Če si priden in se trudiš, ti v Sloveniji mora uspeti

Prvič jo je obiskal zaradi korenin. Takšna je tradicija pri potomcih Slovencev, ki so po vojni premagali Atlantik in se naselili v Argentini. "Ob koncu srednje šole za teden dni obiščemo domovino naših staršev, starih staršev," svojo zgodbo o prvem stiku z okoljem prednikov pripoveduje argentinski Slovenec Jorge Federico Teraš.

V Argentini je Jorge Federico preživel dve desetletji in pol. V Buenos Airesu je po končani gimnaziji delal kot zavarovalni zastopnik in ob delu študiral psihoanalizo. A v času hude gospodarske krize je postajalo življenje v Argentini vedno težje. V petih letih velike argentinske depresije (od 1998 do 2002) je gospodarstvo skopnelo za več kot četrtino, kronike navajajo, da je bil reven vsak drugi prebivalec države. To je Jorgeja Federica spodbudilo, da se je odločil za odhod v Evropo. Prva postaja: Slovenija. Namenil ji je leto dni časa, potem je nameraval naprej.

Zaradi samozavesti na tečaj slovenščine "Najprej sem živel v Ljubljani pri sorodnikih skupaj s sestro, ki je sem prišla že slabo leto pred menoj. Pri sorodnikih sem dobil tudi prvo delo," se spominja obdobja po prihodu v državo.

Slovenščina mu ob prihodu ni delala težav, saj so v družini ves čas negovali slovenski jezik in kulturo. "Vseeno sem se vpisal na enoletni tečaj slovenščine. Zaradi samozavesti," v brezhibnem jeziku starih staršev razlaga 36-letni sogovornik.

Če si priden in delaš po pameti, ti bo v Sloveniji uspelo Socialno mrežo si je kot prišlek razširil po zaslugi gostinstva. Kot natakar je delal in nabiral izkušnje v različnih znanih ljubljanskih lokalih.

"Gostinstvo se mi je vedno zdel dinamičen poklic, v njem je vsak dan nekaj novega. Z natakarskim delom sem v Sloveniji spoznal mnogo novih ljudi, dobil tudi nove prijatelje," pravi. Sledila je služba na agenciji Kompas, kjer je skrbel za organizacijo in programe potovanj za južnoameriške turiste, ki so prihajali v Evropo. Poslovne poti so ga vsake toliko popeljali nazaj na celino otroštva in odraščanja. Vmes je leto dni, ki ga je v itinerarju namenil Sloveniji, že zdavnaj poteklo, in Slovenija je postala njegov dom.

Slovenija nagrajuje trdo delo Po 12 letih v državi Jorge Federico ugotavlja, da slovensko okolje nagrajuje marljivost in trud.

"Če si le priden, če se trudiš in ravnaš premišljeno, v Sloveniji ni težko priti do solidnega položaja," pripoveduje. Dokaz za njegove besede je tudi lokalček Cielito lindo, ki ga imata danes z dekletom Nino na Malem trgu v središču Ljubljane. Dve leti je, odkar sta kot gostinca zakoračila na svoje, in trdo delo, vloženo v tem času, se jima danes obrestuje.

Če nimaš bogatih staršev, delaj ali pozabi na študij Slovence Jorge Federico vidi kot zaprte, nezaupljive, sprostijo se šele, ko se pogovor preseli na bolj osebno raven. Drugače je po njegovih navedbah z Argentinci in drugimi Južnoameričani. Čeprav pregovorno veljajo za odprte in neposredne, v resnici dostikrat ni tako. "Velikokrat prav zaradi varljivega vtisa odprtosti dobiš kakšen nož v hrbet. Njihova odprtost je res le prvi vtis".

V Sloveniji so mu simpatične kratke razdalje in prijaznost ljudi. Položaj v državi kljub ne preveč pozitivnemu ozračju v družbi označuje za mnogo boljšega kot v Argentini. Dogajanje v deželi gavčev še vedno spremlja, saj ima tam ožje sorodstvo: oče, mati in mlajša sestra danes živijo precej slabše kot pred leti.

"Argentina ima kronične težave, visoko brezposelnost, na videz brezplačen študij, ki to ni. Če študent nima bogatih staršev, se mora zaposliti, da bi lahko študiral."

Slovenija zmaga pri naravi, Argentina pri hrani V kategoriji narava je v primerjavi z Argentino zanj zmagovalka Slovenija: "Če sem želel v Argentini menjati okolje, sem potreboval precej časa. Naša počitniška hišica je 500 kilometrov oddaljena od Buenos Airesa. Samo za odhod iz milijonskega mesta potrebujem uro ali dve. Tukaj pa imam do vode in gozda nekaj minut. Vse drugo, morje in hribi, pa je dosegljivo v eni uri."

Bi pa po drugi strani iz Argentine pod Alpe uvozil dve stvari: nočno življenje in tamkajšnjo govedino.

"Nočno dogajanje se v Sloveniji s tistim v 15-milijonskem Buenos Airesu ne more kosati. Pogrešam pa tudi prave argentinske zrezke. Je pač tako, da slovenska govedina ne more nadomestiti argentinske. Hektarji ravnine v Argentini kravam omogočajo odprto pašo vse leto. V Sloveniji pa je živina pol leta v hlevu, na zraku pa mora pri paši premagovati raznoliko pokrajino. Zato je argentinsko meso mehkejše. In tudi priprava je bolj preprosta. Zrezek vržeš na olje, ga obrneš in v nekaj minutah je pripravljen."

Ne bel ne rdeč, ampak Slovenec Kljub težavam se zdi Slovenija v primerjavi z Evropo v precej dobrem položaju, ocenjuje Jorge Federico. Njena prednost je v majhnosti, v tem, da krize vstopajo v državo počasneje kot drugod, in to bi morala politika izkoristiti. "Namesto da bi vodilni izkoristili to okoliščino in državo pripravili na težje čase, čakajo."

Slovenci se veliko preveč obremenjujemo s tem, ali so vlada in ministri prave barve, je prepričan sogovornik. Ena od preprek, zaradi katere se pri nas po nepotrebnem težko diha, pa je tudi stara prtljaga. "Breme je staro 70 let. Čeprav sem potomec izseljencev, ki so po drugi vojni odšli iz države, me delitev na bele in rdeče ne zanima. S tem nimam nič. Nisem ne bel ne rdeč. To sem Slovencem velikokrat povedal v obraz," priznava Jorge Federico, ki ima danes dve državljanstvi, argentinsko in slovensko, na vprašanje, katera identiteta mu je bliže, pa izstreli, da se počuti povsem Slovenca.

"Nekateri res ne razumejo. Vrednost in lepoto Slovenije so videli šele po tem, ko so odšli po svetu. Ne turistično, ampak na delo. Res je, Slovenija ni Švica, je pa kljub temu biser v Evropi."