Sobota, 13. 6. 2015, 15.43
5 mesecev, 3 tedne
Zakaj so zmagovalci ravsa za Telekom Slovenije hkrati tudi poraženci
Predsednik vlade in SMC Miro Cerar bi lahko bil politični zmagovalec zgodbe o prodaji Telekoma Slovenije, ki še vedno nima epiloga, a bo verjetno tudi javnomnenjski poraženec.
Slovenski državni holding (SDH) je v sagi o prodaji Telekoma Slovenije britanskemu finančnemu skladu Cinven igral igro, ki se je ni upal dokončati brez zelo jasnega znamenja z vladnega vrha.
Cinven in SDH ostajata na okopih, oba pravita, da sta pripravljena za sklenitev posla, a pod svojimi pogoji. Napovedovanje, kakšen bo epilog, nima več smisla, ker je bilo pogajalskih obratov toliko, da jih nihče ne zna več prešteti.
Miro Cerar je prejšnji teden, pred odločitvijo nadzornega sveta SDH, pod kakšnimi pogoji je pripravljen prodati največjega slovenskega telekomunikacijskega operaterja, poskrbel za jasno sporočilo, da se mora prodaja nadaljevati. Naslednji dan je poskrbel za nenavadno argumentacijo pri odvračanju kritik, da je pritiskal na nadzornike.
Lahko Cerarjeve izjave res razumemo kot ščitenje avtonomije? Zakaj bi bil pritisk predsednika vlade kaj drugačen od preostalih pritiskov? Dobro, Cerar pravi, da je šlo tudi za zakulisne pritiske in grožnje, toda zakaj niso tisti, ki naj bi jih izvajali, dobili imen in priimkov?
Že veliko pred odstavitvijo obrambnega ministra Janka Vebra zaradi afere OVS, ki je Socialnim demokratom na začudenje marsikoga dvignila rating, je bilo jasno, da nasprotovanje privatizaciji prinaša politične točke.
Ni dvoma, da veleizdaja zaradi prodaje Telekoma Slovenije, kot bi rekel Veber, do prihodnjih volitev ne bi bila pozabljena, zato bodo imeli Cerarjevi politični nasprotniki veliko priložnosti, da mu bodo bombončke zbijali iz rok.
A poleg neartikulirane retorike Židana pestita dve težavi: dejstvo, da so poslanci SD v prejšnjem mandatu dvignili roke za znameniti privatizacijski seznam 15 podjetij, med katerimi je tudi Telekom Slovenije, in to, da ga s protiprivatizacijsko in zelo artikulirano retoriko po levi prehiteva prvi obraz Združene levice Luka Mesec.
Židan je zato ne glede na razplet prodaje politični poraženec in majhen javnomnenjski zmagovalec, ki mu je večino javnomnenjske pogače pojedel tisti, ki ga je premagal že v lanski volilni kampanji. Takrat je Luka Mesec premoč nad Židanom demonstriral v soočenju na POP TV, ki ga je izstrelilo med politične zvezde. Od takrat je socialistična ofenziva na socialdemokratske teme permanentna, Židan in Mesec pa ostajata mrzla bratranca.
V zgodbi o Telekomu Slovenije je Erjavec presodil, da se bo glavna bitka bila med Cerarjem, ki prestrega večino javnomnenjskega besa, in Židanom, ki z rohnenjem proti privatizaciji išče svoje koristi.
Erjavec se je dobro počutil v vlogi tamponskega območja in včasih prikimal kmetijskemu ministru, drugič predsedniku vlade, tu in tam pa dodal kakšno svojo politično začimbo.
Po zakonu o SDH mora namreč holding deset odstotkov kupnine, v primeru Telekoma Slovenije torej več deset milijonov evrov, nakazati Kapitalski družbi, ta pa naprej zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Le zakaj se potem Karl Erjavec ne bi veselo muzal iz ozadja?