SiolNET. Novice Svet
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Boj za socialno državo v Španiji

4

termometer

Kot kažejo zadnji dogodki v Španiji, je arabska pomlad prišla tudi v Evropo.

Tako vsaj je mogoče razumeti izjave "ogorčenih" (los indignados) skupin mladih, ki so prejšnji teden zasedle trge večjih španskih mest ter kljubovale prepovedim oblasti in kršile volilni molk. Na lokalnih volitvah so potem v nedeljo socialisti doživeli prepričljiv poraz. Kot so zapisali v svojem manifestu se borijo za "enakopravnost, napredek, solidarnost, svobodo kulture, vzdržnost in razvoj, blaginjo in srečo ljudi". Za vse tisto torej, za kar so se včasih zavzemali socialisti – dokler niso seveda prišli na oblast. Ali "ogorčeni" potemtakem spadajo med levičarska gibanja? Pravijo, da ne: "Smo običajni ljudje. […] Nekateri smo levičarji, drugi konservativci. Nekateri smo verniki, drugi ne. Nekateri imamo jasno definirane ideologije, drugi smo apolitični, toda vsi smo zaskrbljeni in jezni zaradi dogajanja, ki ga spremljamo na področju politike, ekonomije in sociale: korupcija med politiki, poslovneži, bankirji, zaradi česar smo nemočni, brez glasu."

Zapaterova vlada se je lotila krize tako, da je zamrznila pokojnine, oklestila javni sektor in socialo, ni pa npr. dvignila davka premožnejšim, kajti to bi vendar slabo vplivalo na poslovanje. Ampak saj to je v bistvu univerzalni problem celotne EU: po tem, ko so države z javnim denarjem rešile banke, si bankirji zdaj izplačujejo bogate nagrade za svojo "uspešnost". Ali se to ne sliši precej domače? Pravzaprav ni čudno to, da in zakaj protestirajo v Španiji, marveč to, da in zakaj se ne dvigne cela Evropa. Le s kakšno pravico se vlade ob vseh mogočih in nemogočih reformah upajo apelirati na razum državljanov, ko pa same aktivno sodelujejo v vseh teh anomalijah?

Toda ali ni primerjava s prevrati v arabskem svetu vendarle pretirana? Evropa ima vendar demokracijo, Arabci pa jo bodo v najboljšem primeru šele dobili. Vsi vedo, da v EU vlada predstavniška demokracija, za katero je značilno, da je najvišji suveren države ljudstvo oziroma volivci. Težava je v tem, da nacionalne ekonomske politike vodijo Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka, evropska komisija in sam bog ve, kdo vse še. Svoboda ljudstva je v strogem smislu reducirana na to, da volivci potrdijo predlagane ukrepe, jih sprejmejo za svoje in se delajo kolikor toliko zadovoljne. "Če ne boste glasovali za predlagane ukrepe, bodo prišli pa oni od zunaj, ki bodo še bolj neusmiljeni!" Z drugimi besedami: ali giljotina ali pa strelski vod.

Najhuje pri vsej stvari je to, da tovrstna politika nima praktično nikakršne alternative. Tako imenovana opozicija skuša v mnogo državah izsiliti predčasne volitve, težava je v tem, da te ne bi rešile prav ničesar. Spremenil bi se predvsem slog – ali pa še to ne. Dobro, edino alternativo predstavljajo nacionalisti, a je vprašanje, ali so sposobni rešiti kakšen ključni problem. Zdi se, da bi kvečjemu ustvarili kakšnega novega, ki bi bil tako velik, da bi se zdelo vse drugo malenkostno. Skratka, ključna težava je v tem, da je celotna obstoječa politična elita izgubila kredibilnost, to pa je vedno nevarno.

Pravi nasprotnik "ogorčenih" torej ni socialistična ali ljudska stranka, marveč sistem sam. Vsak bodoči Zapatero ima lahko še tako dobre zamisli, misli s spremembami še tako iskreno, toda dejstvo je, da deluje v sistemu, kjer so določene rešitve že vnaprej izključene, spadajo v horizont nemogočega. Cilj protestnikov je tako etična revolucija oziroma revolucija v etiki: "Potrebujemo etično revolucijo. Namesto da postavljamo denar nad človeška bitja, ga moramo postaviti nazaj, da bo služil nam. Smo ljudje, ne proizvodi. Nisem objekt tega, kar kupujem, ali razloga, zaradi katerega kupujem, ali tistega, od katerega kupujem."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin