SiolNET. Novice Svet
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Bruseljsko kolesje skozi oči asistentke evropskega poslanca

4

termometer

Vsak dan je nov izziv, veliko učenja in predvsem stresa, delavnik od jutra do poznega večera. Takšen je vsakdan asistenta v evropskem parlamentu, ki zahteva mladega človeka brez družine.

O življenju v tujini smo se tokrat pogovarjali z zamejsko Slovenko s Tržaškega. Vida Forčič je hči slovenskih staršev, odraščala je v Šempolaju v Italiji, študirala pa v Kopru. Zdaj živi v Bruslju.

"Moja ideja sploh ni bila, da bi se preselila v tujino ali da bi v tujini iskala službo. Želela sem zgolj izkoristiti možnost študijske izmenjave in sem izbrala Bruselj, kjer so vse pomembne evropske institucije." Šla je za pol leta, zdaj v Bruslju živi že pet let.

Od študentke do asistentke Svojo bruseljsko priložnost je Vida zelo dobro izkoristila. Kot študentka programa Erasmus je sodelovala pri projektu predstavitev držav, kjer je predstavljala Slovenijo. Na dogodek, ki se ga je sicer udeležila tudi veleposlanica iz Slovenije, je povabila tudi evropskega poslanca iz Slovenije Lojzeta Peterleta. Dogodka se ni mogel udeležiti, jo je pa zato povabil na obisk v parlament.

"To je bil moj prvi stik z evropskim parlamentom, kjer sem srečala poslance, asistente … Vsi so bili zelo odprti in prijazni, povedali so mi za možnosti dela in prakse. Prednost Slovencev tu je, da nas je malo in te zato drugi Slovenci lažje sprejmejo," pravi Vida, ki je že ob tej priložnosti izrazila željo, da če bi se ponudila kakšna priložnost zanjo, bi se jim z veseljem pridružila.

Ni minilo nekaj mesecev in tudi za Vido se je našla možnost enomesečnega staža v pisarni Peterletove pisarne, ki so ji ga nato podaljšali še za en mesec, potem pa se ji je odprla tudi možnost za polletno asistentsko delo, ki jo je seveda zgrabila.

"To je prednost tega, da si tu. Ne gre za neko hladno prijavo, temveč je najprej stik, te spoznajo, sam opozoriš nase in imaš možnost izraziti svoje želje. Možnost se pokaže hitreje, kot če si doma," pravi Vida.

Lahko delaš le osem ur na dan, a potem ne boš uspel Delo asistenta v pisarni evropskega poslanca pomeni vsak dan nov izziv. "Je utrudljivo s tega vidika, da ne moreš spati za pisalno mizo, ker to vsekakor ni monotono. Ves čas se nekaj dogaja, vsak dan moraš narediti več in boljše. Vsaj jaz sem to tako doživela," pripoveduje Vida.

Bruseljski vsakdanjik po Vidinem pripovedovanju ni nikoli dolgočasen. Čez dan je veliko dela v sami pisarni, od pregledovanja pošte do pisanja poročil, informacij je ogromno in če jih želiš absorbirati, se jih moraš naučiti ločevati po pomembnosti. V večernih urah so na sporedu različni sprejemi, prireditve, predstavitve in drugi dogodki.

"Uradno je delavnik dolg osem ur, a če boš samo gledal na uro in komaj čakal, da greš domov, potem boš zamudil vse priložnosti za naprej. Zato je zelo pozitivno, da si mlad in brez družine, da nimaš drugih urnikov in si tako rekoč prost," pravi Vida.

Takšnega stresa si ne želi vse življenje Delo in tudi življenje asistenta v Evropskem parlamentu je izjemno naporno in seveda stresno, Vida pa si ne predstavlja, da bi tako živela vse življenje. "To te kot človeka zelo spremeni, ves čas si pod neko napetostjo, ne moreš domov, ko je delovnik končan in ko si želiš. Ko imaš enkrat družino, tako ne gre več."

Pred dobrim letom je Vida namreč postala mama, s tem se je njen pogled na življenje v evropski prestolnici in na splošno v zdomstvu zelo spremenil. "Tu smo tujci, to ni naš dom, tu ni staršev, ki bi pomagali pri čuvanju otrok, tu nimam hiše z vrtom, kot bi jo imela doma," razmišlja zdomka, ki resno razmišlja o vrnitvi v domovino, kjer je kakovost življenja za družino neprimerno boljša.

Seveda je vse odvisno od tega, kje bo prej dobila službo. Najprej pa je na vrsti končanje magistrskega študija v Bruslju, ki ga mora končati do maja.

Enoletnik razume slovensko, francosko in pandžabi Z rojstvom otroka se je Vidi odprla tudi vrsta drugih vprašanj. Kateri jezik bo otrok govoril? V kakšnem okolju bo odraščal? V katero šolo bo hodil? Kakšni bodo njegovi sošolci?

Bruselj je namreč izjemno multinacionalo mesto, v katerega se ne zatekajo le Evropejci, temveč tudi priseljenci iz nekdanjih koloniziranih držav, iz arabskega, afriškega in azijskega okolja. Mesto je ena velika mešanica kultur in verstev. Takšna je tudi Vidina družina, njen mož je namreč Indijec.

"Sama s sinom govorim slovensko, njegov oče pandžabi, skupaj se sporazumevamo francosko. Tako moj sin razume in tudi govori slovensko in pandžabi, francosko pa za zdaj le razume. Lahko pa, če bomo ostali tu, ko bo šel v šolo, prevlada francoščina."

Zdomstvo tudi utruja Po petih letih Vida priznava, da življenje v tujini včasih tudi utruja, še posebej ko imaš družino. Kljub temu je to nenadomestljiva izkušnja, ki je doma ne moreš dobiti. "Slovencem bi priporočila, da če se vsaj začasno ne preselijo, naj vsaj potujejo, ker šele potem spregledaš, kakšen je svet doma, in spoznaš, da tudi drugje ni popolno. Zdaj, ko sem tu, se mi doma zdi skoraj raj."

Slovenija, četudi je Tržačanka, je v njenih očeh na prvem mestu dom. Domovina je zelo čista, zelena in se v njej lahko počutiš varnega, saj ni toliko uličnega kriminala kot v Bruslju.

Je pa med Slovenci po Vidinem občutku čutiti preveč pesimizma in črnogledosti, da je vse slabo in ni služb. "Meni se zdi, da to ni res. Ljudje so preveč zasidrani v Slovenijo in v prepričanje, da jim mora država dati vse – šolo, službo … –, sami pa se premalo potrudijo. V Bruslju se moramo vsi zelo potruditi, so zelo težka obdobja, a če si vztrajen, dosežeš svoj cilj. Tega se v Sloveniji manjka."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin