Kako blizu je bila Kuba jedrskemu orožju?

Že včeraj smo pisali o tem, da je bil svet na robu tretje svetovne vojne, ker so se odnosi med Sovjetsko zvezo in ZDA izredno zaostrili, ko so Sovjeti začenjali nameščati rakete z jedrskimi konicami pri svoji zaveznici Kubi. Čeprav se je tako imenovana kubanska kriza uradno srečno končala 28. oktobra 1962, pa so šele pred kratkim razkriti dokumenti pokazali, da so bili Sovjeti približno 100 svojih taktičnih jedrskih konic pravzaprav pripravljeni pustiti pri svoji karibski zaveznici, njihovo vojsko pa so želeli izuriti v ravnanju z jedrskim orožjem. ZDA o tem skrivnostnem zakulisnem dogajanju niso vedele ničesar.

Vendar Sovjetska zveza v tej enačbi ni upoštevala dejstva, da bo Fidel Castro na celotno dogajanje gledal malce drugače. Kubanski voditelj je bil namreč izredno nejevoljen, ker je za sporazum med ZDA in Sovjetsko zvezo izvedel po radiu, sovjetski voditelj pa se pred to odločitvijo z njim sploh ni posvetoval. Sovjeti bi morali zato za uresničitev svojega tajnega načrta na svojo stran najprej spet pridobiti Castra. To nalogo so zaupali izkušenemu sovjetskemu državniku in namestniku premierja Anastasu Mikoyanu.

Sovjetska zveza ni bila pripravljena na muhastega Castra Mikoyan je na Kubo prispel 2. novembra 1962, tam opravil številne pogovore z različnimi političnimi voditelji, po dvajsetih dneh intenzivnih pogovorov pa ugotovil, da bi jedrsko orožje v kubanskih rokah preprosto pomenilo preveliko tveganje. Med svojim obiskom na otoku je na primer Castro večkrat zavrnil sprejem Mikoyana, ukazal streljanje na ameriška izvidniška letala, sodu pa je izbila dno kubanska odločitev, da njihov predstavnik v Združenih narodih (UN) Carlos Lechuga v neformalnih pogovorih na državni ravni že "previdno" omenja, da Kuba morda razpolaga z jedrskim orožjem.

Ker je celoten potek dogodkov med obiskom Sovjetsko zvezo začel izredno skrbeti, je bil Mikoyan postavljen pred nehvaležno nalogo, da Kubancem odreče jedrsko podporo, hkrati pa to stori na tak način, da Sovjetska zveza še naprej ostane zaveznica Kube. Štiriurni pogovor med Castrom in Mikoyanom 22. novembra 1962 je pomenil močan udarec za kubanske revolucionarje. Kubanski predsednik je ruskemu kolegu očital, da Kuba v osnovi sploh ni želela raket, vendar jih je sprejela zaradi "izpolnjevanja svojih dolžnosti znotraj socialističnega zavezništva".

"Kubanci smo bili pripravljeni umreti v jedrski vojni, hkrati pa smo bili prepričani, da je Sovjetska zveza pripravljena enako storiti za nas," je potarnal Castro. Vendar Sovjeti Kubancev niso obravnavali kot enakopravne partnerje in so popustili pod ameriškim pritiskom, ne da bi se o umiku posvetovali s Kubanci. Castro je izrazil ponižanje, ki so ga ob tem občutili Kubanci: "Kdo mislite, da smo? Ničla na levici, umazana cunja. Sovjetski zvezi smo želeli pomagati iz težkega položaja."

Castro je v obupu skoraj rotil Mikoyana, da jedrske konice pusti na Kubi, predvsem zaradi dejstva, da Američani za njih sploh niso vedeli, prav tako pa tudi niso bile del mirovnega sporazuma med Kennedyjem in Hruščovom. Castro je trdil, da je bil položaj na Kubi še slabši kot pred jedrsko krizo, država je ostala popolnoma brez obrambe, ameriški akt o nenapadanju pa naj ne bi veliko spremenil.

Mikoyan razumel nevarnost nepotrebnega stopnjevanja konflikta Mikoyan je kljub temu zavrnil prošnje Castra, svojo odločitev pa je zagovarjal z (neobstoječim) sovjetskim zakonom, ki preprečuje prenos jedrskega orožja na tretjo države. Castro mu je ugovarjal."Torej imate zakon, ki preprečuje prenos jedrske orožja? Škoda. Kdaj boste spremenili ta zakon?" Mikoyan se ni pustil motiti: "Bomo videli. To je naša pravica." Kuba je na ta dan izgubila vsako možnost, da bi postala prva latinskoameriška jedrska sila.

Epizoda med Castrom in Mikoyanom je nazorno pokazala, da če bi bila Kuba malce bolj ubogljiva in malce manj neomajna, bi lahko zadržala sovjetske taktične jedrske konice na otoku. Dejansko je bila Kuba precej neodvisna spremenljivka kubanske jedrske krize, kar je priznal tudi Mikoyan. Občudoval je iskren značaj kubanske revolucije in razumel njeno privlačnost za latinsko Ameriko. Hkrati pa se je, verjetno bolj kot katerikoli drug voditelj vpleten v ta zaplet, zavedal dejstva, da lahko situacija hitro nevarno uide izpod nadzora.