Z zbornikom do boljših sosedskih odnosov s Hrvaško?

Sourednik zbornika Petar Strčić je poudaril, da knjiga temelji na dejstvih, ki so marsikdaj presenetljiva. Prispevki so napisani v slovenščini oziroma hrvaščini, o prevajanju prispevkov pa niso niti razpravljali, je pojasnil. Kot je na predstavitvi monografije, ki so jo pripravili Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko ter Zavod za povijesne in društvene znanosti iz Reke, namreč pojasnil Strčić, sta prehajanje iz enega jezika v drugega in njuno medsebojno razumevanje posebnost teh krajev. Mnogo slovenskih krajev je bilo včasih hrvaških in obratno Tako je akademik spomnil na primere slovenskih narodnih buditeljev, ki so delovali v Hrvaški Istri, ter obratno tudi denimo hrvaških piscev, ki so delovali v Kopru. Zbornik temelji na dejstvih in dokumentih, kot so denimo ta, da je polovica Gorskega Kotarja bila slovenska, Dolina pri Trstu pa je denimo bila hrvaški kraj. In takih primerov je veliko, je opozoril. Čeprav sam upa, da bo arbitraža nekaj dosegla, pa bomo največ naredili mi sami, je ocenil. Monografijo bodo sicer v prihodnosti predstavili tudi na Reki in v Zagrebu. "Najpomembnejše je mirno sobivanje" Drugi urednik zbornika Darko Darovec pa je povedal, da se pri snovanju zbornika niso mogli izogniti občutku, da strokovnjaki sami vedo, kje je meja in kako bi bilo treba pristopiti k reševanju mejnega vprašanja v luči dobrososedskih odnosov. Po njegovem prepričanju so "politike centrov" dirigirale občasno napete odnose "glede na morebitne dnevno politične potrebe" ali pa celo "iz nerodnosti" mladih držav in neizkušenih diplomacij. Z zbornikom so, kot upa Darovec, pripomogli k zavedanju tega, da je najpomembnejše, da naroda ob meji živita v mirnem sobivanju ter da bomo na takšen način v bodoči skupni Evropi dosegli več, kot če se prepiramo "o poteku meje pet metrov gor ali dol".

Vprašanje morske meje ostaja odprto Nekdanji slovenski veleposlanik na Hrvaškem Milan Orožen Adamič je kot posebej razveseljivo označil dejstvo, da sta k pisanju monografije pristopili slovenska in hrvaška stroka ter da se je od tega projekta politika umaknila. Delo je po njegovem pomembno zlasti zato, ker odstira vrsto dejstev, ki so bila v mnogih primerih le slabo ali fragmentarno znana.

Orožen Adamič je sicer izrazil upanje, da bo arbitražni sporazum vendarle prinesel neko rešitev, ob čemer pa je po njegovem zaskrbljujoča izjava sabora ob pristanku na arbitražo, v kateri so praktično dali vedeti, da ta pristanek ne pomeni izhoda Slovenije na odprto morje.

Kot je namreč poudaril, je dostop do mednarodnih voda za Slovenijo vprašanje "par excellence", medtem ko za Hrvaško predstavlja "relativno marginalno vprašanje". Sam upa, da bo arbitražni postopek stekel po pridružitvi Hrvaške k EU. Ob tem pa je ocenil, da bi bila "najbolj elegantna rešitev", če bi državi sami prišli do nekega dogovora, kot se je zgodilo s sporazumom Drnovšek-Račan.

Glede meje na morju pa je Darovec ocenil, da je s sporazumom Drnovšek-Račan bila dana najboljša rešitev.

Književnik Milan Rakovac glede arbitraže ni bil optimist, saj se po njegovem postavlja vprašanje, v kolikšni meri bo arbitražni sporazum obvezujoč. Prav zato je ocenil, da "niti arbitraža ne bo rešila ničesar".