Petek, 8. 3. 2019, 17.52
5 let, 7 mesecev
Zakaj je moral oditi Samo Fakin? Ne (le) zaradi zdravja. #analiza
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
61
Zakaj zdravstvene težave niso bile ključni razlog za odhod ministra za zdravje Sama Fakina? In kaj ima s tem nameravana ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?
"Odrezan je bil najšibkejši člen te vlade." Tako je danes odstop ministra za zdravje Sama Fakina komentiral eden od politikov iz vrst vladne koalicije.
V teh besedah se skriva vsa resnica okoli dogodkov, ki so pripeljali do Fakinovega odhoda. Ni namreč odstopil le, ker je imel v zadnjih tednih težave z zdravjem, ampak predvsem zato, ker se je v očeh vladajoče LMŠ in drugih strank koalicije izkazal za razočaranje.
Skrivnost laške Thermane
Še pred pol leta se je zdelo drugače. Med ministrskimi imeni, med katerimi so bili tudi popolni politični neznanci, je bil Fakin prvokategornik, ki je v vlado prišel kot zdravstveni funkcionar z veteranskim stažem. Prehodil je pot od splošnega zdravnika, direktorja zdravstvenega doma in bolnišnice do sekretarja v vladi, zadolženega za reforme, in šefa zdravstvene blagajne (ZSSS).
Fakin je bil v zadnjem desetletju eden pomembnejših, a tudi bolj kontroverznih igralcev v domačem zdravstvu. Njegovo imenovanje so zato spremljali ne tako maloštevilni pomisleki.
Ne le, ker so se za njim vedno dvigovali prah in afere, ampak ker se je dvomilo tudi o njegovi učinkovitosti. V osmih letih vodenja zdravstvene blagajne mu denimo ni uspelo odpraviti njene največje težave: nekritičnega plačevanja zdravstvenih storitev, za katerimi se pogosto skrivajo neučinkovitost, preplačani dobavitelji in še kaj.
Nikoli niso bile povsem jasne niti okoliščine, zaradi katerih je moral lani spomladi, le nekaj mesecev pred prihodom v vlado, zapustiti mesto direktorja v Thermani. Dobro obveščeni pravijo, da zaradi prevelike ljubezni do ljubiteljskega konjička – zdravljenja z medicinsko hipnozo.
Zdravstvo bi reformirali, a resorja ni želel nihče
Ni težko razumeti, zakaj mu je Šarec zaupal. "Minister je eden redkih ljudi, ki pozna celoten sistem," je še danes govoril premier. Med vsemi ministri LMŠ je bil Fakin edini, ki je imel vsaj nekaj izkušenj tako v vladi kot v politiki (bil je član LDS, pozneje pa je kandidiral za SLS).
Koalicija je imela pred začetkom mandata te vlade velike načrte prav v zdravstvu. V sporazumu so se stranke zavezale k skrajšanju čakalnih dob v zdravstvu, opredelitvi normativov, finančni vzdržnosti zdravstvenega sistema, povečanju učinkovitosti javne zdravstvene mreže, ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ... Ne gre pozabiti, da je prav zaradi različnih pogledov na reformo zdravstva s pogajanj o sestavi nove vlade odšla NSi, Šarec pa je parlamentarno večino skrpal v dogovorih z Levico.
Alenka Bratušek
Tu je prihajalo do velikega protislovja. Na eni strani so prvaki koalicijskih strank v političnem smislu domala vse stavili na zdravstvo, ki da ga je treba "nujno reformirati". Na drugi strani resorja ni želela prevzeti nobena politična stranka. Celo Alenka Bratušek ne, ki je v kampanji in tudi v času prve jesenske vladne krize veliko govorila prav o zdravstvu. Ministrstvo je prevzela LMŠ, hkrati pa je lahko vsaka od strank imenovala še svojega državnega sekretarja.
Že sama organizacija vrha ministrstva za področje, ki ga je označila za prednostno, je bila torej postavljena na način, ki je novemu ministru delo v največji možni meri oteževal. Deloma je tudi zato postalo jasno, da je novi minister zelo verjetno ''obsojen'' na polom.
