SiolNET. Novice Slovenija
1,45

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zorko Simčič ob obletnici plebiscita: Mislim, da je čas za novo upanje

1,45

termometer

Foto: STA

"Po mojem predstavljajo elito ne toliko posamezniki, ki – kakor navadno pravimo – 'izstopajo po družbenem položaju', ampak oni, ki se kot osebnosti odlikujejo in so torej nekak vzor družbi," meni akademik Zorko Simčič.

Pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič je letos dopolnil 95 let in svoj jubilej po izjemno obsežnem delu Poslednji deseti bratje, ki ga je izdal pred štirimi leti, proslavil z novo izdajo svoje drame iz leta 1975 Tako dolgi mesec avgust.

Od leta 1948 do leta 1994 je Simčič živel v Argentini, ves čas pa je bil zvest slovenskemu jeziku, narodu in kulturi. Še danes ga odlikuje luciden pogled na slovensko družbenopolitično stvarnost. Zgodovinar Jože Možina ga je zato označil za "pisatelja dveh svetov in ene slovenske duše".

Ker mu zdravje intervjujev ne dopušča več, smo ob 26. obletnici odločitve slovenskega naroda, da želi živeti v samostojni državi, zbrali nekaj njegovih misli, objavljenih v knjigi Ob žerjavici in ognju (založba Družina, 2007). Čeprav gre za govore in intervjuje iz 90. let prejšnjega stoletja, so misli aktualne tudi ob današnjem prazniku.

Proslave so prazniki upanja

"Ko praznujemo kakšen praznik ali obletnico, gre pravzaprav vedno za spominjanje nečesa iz preteklosti, za nekaj, ob čemer se ustavimo z veseljem in pa v upanju, da bo pretekli dogodek vplival pozitivno na prihodnost. Vse proslave, vsi prazniki so pravzaprav prazniki – upanja. In prav ob takih priložnostih čutimo, kako velja tista Leibnizova misel, da je sedanjost hčerka preteklosti, da pa hčerka že nosi v sebi prihodnost."
(Govor v Trstu ob obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije leta 1998.)

Kaj vas ob 26. obletnici plebiscita navdaja z upanjem?

"Ob vseh težavah vendarle čutim, da je v mlajših generacijah vedno več ljudi, ki ob kakšnem vprašanju, odkritju, izjavi razmišljajo. Ni res, da mladi nič ne poslušajo. Nekateri res ne. Toda mnogi začenjajo razmišljati. Začenjajo razlikovati resne članke od populističnih.

Zdi se mi, da je razum začel delovati. To gotovo ni posledica šole, a morda so starejši ljudje, ki do zdaj niso govorili, spregovorili in mlajši zdaj odkrivajo svojo preteklost. Resnica o naši polpretekli zgodovini prihaja na dan. Mislim, da je čas za novo upanje," je za Siol.net povedal Simčič.

"In prihodnost slovenske države? Kaj storiti zanjo? 'Ljubi svojega bližnjega …' To pa pomeni tudi: ljubi svoje … Spoštujmo torej vse države, pa naj živimo kjerkoli, bodimo lojalni državljani, predvsem pa imejmo radi, kar je našemu srcu bližje, najbližje, naše." (Govor v Trstu ob obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije leta 1998.) "In prihodnost slovenske države? Kaj storiti zanjo? 'Ljubi svojega bližnjega …' To pa pomeni tudi: ljubi svoje … Spoštujmo torej vse države, pa naj živimo kjerkoli, bodimo lojalni državljani, predvsem pa imejmo radi, kar je našemu srcu bližje, najbližje, naše." (Govor v Trstu ob obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije leta 1998.) Foto: STA

Lastna država – nevaren korak

"Osnovati lastno državo? Ali ni to nevaren korak? Seveda je. Pa še kako. Toda kateri res pomemben korak v življenju ni – nevaren? In potem: v usodnih trenutkih obstati na mestu – mar ni nevarno? Ljudem je bilo treba povedati, da vemo, da lastna država še zdaleč ne bo kar tako, sama po sebi, rešila vseh problemov. /…/

Počasi je dozorevalo spoznanje, da mora narod – kakor v življenju vsak otrok, ko pride do polnoletnosti – vzeti vajeti v svoje roke. Sprejeti nase vso odgovornost. Sicer se človek – ali narod – ne more razvijati normalno, okrni. Vprašanje samostojnosti nekega naroda je vse kaj več kot le politično vprašanje. Gre – ob vsem tveganju – za psihično zdravje."
(Govor v Trstu ob obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije leta 1998.)


