Izzivi za novo partijsko vodstvo

Mao Cetung, ki ga nekateri razumejo tudi kot očeta kitajskega feminizma, je nekoč izjavil: "Ženske držijo pokonci pol neba." Več desetletij pozneje 18. kongres komunistične partije in sestava delegatov kot tudi liste kandidatov ne odražajo tega, saj v partijskem vodstvu ženske še naprej ostajajo v izraziti manjšini. Zgolj eno žensko, Liu Yandong, se omenja kot morebitno kandidatko za stalni komite politbiroja, ki v praksi vodi državo. A njene možnosti niso preveč velike, še posebej z vidika napovedi, da bi lahko članstvo stalnega komiteja s trenutnih devet zmanjšali na sedem članov. Položaj žensk ni nič boljši niti na drugih vodilnih mestih, saj med 22 provincami Ljudske republike Kitajske, petimi avtonomnimi območji in štirimi iz Pekinga nadzorovanimi občinami, le eno, provinco Anhui na vzhodu, upravlja ženska guvernerka. To je Li Bin, ki so jo imenovali februarja letos. Tudi sicer je komunistična partija v zadnjih tridesetih letih imenovala zgolj štiri pokrajinske guvernerke. V primerjavi z drugimi etnijami, poleg Kitajcev Han, ki predstavljajo 90 odstotkov prebivalstva, je v državi še 55 manjšin, pa so ženske vseeno v neprimerno boljšem položaju. Predstavniki manjšin so namreč še bistveno slabše predstavljani v odločevalskih organih partije. So pa Kitajke precej bolj uspešne v zasebnem sektorju, kjer predstavljajo kar 30 odstotkov poslovnega sveta. Na Forbesovi lestvici 14 najuspešnejših žensk pa kar šest milijarderk prihaja s Kitajske.

Vse bolj nezadovoljen srednji razred

Nekoč je kitajski partiji socialni mir še uspelo kupovati z obljubami, naj jo državljani ubogajo, v zameno pa bodo obogateli. Ekonomska uspešnost pa več ne zadovoljuje vse številčnejšega srednjega razreda, ta zdaj zahteva tudi več svobode in varnosti. Primer tega, da tudi na področju državljanske poslušnosti prihaja do dramatičnih sprememb, so nedavni protesti v kitajskem mestu Ningbo. Tam je na tisoče meščanov ostro protestiralo proti izgradnji kemične tovarne, ki bi proizvajala strupene snovi. Potem, ko so med protestniki, predvsem pripadniki srednjega razreda, in policijo izbruhnili še spopadi, se je oblast umaknila in obljubila, da nezaželene tovarne ne bo. Oblast je tako sprejela odločitev, ki bi bila še deset let nazaj popolnoma nepredstavljiva.

Zato se zdi, da se trda avtokratska vladavina, ki so jo Kitajski na glas zavidali tuji vlagatelji, potihem pa tudi zahodni politiki, vse bolj načeta. Celo zahodna podjetja zdaj priznavajo, da je okoljsko sporne projekte na Kitajskem zdaj težje začeti kot celo v nekaterih demokratičnih državah. Kitajski je sicer v zadnjih letih res uspel osupljiv ekonomski razvoj, gospodarstvo se je početverilo, število tistih, ki živijo z manj kot dvema dolarjema na dan, pa se je zmanjšalo za petino oziroma 250 milijonov ljudi.

Navkljub temu postaja vse bolj jasno, da naslednjih 10 let Kitajska tako zaradi svetovne gospodarske krize kot zaradi notranjepolitičnega nezadovoljstva ne bo mogla graditi na istem modelu. Peta generacija od nastanka Ljudske republike Kitajske bo zato terjala predvsem več človekovih pravic in več pravne države.