Gavrilo Princip – mladenič, ki je Evropo pahnil v brezno

V zgodovinopisju se kot jara kača vleče polemika o tem, ali bi evropske velesile tudi brez atentata na Franca Ferdinanda prej ali slej zdrvele v svetovno vojno ali ne. Je bil torej Principov atentat povod ali vzrok za prvo svetovno vojno?

Avstrijsko-srbske napetosti Vsekakor so bile v ozadju umora avstrijskega prestolonaslednika napetosti med Avstro-Ogrsko in Srbijo, ki so se stopnjevale po aneksiji Bosne in Hercegovine (BiH) Habsburški monarhiji leta 1908 (Avstro-Ogrska je BiH zasedla leta 1878, pred tem je bila ta dežela del Osmanskega imperija). Že takrat je bilo skoraj mogoče slišati rožljanje z orožjem med podonavsko monarhijo in majhno Srbijo, za katero pa je stala velika Rusija.

Srbi so namreč BiH, v kateri so bili takrat njihovi rojaki najštevilnejši narod (glavno moč so sicer še vedno imeli muslimanski veleposestniki, ki so bili lastniki okoli 90 odstotkov kmetijskih zemljišč), šteli za srbsko deželo, ki bi morala biti del tako imenovane Velike Srbije. Med Srbi v BiH so se tako krepile protihabsburške organizacije. Ena izmed njih je bila Mlada Bosna, katere član je bil tudi Princip.

Ta se je rodil 25. julija 1894 v Obljaju pri Bosanskem Grahovem. Odraščal je v revnih razmerah, šest od njegovih osmih bratov in sestra ni preživelo otroštva, za nameček je zbolel tudi za takrat skoraj neozdravljivo boleznijo – tuberkulozo oziroma jetiko.

Srbski zarotniki umorili lastnega kralja. Obrat Srbije k Rusiji. Poleg Mlade Bosne, ki jo je vodil Vladimir Gaćinović, je od leta 1911 delovala tudi revolucionarna organizacija Združitev ali smrt (Ujedinjenje ili smrt). Ta je bila povezana s skrivno organizacijo srbskih častnikov Črna roka, ki jo je vodil polkovnik Dragutin Dimitrijević z vzdevkom Apis (glej: Andrej Rahten, Prestolonaslednikova smrt, Ljubljana 2014).

Dimitrijević je sodeloval že pri atentatu na srbskega kralja Aleksandra Obrenovića maja 1903. Poleg mladega kralja so proruski zarotniki umorili tudi njegovo ženo, nato pa naj bi celo iznakazili njuni trupli. Novi kralj je postal Peter Karađorđević. Ta je opustil proavstrijsko politiko dinastije Obrenović in se obrnil k Rusiji. Nasprotno je srbska sovražnica Bolgarija, ki je bila prej ruska varovanka, pristala v nemško-avstrijskem taboru.

V letih 1912 in 1913 sta na Balkanu izbruhnili prva in druga balkanska vojna – v prvi so vse balkanske države napadle Osmansko cesarstvo, v drugi pa Bolgarijo, ki je v prvi vojni zasedla največ ozemlja.

Šibki in majhni Gavrilo Princip je želel v boj Balkanska vojna vihra je zamikala tudi mladega Principa, ki se je hotel pridružiti srbskim gverilcem (tako imenovanim komitom oziroma četnikom) Vojislava Tankosića. Doživel je bridko razočaranje: četniški vojvoda je mladeniča zavrnil, češ da je prešibak in prenizke rasti.

Zavrnitev je v Principu le še okrepila željo, da se izkaže in naredi nekaj velikega. Priložnost je prišla leta 1914, ko se je izvedelo, da na obisk v bosansko prestolnico prihaja avstrijski prestolonaslednik in nadvojvoda Franc Ferdinand. Obisk je (naključno) padel ravno na Vidov dan, 28. junija, ko se Srbi spominjajo kosovske bitke iz leta 1389, zato so številni Srbi – ki so jim uspehi v prvi in drugi balkanski vojni okrepili nacionalno samozavest – videli ta obisk kot provokacijo.

Za jetiko umirajoči Gavrilo Princip je želel postati novi Miloš Obilić Princip je avstrijskega nadvojvodo enačil s sultanom Muratom I.. V glavo si je vbil, da je on novi Miloš Obilić ‒ legendarni srbski junak, ki odide v zmagovalčev tabor in umori sultana. Priložnost se mu je ponudila, ko je Dimitrijević Principa, Nedeljka Čabrinovića in Trifka Grabeža poslal v Bosno, naj umorijo prestolonaslednika.