Obljubljal je veliko, uresničil malo
Kljub temu je Fakin, pred tem samostojni podjetnik, službo vzel. Obljubljal je veliko, celo preveč. Že septembra je v državnem zboru napovedoval, da se bodo čakalne dobe skrajšale. Obiskoval je bolnišnice, se "seznanjal s stanjem" in govoril o izboljšanju njihovega upravljanja. Še decembra je Šarec razlagal, da je Fakin "doma v številkah" in napovedoval, da "se bo ukrepov lotil v naslednjem letu".
Toda vedno bolj je postajalo jasno, da minister za zdravje ni eden najmočnejših, ampak prej najšibkejših členov vlade. Polletna bilanca Fakinovega dela je, milo rečeno, daleč od bleščeče. Konec januarja je Fakin vložil predlog zakona o zdravilih, ministrstvo pa je sprejelo pravilnik o medsebojni zamenljivosti zdravil. Prihodnji teden bi moral vladi predstaviti zakon o upravljanju zdravstvenih zavodov. Vse skupaj krepko premalo za koalicijo, ki je politično usodo vezala na zdravstvo.
Za nameček so se čakalne dobe v zadnjih mesecih še podaljšale. Od 35 milijonih evrov, ki jih je vlada namenila za skrajševanje čakalnih vrst, je bilo do zdaj porabljenih le deset milijonov evrov.
Medtem ko je Fakin govoril o boljšem upravljanju zdravstvenih ustanov, mu lastnega ministrstva ni uspelo spraviti iz leto dni trajajočega prostega teka. Da gre za resor, kjer je aparat ob pogostih menjavah šefov razvil lastni preživetveni instinkt, je po naših informacijah pokazala že ena od raziskav s konca lanskega leta. Kar dve tretjini uslužbencev naj bi bilo slabo motiviranih.
Edini Fakinov lobistični stik: Vzajemna
Kar je morda najpomembneje, v pol leta Fakin ni storil domala ničesar pri uresničitvi ključne obljube te vlade: ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ti načrti so bili že del reformnega paketa prejšnje ministrice Milojke Kolar Celarc, a vlada Mira Cerarja v zadnjih mesecih svojega mandata za ta korak ni več našla politične volje in moči. To vprašanje je ponovno prišlo na mizo med poletnimi pogajanji o sestavi vlade. "Prenos" dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno, de facto pa njegova ukinitev, je postal ključna obljuba Šarčeve vlade na področju zdravstva.
Prav tu naj bi prišlo do ključnega razhajanja med Fakinom in premierjem. Vlada, bolj natančno LMŠ, je namreč obljubo, da bo ukinila dopolnilno zavarovanje, zapisala tudi v zadnji sporazum z Levico, ki je pred dnevi sprožil resne razpoke v koalicijskih vrstah. To se je zgodilo med bolniško odsotnostjo ministra. A še zdaleč ni skrivnost, da Fakin ukinitvi ni bil pretirano naklonjen. Še več, zdi se, da je v zadnjih mesecih te načrte v kaosu ostalih dogodkov pomagal potiskati v pozabo.
Zakaj? Morda tudi zaradi pritiska lobistično tradicionalno močnih zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki jim je ohranitev sedanje ureditve v ključnem ekonomskem interesu. Edini lobistični stik, ki ga je Fakin prijavil v času svojega mandata, je bilo njegovo srečanje s predstavniki Vzajemne konec lanskega novembra. Tiste zdravstvene zavarovalnice, za katero naj bi po nekaterih informacijah delal po pogodbi pred zasedbo funkcije.
Milojka Kolar Celarc
Medtem v samo jedro težav, sistemsko organizacijo samega sistema, Fakin v resnici nikoli ni dregnil. Medtem ko so zdravniki ost javne razprave preusmerili v njihovo domnevno preobremenjenost, je Fakin po naših informacijah že pred časom pridobil analizo, ki je pokazala, da se je v zadnjih letih zmanjšala zasedenost operacijskih sob. Ugotovil je, da je bilo v obdobju, ko se čakalne vrste niso zmanjšale, zaposlenih dodatnih štiri tisoč medicinskih sester. Zakaj analize ni javno predstavil, ostaja skrivnost.
