Zakaj so zmagovalci ravsa za Telekom Slovenije hkrati tudi poraženci

Predsednik vlade in SMC Miro Cerar bi lahko bil politični zmagovalec zgodbe o prodaji Telekoma Slovenije, ki še vedno nima epiloga, a bo verjetno tudi javnomnenjski poraženec.

Slovenski državni holding (SDH) je v sagi o prodaji Telekoma Slovenije britanskemu finančnemu skladu Cinven igral igro, ki se je ni upal dokončati brez zelo jasnega znamenja z vladnega vrha.

Cinven in SDH ostajata na okopih, oba pravita, da sta pripravljena za sklenitev posla, a pod svojimi pogoji. Napovedovanje, kakšen bo epilog, nima več smisla, ker je bilo pogajalskih obratov toliko, da jih nihče ne zna več prešteti.

Miro Cerar je prejšnji teden, pred odločitvijo nadzornega sveta SDH, pod kakšnimi pogoji je pripravljen prodati največjega slovenskega telekomunikacijskega operaterja, poskrbel za jasno sporočilo, da se mora prodaja nadaljevati. Naslednji dan je poskrbel za nenavadno argumentacijo pri odvračanju kritik, da je pritiskal na nadzornike.

Pomoč pri dviganju rok V SMC ves čas poudarjajo, da je SDH neodvisen organ, ki je bil ustanovljen prav zato, da se politika umakne iz odločanja o strokovnih vprašanjih. A Cerar, ki je SDH v eni od izjav označil za tako imenovano neodvisno institucijo, je iz Bruslja s položaja moči sporočal, da nadzorniki nimajo druge možnosti, kot da dvignejo roko za prodajo.

Pritisk – pritisk = avtonomija Naslednji dan je v Ljubljani razlagal, da je pravzaprav ščitil avtonomijo SDH. Ali vam ta bruseljski stavek zveni kot ščitenje avtonomije? "Ta postopek mora iti naprej in se končati z odločitvijo o prodaji." Kako avtonomni in odgovorni so nadzorniki, če predsednik vlade meni, da jih mora pred pritiski drugih ščititi s svojim pritiskom?

Lahko Cerarjeve izjave res razumemo kot ščitenje avtonomije? Zakaj bi bil pritisk predsednika vlade kaj drugačen od preostalih pritiskov? Dobro, Cerar pravi, da je šlo tudi za zakulisne pritiske in grožnje, toda zakaj niso tisti, ki naj bi jih izvajali, dobili imen in priimkov?

Kdo zna iz rok zbijati volilne bombončke? Miro Cerar bi bil v primeru prodaje politični zmagovalec, ker bi lahko z več kot pol milijarde evrov od prodaje Telekoma Slovenije prej ali slej lahko razdelil kakšen volilni bombonček, a bi bil hkrati tudi javnomnenjski poraženec.

Že veliko pred odstavitvijo obrambnega ministra Janka Vebra zaradi afere OVS, ki je Socialnim demokratom na začudenje marsikoga dvignila rating, je bilo jasno, da nasprotovanje privatizaciji prinaša politične točke.

Ni dvoma, da veleizdaja zaradi prodaje Telekoma Slovenije, kot bi rekel Veber, do prihodnjih volitev ne bi bila pozabljena, zato bodo imeli Cerarjevi politični nasprotniki veliko priložnosti, da mu bodo bombončke zbijali iz rok.

Levičar, ki ga prehitevajo po levi Predsednik SD Dejan Židan ima drugačne težave. Od izvolitve za predsednika Socialnih demokratov na januarskem kongresu je sicer vztrajno odpiral vprašanje privatizacije Telekoma Slovenije.

A poleg neartikulirane retorike Židana pestita dve težavi: dejstvo, da so poslanci SD v prejšnjem mandatu dvignili roke za znameniti privatizacijski seznam 15 podjetij, med katerimi je tudi Telekom Slovenije, in to, da ga s protiprivatizacijsko in zelo artikulirano retoriko po levi prehiteva prvi obraz Združene levice Luka Mesec.

Židan je zato ne glede na razplet prodaje politični poraženec in majhen javnomnenjski zmagovalec, ki mu je večino javnomnenjske pogače pojedel tisti, ki ga je premagal že v lanski volilni kampanji. Takrat je Luka Mesec premoč nad Židanom demonstriral v soočenju na POP TV, ki ga je izstrelilo med politične zvezde. Od takrat je socialistična ofenziva na socialdemokratske teme permanentna, Židan in Mesec pa ostajata mrzla bratranca.

Raje pleza na Triglav, kot da se spotika ob optične kable Med zmagovalci je spet predsednik DeSUS Karl Erjavec, ki zna odmerjati javne nastope. Včasih ponikne za nekaj dni in se spet vrne v soj žarometov. Za Erjavca je bila glavna bitka izbojevana, ko je, kot kaže, v vojni s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem dosegel, da bo Zavarovalnica Triglav ostala strateška naložba države.

V zgodbi o Telekomu Slovenije je Erjavec presodil, da se bo glavna bitka bila med Cerarjem, ki prestrega večino javnomnenjskega besa, in Židanom, ki z rohnenjem proti privatizaciji išče svoje koristi.

Erjavec se je dobro počutil v vlogi tamponskega območja in včasih prikimal kmetijskemu ministru, drugič predsedniku vlade, tu in tam pa dodal kakšno svojo politično začimbo.

Zakaj bi Telekom Slovenije okrepil pokojninsko blagajno? Brez dvoma pa je Erjavčevo politično dinamiko vrtelo še eno pomembno dejstvo, ki v javnosti morda ni tako znano. Pomemben del kupnine od prodaje Telekoma Slovenije bi namreč okrepil pokojninsko blagajno, torej gre tu za neposreden interes stranke upokojencev.

Po zakonu o SDH mora namreč holding deset odstotkov kupnine, v primeru Telekoma Slovenije torej več deset milijonov evrov, nakazati Kapitalski družbi, ta pa naprej zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Le zakaj se potem Karl Erjavec ne bi veselo muzal iz ozadja?