Prvi poskus atentata na avstrijskega prestolonaslednika, izvedel ga je Čabrinović, se je izjalovil. Bomba, ki jo je vrgel proti prestolonaslednikovemu avtomobilu, se je odbila od vozila in eksplodirala pri drugem avtomobilu. Ranjenih je bilo 11 ljudi. Čabrinović je pogoltnil kapsulo ciankalija in se vrgel v Miljacko, a je preživel tako zastrupitev kot skok v reko, tako da so ga aretirali.

Drugi poskus, v katerem je sodeloval Princip, pa je bil uspešen. Franc Ferdinand se je namreč odločil, da bo v bolnišnici obiskal ranjence. Na poti je avtomobil s prestolonaslednikom peljal mimo Principa, ta pa je iz neposredne bližine streljal na Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo. Zaradi posledic strelnih ran sta oba umrla, Zofija takoj, Franc Ferdinand pa po nekaj minutah.

Zakaj je moral umreti Franc Ferdinand? Principa so tako kot Čabrinovića aretirali. Ker je bil mladoleten (mlajši od 21 let), ga niso mogli obsoditi na smrt, ampak na 20 let ječe. Princip je v hudih mukah zaradi jetike umrl aprila 1918 v ječi v Terezinu na Češkem. Ob smrti naj bi tehtal le 40 kilogramov.

Zakaj so srbski atentatorji umorili Franca Ferdinanda? Kot je na sojenju Principu in sodelavcem oktobra 1918 v Sarajevu dejal Čabrinović, je bil Franc Ferdinand vodja vojne stranke, Srbijo in Črno goro je hotel vključiti v Habsburško monarhijo (Andrej Rahten, Prestolonaslednikova smrt).

Toda v resnici Franc Ferdinand ni imel teh načrtov. Bil je proti vojni s Srbijo, ker se je bal, da bi to sprožilo veliko vojno z Rusijo, ta pa bi bila usodna za obe cesarstvi (kar se je pozneje res zgodilo). Prav tako je nasprotoval zamislim o priključitvi delov Srbije Avstro-Ogrski. Njegov cilj je bila sprememba podonavske monarhije v tako imenovano Veliko Avstrijo – federativno državo z močnim središčem.

Dunajska vojna stranka je želela kaznovati Srbijo In verjetno je prav to motilo snovalce priključitve delov Habsburške monarhije k Srbiji. Prenovljena Avstro-Ogrska oziroma Avstrija bi lahko nevtralizirala težnje Srbov v BiH, da se priključijo Srbiji.

S Ferdinandovo smrtjo je imela prosto pot dunajska vojna stranka, ki jo je vodil načelnik generalštaba Franz Conrad von Hötzendorf, ta je že leta 1908, ob aneksijski krizi, zagovarjal vojaški obračun s Srbijo in priključitev delov balkanske države k podonavski monarhiji. Takrat ga je brzdal Franc Ferdinand, po atentatu te ovire ni bilo več.

Najprej se je zdelo, da velike vojne ne bo in da bo Avstro-Ogrska lahko kaznovala Srbijo, saj so bili tudi v Parizu in Londonu ogorčeni nad umorom avstrijskega prestolonaslednika. Toda sčasoma so tudi Francozi in Britanci sprejeli srbsko-rusko mnenje, da Srbija nima nič z dejanjem anarhistov zunaj ozemlja svoje kraljevine. Vojna, zaradi katere Evropa ne vlada več svetu Z avstro-ogrsko vojno napovedjo Srbiji 28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna, ki se je končala novembra 1918 z dokončnim porazom centralnih sil (Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Turčija). V vojni, ki so jo dobile antantne sile (Francija, Velika Britanija, ZDA, Srbija, Italija ...), je umrlo več kot 16 milijonov ljudi.

Vojna – ki jo imajo nekateri za nekakšno tragično evropsko državljansko vojno – je do temeljev zatresla staro celino in povzročila konec prevlade evropskih velesil na svetu. Začela se je ameriška prevlada.

Vojna je uničila stara cesarstva – nemško, avstrijsko, osmansko in rusko – in omogočila rojstvo novih držav (Poljska, Češkoslovaška, Jugoslavija …). Nerešena vprašanja povojnega miru pa so tlakovala pot skrajnim ideologijam, ki so leta 1939 pahnile staro celino in ves svet v novo svetovno vojno.

Razkosanje Slovencev po vojni Kaj pa Slovenci? Ti so se kot del Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni bojevali na strani poraženih centralnih sil. V vojni je padlo od 30 tisoč do 40 tisoč Slovencev.

Po razpadu Habsburške monarhije so Slovenci skupaj s Hrvati in habsburškimi Srbi ustanovili kratkotrajno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ta pa se je s Srbijo in Črno goro kmalu združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Velik del Slovencev je ostal zunaj meja novoustanovljene jugoslovanske države.