Kdo vodi bolnišnice? Menedžerji ali zdravniki?
Kaj še kažejo podatki? Število zdravnikov, zaposlenih v Sloveniji, se je med letoma 2000 in 2015 povečalo za dobrih 42 odstotkov, kažejo statistični podatki medicinske fakultete. V začetku leta 2016 jih je bilo zaposlenih 6.710, ob tej stopnji rasti pa bi jih bilo do leta 2030 več kot 8.500. Sredstva za plače zaposlenih v zdravstvu so se v 12 letih skoraj podvojila (več o tem v okvirju). Med 50 najbolje plačanimi uslužbenci v javnem sektorju so z redkimi izjemami vsi zdravniki oziroma zaposleni v zdravstvu.
Prav zdravniki so prek zbornice, ki regulira pripad novih specialističnih in drugih zdravniških kadrov v sistem, in sindikata Fides, ki je dejansko zrušil prejšnjo ministrico, v zadnjih letih postali verjetno najmočnejša lobistična skupina v zdravstvu.
Aleš Šabeder, generalni direktor UKC Ljubljana
Pri tem velja na tem mestu potegniti strogo ločnico med tako imenovano zdravniško elito, ki sama briše mejo med javnim sistemom in zasebnimi ustanovami, v katerih še "popoldansko" dela, in večino preostalih zdravnikov. Ta skupina zdravnikov je v večini primerov močnejša tudi od menedžmenta bolnišnic.
Kot zanimivost, januarja letos je bil generalni direktor UKC Ljubljana Aleš Šabeder, Fakinov naslednik na položaju ministra, na lestvici plač v tej instituciji uvrščen na 658. mesto. Pred njim je bilo tudi 51 medicinskih sester.
Bo kdaj konec "iger lakote" v tej vladi?
K temu velja prišteti še lobije zdravstvene blagajne, zasebnih zavarovalnic in dobaviteljev, zaradi česar se vsak minister za zdravje že tako verjetno počuti kot najbolj osamljen človek na svetu. Pri tem je Fakin v političnem smislu storil še eno napako. Izrazito slabo je ekipiral ožji vrh ministrstva, zaradi česar je breme komunikacije v celoti prevzel nase. Drugače kot denimo minister za javno upravo Rudi Medved, ki niti ni vodil pogajanj z javnim sektorjem, je sam hodil pred kamere in osebno "kasiral" očitke z vseh strani.
S tem si je Fakin sam zmanjševal manevrski prostor. Ob kopičenju problemov (zahtev sindikata družinskih zdravnikov, pomanjkanja ginekologov, čakalne vrste na otroški ortodontiji ... ), ki jih je prepočasi reševal, si časa ni mogel kupovati z žrtvovanjem drugih uslužbencev. Minister, od katerega so vsi pričakovali veliko, svojega dela ni opravil.
Končna posledica je, da je Šarčeva vlada ostala brez četrtega ministra v šestih mesecih, le da je Fakin – drugače kot pred njim Marko Bandelli, Dejan Prešiček in Jure Leben – imel možnost javno oditi na najbolj časten možen način, brez zahteve za odstop ali predhodnega medijskega "masakra".
Ključni vprašanji sta zdaj dve. Prvič, ne le, ali in kdaj bo Šarcu uspelo najti ministra, ampak ali mu bo koalicija res dala proste roke pri načrtovanih reformah v zdravstvenem sistemu. Gre namreč za področje, ki je sistemsko postavljeno tako, da v njem pogori domala vsak, ki se usede na ministrsko mesto.
In drugič, ali so se z odstopom četrtine ministrov (žrtvovati so jih morale vse stranke razen DeSUS, ki pa je izgubil državnega sekretarja Petra Vilfana) "igre lakote" v vladi Marjana Šarca vendarle vsaj za nekaj časa končale. Že skoraj predvidljivo stabilna nestabilnost jo utegne namreč v prihodnjih mesecih oslabiti do mere, ko bodo tudi skrbi, ali bo Levica prihodnje leto podprla sodelovanje z vlado, morda že odveč, vrtinec teh iger pa usmeriti tudi v sam kabinet predsednika vlade.
61