"Vemo: v naši državi ni vse v redu. Mnogo je za to razlogov, a kdo bi dvomil, da je naša sedanjost, 'hčerka preteklosti', nejasna prav zato, ker mnogi odločujoči ne morejo – ne smejo? nočejo? – pogledati v oči preteklosti. Predvsem: nočejo sprejeti resnice o naši tragični polpreteklosti." "Vemo: v naši državi ni vse v redu. Mnogo je za to razlogov, a kdo bi dvomil, da je naša sedanjost, 'hčerka preteklosti', nejasna prav zato, ker mnogi odločujoči ne morejo – ne smejo? nočejo? – pogledati v oči preteklosti. Predvsem: nočejo sprejeti resnice o naši tragični polpreteklosti." Foto: STA V naši državi ni vse v redu

"Danes Slovenci svojo državo imamo.
Vendar tudi še danes dostikrat plavamo sredi dveh tokov, ki nista znamenje dozorelosti. Prvi je še vedno tok romantike, čustvenosti in navdušenja, brez česar ni življenja, ko pa je vendar še bolj potreben trezen in pogumen pogled na prihajajoče probleme. Tudi na, recimo temu tako, 'pomanjkljivosti', predvsem na to že kar čudno otopelost, ki dostikrat še vedno vlada v ne povsem pravni slovenski državi.

Druga ovira pa je nasprotna: hladnost, ko nekateri mislijo, da domoljubje sploh ni potrebno, da je vse samo stvar tehnike, ko bo že sama 'strokovnost' vse rešila. Gospodarstvo in politika bosta vse uredila. Vpliv pozitivistične družbe in Comtove sociologije – pri nas pa seveda še marksizma, za katerega je prav tako 'človek nič, družba vse' – je pač rodil svoje."
(Govor v Trstu ob obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije leta 1998.)


Narod kot preživela kategorija

"V času, ko politični predstavniki mlade države govorijo samo še o državi, o narodu pa samo še kot o 'preživeli kategoriji', ko drugi govorijo o 'svetosti človeka', v resnici pa hočejo posamično bitje minirati in eliminirati – kako ne biti zaskrbljen?"
(Intervju v tržaški reviji Mladika leta 1992.)


"Počasi je dozorevalo spoznanje, da mora narod – kakor v življenju vsak otrok, ko pride do polnoletnosti – vzeti vajeti v svoje roke. Sprejeti nase vso odgovornost. Sicer se človek – ali narod – ne more razvijati normalno, okrni." "Počasi je dozorevalo spoznanje, da mora narod – kakor v življenju vsak otrok, ko pride do polnoletnosti – vzeti vajeti v svoje roke. Sprejeti nase vso odgovornost. Sicer se človek – ali narod – ne more razvijati normalno, okrni." Foto: STA

Kdo je narodova elita?

"Po mojem predstavljajo elito ne toliko posamezniki, ki – kakor navadno pravimo – 'izstopajo po družbenem položaju', ampak oni, ki se kot osebnosti odlikujejo in so torej nekak vzor družbi. To velja brez ozira na to, ali kdo po svojem položaju izstopa ali ne, pa tudi brez ozira, ali ima trenutno vpliv na sodobnike ali ne. Vsekakor pa je elita 'rezultat' kultiviranosti, znanja in pa umske ter srčne kulture. Taka elita je lahko utišana, ne more pa zginiti, medtem ko morejo razne elite – predvsem politične – zgrmeti v 24 urah. Spomnimo se samo dogodkov pred leti ob sesutju komunističnih oblasti po evropskih državah."
(Intervju v reviji Ampak leta 2001.)


"Sem realist, poln upanja"

"Če mi je v času, ko začenja sonce zame počasi zahajati, vedno bolj razvidno, kako ima v življenju tako kakor v naravi vse svoj smisel, da imajo vzroki vedno, pa naj izjeme kdaj še tako ugovarjajo, svoje posledice (ko se pa 'naravi' res vedno ne mudi …), da ima človeško življenju, in zlasti še trpljenje svoj veliki smisel – kako obupati?"
(Intervju v tedniku Novi glas leta 2003.)

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 81
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin