Zeleni prehod
Petek, 14. 2. 2025, 15.08
11 ur, 58 minut
Nina Hojnik, Združenje slovenske fotovoltaike
"Višina investicije v sončno elektrarno s hranilnikom je padla" #intervju
Spremembe v obračunavanju omrežnine, napovedane podražitve elektrike po odpravi vladne omejitve o dvigu cen, vladne intervencije v zadnjem trenutku – prišel je čas, ko bomo vsi morali spreminjati svoje navade pri odjemu elektrike, če ne želimo previsokih položnic. Z vidika uporabnika je to izjemno težko, saj smo pri odjemu praktično slepi, kot pravi naša sogovornica Nina Hojnik iz Združenja slovenske fotovoltaike. A na trgu je več pametnih sistemov, ki skupaj s hibridnimi sončnimi elektrarnami samodejno prilagajajo odjem in tako odjemalcu zagotavljajo največ prihranka. Preverili smo primerjavo teh rešitev, ki jo je pripravilo Združenje slovenske fotovoltaike, ob enem pa smo s sogovornico spregovorili tudi o burnem aktualnem dogajanju na področju energetike v Sloveniji.
Letošnje leto ni najbolj po godu trajnostnemu izkoriščanju sončne energije. Če povzamemo, je ukinitev letnega netmeteringa znižala interes po postavljanju novih sončnih elektrarn. Nov omrežninski akt je z dražjimi računi za omrežnine razburil obstoječe lastnike sončnih elektrarn. A predvidevanja o podražitvah same električne energije, ki jim bomo v prihodnje zagotovo priča, še vedno netijo interes za postavljanje novih sončnih elektrarn. Kaj bi rekli, da je trenutno na trgu sončnih elektrarn najbolj pereč problem, ki ga opažate?
Morda bi začela s tem, da je stanje, kot ga vidimo danes, posledica več dejavnikov. Zadnja leta je solarni sektor pri nas poganjala predvsem samooskrba, torej pretežno male sončne elektrarne, ki še vedno predstavljajo več kot polovico skupne moči sektorja. Vemo, da je to rast moč pripisati mehanizmu letnega netiranja, v katerega pa več ni mogoče vstopiti. Trg, ki presega samooskrbo, je zamajalo več hkratnih dejavnikov – eden je zagotovo iztek tega mehanizma. Poleg tega smo v zadnjem obdobju priča več spremembam, ki so med investitorje vnesle zmedo in nezaupanje. In ravno to zamajano zaupanje (pa naj bo v pričakovane spremembe, nestabilnost spodbud ali "zeleni prehod") je tisto, ki hromi (tudi) solarni sektor. Priča smo poplavi ugibanj in negativizma. In tako vsaka sprememba najprej naleti na nasprotovanje. Nekako v medijih ni zaznati tistih, ki jasno pokažejo, da je na njihov konkretni primer nov sistem vplival ravno nasprotno. Pogrešam tudi jasnost sporočila, da se vendar pogovarjamo o prihrankih.
Višji stroški omrežnine so vezani na porabo električne energije. So torej vsi lastniki obstoječih sončnih elektrarn, ki temeljijo na letnem netmeteringu, sedaj soočeni z višjim stroškom omrežnine? Kateri lastniki sončnih elektrarn so se sočili z največjimi podražitvami?
Če sva natančni, je v skladu z novim sistemom pomemben način rabe električne energije, torej moč, ki jo porabniki v določenem trenutku potrebujejo iz omrežja. Govorimo torej predvsem o problemu, da smo navajeni o rabi električne energije razmišljati (in tudi nadzorovati, če že) v kilovatnih urah (količini porabljene oziroma pretečene električne energije), ne pa tudi v obračunski moči (koliko moči naenkrat porabimo in s tem obremenimo omrežje).
Poudariti moram, da ostaja za lastnike sončnih elektrarn v sistemu letnega netiranja (kar je večina obstoječih, zato se trenutno omejiva na te) električna energija, ki jo proizvedejo s svojo sončno elektrarno, brezplačna oziroma netirana. Do spremembe na računih je prišlo ravno zaradi spremembe v načinu obračunavanja omrežnine, kar neposredne povezave s samo sončno elektrarno nima. Sedaj torej za večjo obremenitev omrežja plačamo več in za manjšo manj, in to vsi, ne samo lastniki sončnih elektrarn. Z vidika lastnikov investitorjev v sončne elektrarne seveda razumem prve reakcije – je pa treba celostno pogledati na situacijo.
