Bo Evropa do leta 2060 potrebovala 50 milijonov priseljencev?

Po študiji OECD Policy challenges for the next 50 years (Politični izzivi v prihodnjih 50 let) iz leta 2014 bodo Evropa in ZDA do leta 2060 potrebovale vsaka po 50 milijonov priseljencev, preostali razviti svet pa še nadaljnjih 30 milijonov, če razvite države zaradi krčenja delovne sile in števila davkoplačevalcev nočejo doživeti gospodarskega zloma.

Priseljenci kot ekonomska nujnost? Poglejmo podrobneje to tezo na primeru najmočnejšega evropskega gospodarstva – Nemčije. Številni zagovorniki sprejemanja beguncev iz gospodarstva (takšen je na primer Klaus Engel, šef znanega nemškega kemičnega koncerna Evonik) poudarjajo, da je to ekonomsko nujno, če želi biti Nemčija še naprej gospodarsko uspešna in vzdrževati socialno državo.

Kot pravi Engel, bi morala Nemčija tudi tiste prosilce za azil, ki jim ne bodo podelili statusa begunca, a imajo strokovna znanja, obdržati v Nemčiji in jih ne izgnati. Nemčija je sicer do zdaj edina evropska država, ki je na široko odprla vrata beguncem in migrantom, ti zadnje tedne množično drvijo proti razvitim zahodnoevropskim državam.

Priseljevanje: da. Ampak selektivno. Na drugi strani se je v Nemčiji izoblikoval tudi tabor, ki sicer priznava, da Nemčija zaradi nizke stopnje rodnosti potrebuje priseljence, a da zdajšnji begunci in migranti, ki zadnje tedne drvijo proti Nemčiji, niso tisto, kar država potrebuje.

Kot piše v nemškem časniku Die Welt dopisnik za ZDA Clemens Wergin, ima Nemčija eno od "najneumnejših migracijskih politik". Nemčija kot država, ki nima veliko naravnih virov (podobno pa lahko rečemo tudi za preostale evropske države, op. p.), lahko svoj gospodarski razvoj nadaljuje le kot visokotehnološka in znanstveno razvita družba.

Veliko beguncev je nepismenih Kot takšna pa potrebuje predvsem veliko visoko usposobljenih priseljencev. Takšnih v zdajšnjem begunsko-migrantskem valu ni veliko. Še več, vsaj 15 do 20 odstotkov tistih, ki prihajajo v Nemčijo iz arabskih držav, je nepismenih.

Nemčija bi morala tako po zgledu Kanade imeti bolj izdelano in selektivno politiko priseljevanja ter sama izbirati, kdo se lahko priseli vanjo, ne pa na široko odpreti vrat vsakomur, meni Wergin.

Ponovitev napake? Prav tako lahko Nemčija po Werginu spet ponovi napako, ki jo je storila v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je vanjo stekalo na milijone priseljencev, zlasti iz Turčije in južnoevropskih držav.

Težava je nastala z avtomatizacijo proizvodnje in selitvijo delovnih mest v gospodarsko razvijajoče se države (na primer Kitajsko), saj so bila najprej na udaru delovna mesta, ki so jih zasedali priseljenci. V Nemčiji je tako med priseljenci in njihovimi potomci nezaposlenost višja kot v preostalem prebivalstvu. Spodletela je tudi popolna integracija teh priseljencev v nemško družbo.

Begunci kot poceni in nestalna delovna sila? Težav se zaveda tudi nemška ministrica Andrea Nahles, ki je priznala, da med begunci "niso samo visokoizobraženi", kar nakazuje nevarnost, da bo med njimi veliko dolgotrajno nezaposlenih. Na drugi strani se nemški sindikati bojijo, da bodo delodajalci begunce in migrante uporabili kot poceni delovno silo in s tem vršili pritisk za znižanje plač.

Da velika večina beguncev in migrantov, ki prihajajo iz nerazvitih držav in zaprosijo za azil v evropskih državah, ni hitro zaposljivih, spoznava tudi Švedska, ki je poleg Nemčije glavni končni cilj beguncev in migrantov. Kot kažejo podatki švedskega urada za priseljence, v povprečju migrant na Švedskem dobi delo šele po več kot sedmih letih.

Evropa se demografsko krči tudi zaradi izseljevanja Evropejcev Težava za Evropo je, da številni prebivalci drugih celin, ki so visoko izobraženi in usposobljeni ter bi jih evropsko gospodarstvo potrebovalo, rajši odhajajo s trebuhom za kruhom v angleško govoreče dežele: ZDA, Kanado in Avstralijo. Za nameček so te tri države tudi zaželen cilj številnih mladih izobraženih Evropejcev.