Ali nad svetom znova visi grožnja jedrskega spopada?

Iranski uran le odvračanje pozornosti od resnične težave? Oči svetovne javnosti so te dni uprte v Iran, ki naj bi v zameno za odpravo mednarodnih sankcij proti državi za deset let zamrznil program za bogatenje urana. Tega bi država, ki je po mnenju mnogih, predvsem pa izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, največja grožnja svetovnemu miru, lahko uporabila za izdelavo jedrskega orožja. Netanjahu je prepričan, da se bo Iran do jedrske bombe kljub dogovoru dokopal zelo hitro. V omenjenem sporazumu med bližnjevzhodno državo in šesterico svetovnih velesil (ZDA, Rusija, Kitajska, Francija, Nemčija in Velika Britanija) namreč ni določila, ki bi Iranu zapovedovalo zaprtje obratov za bogatenje urana. Država bo mesečno lahko proizvedla tudi do kilogram plutonija, ki ga je prav tako mogoče uporabiti za jedrsko bombo.

A medtem ko se Zahod in Teheran dogovarjata o tem, ali je iranski jedrski program miroljuben ali ne, so mnogi spregledali dejstvo, da z atomskimi bombami, ki jih dejansko imajo, čedalje glasneje rožljajo tudi druge države.

Osem držav in več kot deset tisoč jedrskih konic Čeprav je bilo hladne vojne konec pred skoraj 25 leti, mednarodna skupnost pa je že zdavnaj sprejela sporazum o neširjenju jedrskega orožja, oboroževalna tekma še vedno traja. Dogovora, ki je bil leta 1995 podaljšan za nedoločen čas, se ne drži praktično nihče.

Vsaka svetovna jedrska sila namreč vlaga bodisi v širjenje bodisi v posodobitev nuklearnega arzenala. Pentagon je ameriški kongres pred kratkim zaprosil za 350 milijard ameriških dolarjev, s katerimi želijo nadgraditi tako ofenzivno kot obrambno jedrsko infrastrukturo. Rusija je obrambni proračun od leta 2007 povečala za 50 odstotkov, kar tretjina je namenjena jedrskemu orožju. Pakistan je oborožene sile v zadnjih letih opremil z več deset jedrskimi bojnimi glavami, Kitajci pa so nadgradili večino jedrskih podmornic in mobilnih baterij za izstreljevanje jedrskih raket. Po podatkih Economista osem velesil – ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija, Francija, Indija, Pakistan in Izrael – ta hip sedi na več kot deset tisoč jedrskih konicah. Največ, dobrih 4.700 in 4.300, jih imajo ZDA in Rusija. Po ocenah strokovnjakov naj bi s približno desetimi razpolagala tudi Severna Koreja.

Lokalna trenja, ki lahko s pritiskom rdečega gumba prerastejo v globalni spopad Sovjetsko ali ameriško izstrelitev raket z jedrskimi bojnimi glavami je med hladno vojno zaviralo predvsem neizpodbitno dejstvo, da bi nasprotna stran storila enako, s čimer bi si obe državi zagotovili popolno medsebojno uničenje. To je malo verjetno tudi danes, a ne povsem nemogoče. Če lokalna politična trenja in spori prerastejo v vojaški spopad, v katerem bo ena od strani uporabila jedrsko orožje, se lahko zgodi, da bo z vračilom enake sile vmes posegel kateri od velikih zaveznikov in sprožil verižno reakcijo, ki bo prerasla v svetovno vojno.

Regionalnih prerekanj med državami, ki imajo jedrsko orožje ali pa posedujejo tehnologijo za izdelavo, ni malo: – Indija in Pakistan, dve jedrski velesili, medsebojnih sporov v preteklosti nista pogosto reševala z uporabo diplomacije. Med letoma 1947 in 1999 sta se državi vojskovali kar štirikrat.

– Trenja na Bližnjem vzhodu – kaj bo, če se Iran vendarle dokoplje do jedrskega orožja in začne groziti Izraelu? V spopad bi se lahko vključili tudi Savdska Arabija in Egipt. Kaj šele, če se do atomske bombe dokopljejo iraški in sirski islamski skrajneži.

– Če Kitajsko kdaj zgrabi apetit po širjenju ozemlja, se lahko hitro zaplete v vojno s Tajvanom ali celo Južno Korejo in Japonsko. Drugi dve bi lahko hitro posegli po jedrskem orožju, saj Kitajcem v konvencionalnem vojskovanju ne moreta kljubovati. Morebitnemu spopadu bi se najbrž neizogibno priključile ZDA, zaveznica Južne Koreje in Japonske, morda pa bi se vmešala tudi nepredvidljiva Severna Koreja.

Pozabiti ne smemo niti Rusije. Vladimir Putin v svojih govorih večkrat omenja rusko jedrsko (pre)moč, državne oborožene sile redno izvajajo simulacije jedrskih napadov na evropske prestolnice, prepričanje, da Zahod "nima za burek", pa pogosto izražajo ruske javne osebnosti. Znani novinar Dmitrij Kiseljev je na primer dejal, da "lahko samo Rusija ZDA spremeni v radioaktivni prah". Putinova Rusija je v zadnjem desetletju za nameček že dvakrat, leta 2008 Gruziji in lani v Ukrajini, dokazala, da se ne boji odprtega vojaškega spopada oziroma morebitne intervencije Zahoda.

Nuklearno zimo lahko prepreči le diplomacija Da se v prihodnosti ne bomo spotikali ob ruševine nekdanjih velemest in ob tem dihali radioaktivnega zraka, bodo države podpisnice sporazuma o neširjenju jedrskega orožja tega morale začeti tudi upoštevati. Srž dogovora je namreč omejevanje oboroževanja držav z zagotovilom, da tega ne počnejo tudi njihove sosede. To bo mogoče doseči le z umirjenimi diplomatskimi pogovori in poslušanjem razuma, ki pravi, da pritisk rdečega gumba zagotovo ne bo prinesel nič dobrega.