Je torej resnično sončna elektrarna razlog za višje položnice iz naslova omrežnine, kot lahko beremo v medijih, ali razlog tiči kje drugje?
Kot sem omenila, neposredne povezave ni, je pa res, da so tista gospodinjstva, ki so se odločila za širšo elektrifikacijo, tudi tista, ki porabijo več električne energije in praviloma tudi bolj obremenjujejo omrežje. Še vedno pa se, ko pogledamo celotno sliko, pogovarjamo o prihrankih, ki se zmanjšajo (tudi) iz naslova omrežnine – vsaj za večino.
Tako glede na omejitve pri oddaji viškov električne energije v omrežje kot glede na dejstvo, da smo v dobi po letnem netiranju, z vidika gospodarnosti zgolj sončna elektrarna ni več dovolj. Hranilnik električne energije je postal nujen del vsake nove sončne elektrarne. Zakaj je to pravzaprav dobro za odjemalce, ki se odločajo za izkoristek sončne energije?
Nina Hojnik
Bodimo jasni, za tiste, ki so v sistemu letnega netiranja, sam sistem ostaja. Sprememba je na strani načina obračuna omrežnine. To praviloma vpliva na prihranek in od uporabnikov zahteva določene prilagoditve. Imamo dva osrednja pristopa, s katerima se tem dvigom izognemo: sprememba navad (kolikor je to mogoče) in tehnološke rešitve. Kar zadeva spremembe navad, naletimo na težavo, da smo glede moči praviloma "slepi". Ne vemo, koliko moči kateri naš porabnik (aparat, avto, toplotna črpalka, indukcijska plošča, stroj) trenutno rabi, kaj šele, ko se na neki prost dan lotimo večine opravil hkrati.
Tukaj pa nam lahko pomaga tehnologija, s katero upravljamo dogajanje in zamejimo tisto moč, ki jo sistem v določenem trenutku lahko dosega.
Načinov prilagoditve je več. Eden je prigraditev hranilnika, s katerim "režemo špice" oziroma ohranjamo dogovorjeno obračunsko moč, kot želimo ali jo celo znižamo, in pa začasno shranimo električno energijo, proizvedeno iz naše elektrarne (oziroma jo napolnimo v času nizko obremenjenih časovnih blokov). Za obstoječe elektrarne je stvar razprave, kdaj in kako je to smiselno in kakšne so spodbude, ki so investitorjem na voljo.
Za nove sisteme pa se strinjam, da prehajamo k t. i. hibridnim sistemom, ki vključujejo tudi baterijski hranilnik električne energije.
Kakšne subvencije si lahko danes obetajo potencialni novi kupci hibridnih sončnih elektrarn oziroma lastniki sončnih elektrarn, ki jih želijo nadgraditi še s hranilnikom sončne energije?
Trenutna spodbuda, ki je na voljo za nove investitorje, upošteva preskok z letnega netiranja na nov sistem samooskrbe in je temu primerno višja. Jasno je tudi, da gre za mehak ukrep premika k hibridnim sončnim elektrarnam. To je dobrodošlo, ker je investicija v hranilnik v veliki meri pokrita, in tudi z vidika, da ob težavah, ki jih opažamo s pridobivanjem soglasij za priključitev, s takim sistemom bistveno manj obremenimo omrežje in potrebujemo bistveno nižje soglasje, ker lahko sistem teoretično sploh ne oddaja v omrežje oziroma oddaja zelo malo.
Glede na spodbude, ki so na voljo, izračuni trenutno kažejo, da je osnovna investicija primerljiva oziroma nižja kot v sistemu netiranja in da se celo pogovarjamo o primerljivi ali krajši povračilni dobi investicije, ki je bila res v določenem obdobju zelo kratka (pod šest let), za večino investitorjev, ki so v sistemu in so za svoje investicije poiskali financiranje, pa je znašala oziroma znaša med osem in deset let.
Spodbude, ki jih najdemo na Borzenu, so za nove investicije v hibridne sisteme tako v višini 675 evorv na kilovat inštalirane moči z omejitvijo kritja do 40 odstotkov investicije (in pogoji glede minimalne velikosti hranilnika) ter za prigraditev baterijskega hranilnika za obstoječe sončne elektrarne v višini 275 evrov na kilovat (do 40 odstotkov investicije), kar za večino potencialnih investitorjev samo z vidika obvladovanja stroškov omrežnine še ne da ugodne ekonomike – je pa to treba pogledati individualno in se informirano odločiti.
Pomembno je vedeti, da nam hranilnik da neko razbremenitev pri potrebi po spreminjanju navad. Če to kombiniramo še s kakim pametnim sistemom upravljanja, je zadeva verjetno drugačna.
Kaj vse govori v prid temu, da je sončna energija še vedno najbolj ekonomsko ugodna vrsta energije, če jo na primer primerjamo s fosilnimi gorivi?
Gledano z druge plati je mene v zadnjem obdobju motilo, da se (pre)rado o bolj elektrificiranih gospodinjstvih (sončne elektrarne, toplotne črpalke, e-avtomobili) govori kot o potratnih, o uporabnikih drugih vrst energije (pretežno fosilnih, ker pač imamo tak sistem) pa kot o energetsko varčnih. To je popolnoma narobe. Res je, da elektrificirana gospodinjstva porabijo več električne energije, vendar imajo, še posebej tista, ki so investirala v sončne elektrarne, za to tudi obnovljiv vir energije (v velikem delu leta celo lastnega). Večina gospodinjstev pri nas seveda iz veliko različnih razlogov, ki so kompleksne narave in jih ni mogoče nasloviti v kratkem obdobju, še ni elektrificiranih.
Če ponazorim, če jaz kot energent v svojem gospodinjstvu uporabljam zemeljski plin (pa naj bo količina kakršnakoli), bi morali to energijo prišteti k električni energiji, ki jo tudi porabim, in potem na podlagi tega primerjati. Temu dodati še mojo rabo energije pri vožnji z avtomobilom itd. Je pa res, da je šok ob spremembi na položnici za električno energijo velik, vendar se bojim, da nas čaka nekaj podobnega tudi na strani plina (skoraj zagotovo, saj smo že videli dvige in napovedi) . Če pogledamo ne tako daleč v prihodnost, pričakujem, da bo investicija v lasten vir (s hranilnikom) vedno bolj smiselna.
Investicija v sončno elektrarno torej je stroškovno najučinkovitejša (med novimi investicijami) in cena investicije pada. Še posebej to v zadnjem času velja za hibridne sisteme, saj je padec cen hranilnikov že stalnica, kar je posledica obsega proizvodnje in pričakovanega velikega povpraševanja.
Pa vendar, ko je govora o električni energiji, porabnike danes, po spremembi obračunavanja omrežnine, skrbi tudi potreba po spremembi navad. Kako drastično bi uporabniki morali spremeniti svoje navade pri rabi električne energije, da jih omrežninski akt ne bi spet udaril po prstih?
Na to gotovo nimam nekega enoznačnega odgovora, ki bi veljal za vse. Prvi korak, ki ga moramo vsi narediti, je gotovo, da sploh vemo, kakšne navade imamo, in ugotovimo, kako jih lahko spremenimo, da nas bo to najmanj prizadelo. Vedeti bi tudi morali (če se pogovarjava o stroških, ki zaradi naših navad nastanejo), kaj in kako je sploh treba spremeniti in kakšna orodja so na voljo oziroma koliko nas naše nespremenjene navade lahko stanejo. Potem pa morebitne spremembe tudi udejanjiti. Pravijo, da vsaka sprememba navade traja štiri tedne …
Kakšna so predvidevanja glede letnega zneska glob, ki lahko prizadenejo posamezno gospodinjstvo, če to ne bo ustrezno prilagodilo navad pri rabi električne energije? Govoriva torej čez dve leti, ko bodo globe postale naša realnost.
V zadnjem obdobju smo osredotočeni predvsem na obremenitev zaradi sprememb, ki so posledica omrežninskega akta v tem prehodnem obdobju. Simulacije, pripravljene na osnovi realnih podatkov vedenja gospodinjstev z nameščenimi sončnimi elektrarnami, kažejo, da se prihranek, ki ga imajo investitorji iz naslova sončne elektrarne, v povprečju nekoliko zmanjša. Govorimo o zneskih med 150 in 200 evrov na leto in posledično o znižanju prihranka z dva tisoč oziroma 1.800 evrov na toliko manj. Posledično se torej doba vračanja, o kateri tako radi govorimo, nekoliko podaljša, ampak če se električna energija podraži, se bo prihranek takih gospodinjstev temu primerno dvignil in doba vračanja skrajšala, saj imajo lasten vir energije. Trg pa tudi ponuja že kar nekaj privlačnih možnosti.
Ker bodo globe postale realnost, je treba resno pogledati svojo porabo in jo prilagoditi oziroma izračunati, koliko bi te globe za posamezno gospodinjstvo znašale ob nespremenjenih navadah. Kot sem že omenila, nam tehnologija lahko pri tem pomaga in nas razbremeni, še posebej, ker v realnem času ne vidimo, kaj se dogaja na strani moči, ki je tista, ki te penale narekuje. Tehnologija pa omogoča nastavitve, ki omejijo tako prevzem kot oddajo v omrežje. Če prevedem v terminologijo omrežninskega akta: z uvedbo pametnih rešitev lahko zmanjšamo dogovorjeno priključno moč in s tem posledično stroške omrežnine ter tako povečujemo prihranek.
Kako se lahko uporabniki izognejo globam v realnem času, torej da bi preprečili preveliko porabo v danem 15-minutnem intervalu? Kakšne rešitve ponuja trg?
Če se omejiva na lastnike sončnih elektrarn in bodoče lastnike takih sistemov, je treba poudariti, da se je trg pripravljal na napovedane spremembe in posledično imamo kar nekaj rešitev, ki so na voljo. Sama najbolje poznam ponudbo tistih, s katerimi sem redno v stiku (članice), in bom zato omenila nekaj primerov, za katere velja, da se izognemo skrbi o povprečni moči, ki jo porabimo v 15-minutnem intervalu (precej nepredstavljivo, kaj sploh to pomeni, ne?).
Imamo več pristopov – najprej lahko govorimo o prigraditvi baterijskega hranilnika k obstoječi elektrarni (ki že sam omogoča "rezanje špic" ipd.) in dodajanju pametnega sistema upravljanja z energijo doma (H/EMS), s katerim lahko v realnem času optimiziramo porabo. Ponudniki se razlikujejo v pristopu in ugodnostih. Odločitev je seveda na strani investitorja.
Sama bi se osredotočila na hibridne sisteme, saj je ponudba že kar pestra. Lepo število ponudnikov je s klasičnih sončnih elektrarn prešlo na hibridne sisteme, kar večinoma pomeni, da sončni elektrarni dodamo baterijski hranilnik, ki nam omogoča "rezanje špic" in tudi shranjevanje odvečne energije ter porabo v kasnejšem (večernem) času.
Potem imamo ponudbe, ki kombinirajo hibridni sistem z naprednim upravljanjem hranilnika in odkupom viškov – ter mesečnim poračunom ali odkupom viškov, popusti ipd. To seveda lahko nudijo dobavitelji električne energije. Imamo celo primer ponudbe, ki temelji na netiranju na letni ravni, čeprav ne govorimo več o sistemu letnega netiranja. Netirajo del energije, ki je vzeta iz omrežja. To ponudnik zagotavlja s svojim produktom, ki vsebuje tudi večji hranilnik, ki ga tudi upravlja (NGEN).
Opazila sem tudi premik k naprednim hibridnim sistemom, ki ga spremlja tudi aplikacija, saj tako radi prek svojih telefonov spremljamo, kaj se dogaja – tako v realnem času vidimo, kaj se dogaja v našem sistemu. Taki sistemi praviloma omogočajo "rezanje špic" (omejitev odjema) in se celo povezujejo s ceno energije (po sistemu polnjenja, ko je ceneje, praznjenja, ko je dražje). Omogočajo torej celovito upravljanje odjema in oddaje – usklajevanje rabe energije v hiši in npr. polnilne infrastrukture za avtomobil optimizira, da smo znotraj želenih meja dogovorjene moči in da lahko uporabljamo naprave, ki jih želimo (Enertec).
Se pa že veselim, kaj vse še bomo videli, priznam.
Komu so namenjene te rešitve? Je pogoj izraba sončne energije? Kako to deluje?
Osredotočila se bom na tiste, ki vključujejo sončne elektrarne. Te rešitve so zagotovo namenjene gospodinjstvom, ki imajo možnost namestitve sončne elektrarne in imajo ustrezno porabo električne energije ali v bližnji prihodnosti načrtujejo investicije v elektrifikacijo (toplotne črpalke, e-vozila, drugi večji porabniki električne energije). Skratka, za tiste, ki bi si želeli in imajo možnost investirati v lasten vir energije in si želijo zagotoviti vsaj nadzor nad velikim delom stroška iz naslova električne energije. Če si na primer izberejo ponudnika, ki jim zagotavlja ustrezen delež samooskrbe (govoriva o deležu proizvedene energije, ki se porabi za lastno rabo), se potem pogovarjamo o ustrezno manjši odvisnosti od cene tako energije kot tudi omrežnine. In tukaj nastopijo hibridni sistemi. Večina je primernih tudi za dograditev oziroma nadgraditev obstoječe sončne elektrarne.
V Sloveniji je osnovni namen investicije v samooskrbne sončne elektrarne v zadnjih treh letih z vlogo za priključitev pokazalo izjemno veliko gospodinjstev. Naša naloga je, da tem, ki se na koncu iz kakšnihkoli razlogov niso odločili za izvedbo, in tistim, ki na novo razmišljajo o tovrstni investiciji, pokažemo, da so trenutne razmere za tako investicijo v bistvu zelo ugodne in po vseh analizah primerljive s sistemom letnega netiranja, s to razliko, da nudijo možnost nadzora nad dogovorjeno močjo in dvigujejo nivo dejanske samooskrbe.
Ko je govora o sončnih elektrarnah, še posebej tistih s hranilnikom električne energije, kar sva danes že omenili, je najbolj pereč problem za posameznike visoka začetna investicija. To danes seveda lahko zmanjšajo subvencije, ki jih ponuja Borzen. Kako pa je sicer s cenami sončnih elektrarn? Opažate kakšna nihanja? Kako menite, da se bodo njihove cene gibale v prihodnje?
V bistvu bi govorila o hibridnih sistemih, ker je ekonomika pri teh dejansko boljša, z upoštevanjem obstoječih spodbud in predvidevanjem o dogajanju glede obremenitve stroška električne energije in moči. Za potrebe tega prispevka smo v združenju pripravili več kalkulacij, ki jasno kažejo, da se od leta 2022, ko je bil zadnji dvig zaradi vseh podražitev, ki se jih vsi zelo dobro spomnimo, cena investicije pada. Seveda se brez spodbud pogovarjamo o precej višji investiciji v hibridni sistem, saj imajo hranilniki svojo ceno, ki pa pada. Gledano celostno podatki kažejo, da je višina investicije realno padla. Vendar je vedno odvisno od tega, za kateri sistem se na koncu odločimo (velikost elektrarne, hranilnika, sistem upravljanja). Cene so lani padle tudi zaradi konkurenčnega boja, kar je za potrošnika dobrodošlo.
Dodatnega padca cen samega sistema sončne elektrarne iz naslova cen komponent ni pričakovati, saj večina analitikov meni, da se bo trend padanja umiril (predvsem cen sončnih panelov in ne drugih komponent). Videli bomo, kakšne bodo morebitne posledice protekcionizma s strani ZDA, na strani hranilnikov pa gotovo vsaj srednjeročno lahko pričakujemo nadaljnji padec cen. Gledano celostno torej ne pričakujem znatnih sprememb cen na strani ponudnikov.
Če se vrneva nazaj k težavam, ki jih je za uporabnike prinesel nov omrežninski akt, in temu, da pri postavljanju novih sončnih elektrarn (vsem s soglasjem po 1. 1. 2024) ni več na voljo letni netmetering, celo mesečni ni vedno zagotovljen … – kakšne prihranke gospodinjstvom prinašajo omenjene nove rešitve?
Zdaj lahko rečemo, da so tisti, ki jim je uspelo pravočasno pridobiti soglasje in tudi postaviti elektrarno, del sistema letnega netiranja, vsi novi investitorji pa bodo del sistema, ki netiranja ne predvideva več. V zakonodaji namreč nimamo določenega obdobja netiranja in je to predmet dogovora med uporabnikom in dobaviteljem. Netiranje omrežnine niti ni skladno z evropskim pravnim okvirjem in smo zato tudi prešli na nov sistem. Za energijo ta omejitev ne velja. Obstoječi uporabniki imajo pravico, ki jim jo daje zakonodaja, in ostajajo v sistemu letnega netiranja.
Posledično že opažamo pojav ponudbe, ki naslavlja točno to. Ponudniki netirajo energijo (na različne načine) ali nudijo odkupe na mesečni ravni za viške. V skladu s tem je pomembno preveriti, kaj nam najbolj ustreza oziroma kaj je tisti primarni cilj, ki ga zasledujemo, poleg ekonomičnosti, ki je še zmeraj osrednji razlog za investicijo. Ozaveščenost glede okoljskih vprašanj pa je vsaj po podatkih zadnjega Eurobarometra tudi kar na visoki ravni. V Sloveniji sicer ne govorimo o najvišji podpori obnovljivim virom energije, ker kaže na razmere, v katerih smo.
Kot sem že omenila, analitika kaže zelo privlačno sliko. Govoriva o več analizah različnih ponudnikov na primeru realnih gospodinjstev z različno rabo električne energije in zagotavljanjem energije iz sončne elektrarne s podporo hranilnika. Imamo tudi vpogled v povprečno velike sisteme, torej 12 kilovatov velike sončne elektrarne s poravnano letno porabo električne energije, kjer vidimo, da je investicija zelo smiselna. Vsi izračuni kažejo prihranke, primerljive s prej omenjenimi (torej sedaj med 1.600 in 1.800 evrov letno za gospodinjstvo brez električnega vozila, s toplotno črpalko). Vedeti moramo, da se ta ekonomika ob potencialnem dvigu cen na strani električne energije in tudi omrežnine seveda še izboljša.
Slišali smo, da ste pripravili primerjavo različnih rešitev, ki so trenutno na trgu in so na voljo vsem, ki si želijo izkoristiti sončne energijo, poskrbeti za okolje, poskrbeti za bolj preudarno rabo električne energije in ob tem še nekaj prihraniti. Nam lahko predstavite izsledke?
Res je, pripravila sem pregled med štirimi ponudniki, in sicer za individualno samooskrbo. Zajela sem prej omenjene modele, ki nekako pokrijejo ponudbo, ki je na voljo. Kljub temu da ima vsak svoj pristop, je mogoče produkte medsebojno primerjati v nekaj ključnih kategorijah, še posebej če izhajamo iz povprečne porabe 12 tisoč kilovatnih ur letno. Začnemo s samim sistemom – sončno elektrarno (MSE) in baterijskim hranilnikom (BHEE ). Razlikujejo se tudi po tem, koliko bi oddajali v omrežje. Imamo primer brez oddaje (kar omogoča več ponudnikov), primere z znižano dogovorjeno močjo itd. Različne so tudi možnosti glede upravljanja sistema in financiranja.
Vse kalkulacije upoštevajo trenutne realne in nezamejene cene električne energije. Morda je pomembno poudariti tudi to, da je pričakovana življenjska doba takega sistema vsaj deset let, imamo že ponudnike baterijskih hranilnikov, ki dajejo celo daljše garancije, kar priča o tem, da lahko pričakujemo daljše delovanje. V primerjavi se nisem spuščala v podrobnosti opreme. Za podrobnejše informacije so na voljo sami ponudniki.
