davkov. Povedano drugače: s tem denarjem bi lahko eno leto vsak indijski prvošolec prejemal brezplačno kosilo.

Poročila komisije za razvoj Afrike Kofija Annana je na primer razkrilo, da je Kongo z mednarodnimi investicijami v tamkajšnje rudarstvo izgubil 1,01 milijarde evrov prihodkov, dovolj, da bi podvojili državni proračun za zdravstvo in izobrazbo. O višini škode davčnih utaj lahko samo ugibamo Tako ni čudno, da so ocene o izgubljenih prihodkih držav zgolj orisi, ki se računajo v bilijonih. Po ocenah organizacije Tax Justice Network imajo samo bogati posamezniki v davčnih oazah skritih med 16 in 24 bilijonov evrov, zato ne preseneča, da so aktivisti skeptični do vodij članic G8, saj zgolj večja preglednost lastništva podjetij ne bo dovolj. Pod drobnogled bi bilo treba vzeti tudi druge finančne strukture za izogibanje davkom, kot so na primer različni skladi, hkrati pa dvomijo, da se bodo težnjam k preglednosti vdali v londonskem Cityju, ki se na svoji spletni strani opisuje kot "prvovrstna lokacija za trgovanje še iz časa pred Rimljani".

Londonski City: oaza sredi mesta Ureditev londonskega Cityja sega še v čase pred nastankom sodobne britanske države, mestni finančniki pa že stoletja branijo svoje privilegije, pogosto sklicujoč na dejstvo, da prav v Cityju dajejo posojila kraljevini in vladi. Njihov status ponazarja dejstvo, da bi kraljica Elizabeta II., če bi želela v londonskem Cityju na primer spiti kavo, morala pri vstopu za dovoljenje prositi tamkajšnjega župana. City ima sicer že od leta 1571 svojega predstavnika v spodnjem domu britanskega parlamenta.

Poskusi britanskih vlad, da bi omejili moč in neodvisnost finančnega sektorja, so spodleteli vsakič, ko si je vlada morala denar izposojati prav v Cityju. Pravi razcvet je City doživel v času Margaret Thatcher, udobno razmerje pa se je nadaljevalo tudi v času Tonyja Blaira. Leta 2011 je Cameronova koalicija sprejela zakonodajo, ki podjetja s sedežem v Veliki Britaniji oprošča davka na prihodke, ki jih zaslužijo v tujini, kar so analitiki označili za korporativni coup d'etat.

Tudi Cameronova družina je dodobra izkoristila prednosti britanske mreže utajevanja davkov, saj je Guardian lani razkril, da so se do družinskega bogastva dokopali prav prek omrežja investicijskih skladov v davčnih oazah.

Konec tolerantne javnosti? A časi se morda spreminjajo, tudi zaradi pritiska javnosti in nevladnih organizacij, ki jim v boju za politične točke skušajo slediti tudi politiki, hkrati pa so primeri, ko znane osebnosti utajijo davke, v britanskih tabloidih postali škandali, primerljivi s tistimi, ki so povezani z drogami in seksom.

Pod drobnogledom so zaradi legalnega utajevanja davkov tudi velika podjetja, kot sta Google in Amazon, v ZDA pa se je pred senatom na zaslišanju znašel direktor Appla Tim Cook, potem ko so ugotovili, da je Apple na mednarodne prihodke plačeval zgolj dvoodstotni davek.

Utajevanje davkov je v očeh javnosti končno postalo kraja davkoplačevalskega denarja, saj se številni zavedajo, da vsak utajen evro pomeni izgubo pri javnih servisih, kot so izobraževanje, zdravstvo in pomoč tistim v stiski.