Petek, 27. 6. 2014, 17.25
8 let, 6 mesecev
Gavrilo Princip – mladenič, ki je Evropo pahnil v brezno
V zgodovinopisju se kot jara kača vleče polemika o tem, ali bi evropske velesile tudi brez atentata na Franca Ferdinanda prej ali slej zdrvele v svetovno vojno ali ne. Je bil torej Principov atentat povod ali vzrok za prvo svetovno vojno?
Srbi so namreč BiH, v kateri so bili takrat njihovi rojaki najštevilnejši narod (glavno moč so sicer še vedno imeli muslimanski veleposestniki, ki so bili lastniki okoli 90 odstotkov kmetijskih zemljišč), šteli za srbsko deželo, ki bi morala biti del tako imenovane Velike Srbije. Med Srbi v BiH so se tako krepile protihabsburške organizacije. Ena izmed njih je bila Mlada Bosna, katere član je bil tudi Princip.
Ta se je rodil 25. julija 1894 v Obljaju pri Bosanskem Grahovem. Odraščal je v revnih razmerah, šest od njegovih osmih bratov in sestra ni preživelo otroštva, za nameček je zbolel tudi za takrat skoraj neozdravljivo boleznijo – tuberkulozo oziroma jetiko.
Dimitrijević je sodeloval že pri atentatu na srbskega kralja Aleksandra Obrenovića maja 1903. Poleg mladega kralja so proruski zarotniki umorili tudi njegovo ženo, nato pa naj bi celo iznakazili njuni trupli. Novi kralj je postal Peter Karađorđević. Ta je opustil proavstrijsko politiko dinastije Obrenović in se obrnil k Rusiji. Nasprotno je srbska sovražnica Bolgarija, ki je bila prej ruska varovanka, pristala v nemško-avstrijskem taboru.
V letih 1912 in 1913 sta na Balkanu izbruhnili prva in druga balkanska vojna – v prvi so vse balkanske države napadle Osmansko cesarstvo, v drugi pa Bolgarijo, ki je v prvi vojni zasedla največ ozemlja.
Zavrnitev je v Principu le še okrepila željo, da se izkaže in naredi nekaj velikega. Priložnost je prišla leta 1914, ko se je izvedelo, da na obisk v bosansko prestolnico prihaja avstrijski prestolonaslednik in nadvojvoda Franc Ferdinand. Obisk je (naključno) padel ravno na Vidov dan, 28. junija, ko se Srbi spominjajo kosovske bitke iz leta 1389, zato so številni Srbi – ki so jim uspehi v prvi in drugi balkanski vojni okrepili nacionalno samozavest – videli ta obisk kot provokacijo.
Prvi poskus atentata na avstrijskega prestolonaslednika, izvedel ga je Čabrinović, se je izjalovil. Bomba, ki jo je vrgel proti prestolonaslednikovemu avtomobilu, se je odbila od vozila in eksplodirala pri drugem avtomobilu. Ranjenih je bilo 11 ljudi. Čabrinović je pogoltnil kapsulo ciankalija in se vrgel v Miljacko, a je preživel tako zastrupitev kot skok v reko, tako da so ga aretirali.
Drugi poskus, v katerem je sodeloval Princip, pa je bil uspešen. Franc Ferdinand se je namreč odločil, da bo v bolnišnici obiskal ranjence. Na poti je avtomobil s prestolonaslednikom peljal mimo Principa, ta pa je iz neposredne bližine streljal na Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo. Zaradi posledic strelnih ran sta oba umrla, Zofija takoj, Franc Ferdinand pa po nekaj minutah.
Zakaj so srbski atentatorji umorili Franca Ferdinanda? Kot je na sojenju Principu in sodelavcem oktobra 1918 v Sarajevu dejal Čabrinović, je bil Franc Ferdinand vodja vojne stranke, Srbijo in Črno goro je hotel vključiti v Habsburško monarhijo (Andrej Rahten, Prestolonaslednikova smrt).
Toda v resnici Franc Ferdinand ni imel teh načrtov. Bil je proti vojni s Srbijo, ker se je bal, da bi to sprožilo veliko vojno z Rusijo, ta pa bi bila usodna za obe cesarstvi (kar se je pozneje res zgodilo). Prav tako je nasprotoval zamislim o priključitvi delov Srbije Avstro-Ogrski. Njegov cilj je bila sprememba podonavske monarhije v tako imenovano Veliko Avstrijo – federativno državo z močnim središčem.
S Ferdinandovo smrtjo je imela prosto pot dunajska vojna stranka, ki jo je vodil načelnik generalštaba Franz Conrad von Hötzendorf, ta je že leta 1908, ob aneksijski krizi, zagovarjal vojaški obračun s Srbijo in priključitev delov balkanske države k podonavski monarhiji. Takrat ga je brzdal Franc Ferdinand, po atentatu te ovire ni bilo več.
Najprej se je zdelo, da velike vojne ne bo in da bo Avstro-Ogrska lahko kaznovala Srbijo, saj so bili tudi v Parizu in Londonu ogorčeni nad umorom avstrijskega prestolonaslednika. Toda sčasoma so tudi Francozi in Britanci sprejeli srbsko-rusko mnenje, da Srbija nima nič z dejanjem anarhistov zunaj ozemlja svoje kraljevine.
Vojna – ki jo imajo nekateri za nekakšno tragično evropsko državljansko vojno – je do temeljev zatresla staro celino in povzročila konec prevlade evropskih velesil na svetu. Začela se je ameriška prevlada.
Vojna je uničila stara cesarstva – nemško, avstrijsko, osmansko in rusko – in omogočila rojstvo novih držav (Poljska, Češkoslovaška, Jugoslavija …). Nerešena vprašanja povojnega miru pa so tlakovala pot skrajnim ideologijam, ki so leta 1939 pahnile staro celino in ves svet v novo svetovno vojno.
Po razpadu Habsburške monarhije so Slovenci skupaj s Hrvati in habsburškimi Srbi ustanovili kratkotrajno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ta pa se je s Srbijo in Črno goro kmalu združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Velik del Slovencev je ostal zunaj meja novoustanovljene jugoslovanske države.