Zakaj je nekdanji minister Šušteršič olajšal življenje večini Slovencev

Kaj je za državljane najpomembneje, ko se odločajo, za koga bodo glasovali na državnozborskih volitvah? V anketi, ki jo je za naš medij pred tedni izvedla agencija Episcenter, je za dobro polovico vprašanih ključen program stranke.

Po anketi se bo večina volivcev odločila glede na program Torej se bo večina volivcev na predčasnih volitvah odločila za stranko, ki jim bo ponudila dober program. A strank je precej, predvolilni programi so včasih obsežni in prebijanje čez njih je ponavadi dolgotrajno delo. Vendar se je našel mož, ki je olajšal življenje in izbiro večini slovenskih volivcev. Nekdanji minister Šušteršič je prebral in analiziral programe strank. Svoje ugotovitve je zbral v petih člankih, katerih povzetek vam predstavljamo.

Zmanjšati izdatke ali ne? V prvi analizi se je Šušteršič osredotočil na načrte strank o hitrosti in načinu zmanjševanja proračunskega primanjkljaja ter zadolženosti države. Stranke smo zato vprašali, kako hitro in s kakšnimi ukrepi nameravajo zmanjšati proračunski primanjkljaj pod tri odstotke BDP.

Samo polovica strank napoveduje, da bodo spoštovale dane obljube in primanjkljaj že prihodnje leto zmanjšale pod tri odstotke BDP. Med njimi bi samo tri (DL, NSi in SDS) to poskušale doseči predvsem z zmanjševanjem izdatkov. Vse stranke vladne koalicije razen DL mislijo, da se bo primanjkljaj z višjo gospodarsko rastjo zmanjšal kar sam od sebe, kar se zdi nekdanjemu ministru skrb vzbujajoče.

Kako zmanjšati število nezaposlenih? V drugi analizi se je Šušteršič posvetil področju, ki je zelo pomembno, in sicer zaposlovanju. Kaj bodo politiki naredili za to, da bo več ljudi našlo službo in da jih bo šlo manj s trebuhom za kruhom v širni globalizirani svet? Šušteršiča veseli, da vse stranke razen najbolj levih obljubljajo manjšo obremenitev plač z davki in prispevki.

Upanje vzbuja predvsem ugotovitev, da večina strank podpira dodatno povečanje prilagodljivosti podjetij pri pogodbah za nedoločen čas. A ob tem dodaja, da na žalost potrebo po znižanju stroškov zaposlovanja in odpuščanja ter zmanjšanju pritiska plač javnega sektorja na gospodarstvo razumejo samo v desnosredinski polovici političnega spektra. Pri stroških zaposlovanja in odpuščanja se ji pridružuje tudi SMC.

Kje dobiti denar? Kaj narediti z davki? V tretji analizi je Šušteršič predstavil odgovore iz naše predvolilne ankete, ki govorijo o tem, kaj so stranke pripravljene narediti, da bi podjetja dobila več denarja za poslovanje in predvsem naložbe.

Glede nižje obdavčitve so ugotovitve naslednje: dohodnino bi vsem razredom znižale samo DL, SLS, NSi in SNS. Večina drugih bi jo znižala samo tistim z nižjimi dohodki. Olajšav ne bi zmanjšal nihče. Prav tako bi le redki skrčili obseg dobrin, ki so obdavčene z nižjo stopnjo DDV, ali bolj obremenili nekatere energente.

Pri vprašanju državne lastnine se tega, kako velika težava je državno lastništvo, dobro zavedajo samo na desnici (SLS, NSi, SDS) ter v DL in LGS. Delno se teh težav zavedajo tudi v ZAB, precej manj pri Verjamem in SMC, preostalim pa se državna lastnina sploh ne zdi težavna.

Kako (samo)kritične so stranke? V četrti analizi je Šušteršiča zanimalo, ali naše stranke realno ocenjujejo dosežke pri uresničevanju priporočil Evropske komisije na ključnih področjih reform ali pa so – v primerjavi z uradno evropsko oceno – preveč ali premalo kritične do lastnega dela.

Velika večina strank, tako vladnih, opozicijskih kot novih, slabše od Evropske komisije ocenjuje dosežke pri stabilizaciji bančnega sistema, reformi trga dela, insolvenčni zakonodaji, učinkovitosti sodstva in liberalizaciji reguliranih poklicev. Na drugi strani večina strank precenjuje rezultate pri finančnem prestrukturiranju podjetij in zmanjševanju administrativnih ovir.

Niso vse enake! Razlike so očitne in pomembne. Peta, zadnja predvolilna analiza je sklepna analiza, s katero je Šušteršič poskušal ugotoviti predvsem, katere stranke so bile v svojih odgovorih najbolj skladne z mednarodnimi priporočili, katere pa so si z njimi prišle najbolj navzkriž.

Kot ugotavlja Šušteršič, obstajajo tri ločene skupine strank. V prvi skupini so stranke politične levice, ki večine evropskih priporočil in zavez, ki jih je dala Slovenija, ne bi spoštovale. Med te stranke spadajo Socialni demokrati, Pozitivna Slovenija, DeSUS, Solidarnost in Slovenska nacionalna stranka.

Na drugi strani oziroma v drugi skupini, ki je najbolj predana zavezam, so DL, SLS, NSi in SDS, precej evropska je bila v svojih odgovorih tudi Liberalna gospodarska stranka. Nekje vmes med tema dvema stranema so Zavezništvo Alenke Bratušek, Stranka Mira Cerarja in Verjamem. Kot pravi Šušteršič, to seveda ne pomeni, da so te tri stranke sredinske v kakršnemkoli vsebinskem pomenu te besede. Pomeni samo, da so na zastavljena vprašanja včasih odgovorile zelo po evropsko, včasih pa zelo po domače.