Tablica ne sme biti potuha za lene starše

Koliko časa dnevno za različne zaslone je preveč? Vzgoja otrok je eden bolj zapletenih in zahtevnejših življenjskih pustolovščin. Po drugi strani je rešitev ene najstarejših starševskih težav – kako zamotiti otroka – s tabličnimi računalniki postala izjemno preprosta. Restavracija, daljša pot z avtom ali zgolj želja po nekaj minutah miru po koncu napornega dne, so le nekateri konteksti, kjer tablica ponuja magično in vedno učinkovito rešitev. Tehnološki korak, ki je svet obnorel "šele" leta 2010, je premlad, da bi znanost sploh lahko ocenila, kakšni bodo dolgoročni učinki vseprisotnosti zaslonov na naše otroke. A kje, se sprašuje mnogo staršev (na čelu z avtorjem), je prava meja?

Svet je drugačen, a odgovorni so še vedno starši Izvirni greh je v dejstvu, da aktualna generacija mladostnikov ne ve (in zaradi datuma rojstva ne more vedeti), kakšno je bilo tisto "pravo" otroštvo pred časom tablic, pametnih mobilnikov in interneta. So digitalni domorodci, ki svet razumejo in nanj gledajo drugače kot njihovi starši, ki so bili rojeni v času knjig in faksa. Michael Harris je v svoji nedavni uspešnici End of absence lepo povzel novo vlogo današnjih staršev: "V svetu medijskega superizobilja so starši tisti, ki so odgovorni za vsebinsko dieto svojih otrok."

Pravila, ki jih nihče ne upošteva Kanadsko pediatrično združenje je leta 2013 definiralo obdobje dveh ur (120 minut) kot zgornjo mejo še zdravega rekreativnega buljenja v zaslon na dnevni bazi. Po mnenju te organizacije se uporaba kakršnihkoli zaslonov mlajšim od dveh let odsvetuje. A podatki raziskave, ki jo je v istem letu izvedla organizacija Common sense media, kažejo, da vsaj 38 odstotkov mlajših od dveh let veselo trenira svoje male prste prav na tablicah in mobilnikih. Otroci, ki ne znajo govoriti, se igrajo z najnaprednejšo tehnologijo, njihovi starši (ki do začetka šole pogosto niso videli televizije) pa jim morajo določati meje.

Ure pred zasloni na račun drugih aktivnosti Količina ur v dnevu je kljub tehnološkemu napredku ostala enaka. Otroci zaradi dveh ur računalniških iger (ki sicer lahko prinesejo povsem praktične prednosti, kot so izboljšani refleksi) manj časa porabijo za gibanje, igranje monopolija ali risanje. Lisa Guernsey v svoji knjigi Screen time opozarja, da čas pred zaslonom ni nujno slaba zadeva, da pa se morajo starši vedno vprašati po smelosti vsebine, konteksta, v katerem jo ponudijo, ter pripravljenosti njihovega otroka.

Tehnologija ima vedno posledice Nobena tehnologija ni nedolžna, saj vedno prinese posledice. A praktično vprašanje "Ali lahko otrok, medtem ko jaz jem kosilo, za 15 minut izvaja genocid nad jeznimi ptiči na tablici?" se pogosto sprevrže v bitko z otrokom, ko mora igro končati. Ker te igre nimajo konca, otroci postanejo agresivni, saj čutijo, da jim je bilo nekaj odvzeto. Pogosto je najhujša kazen, ki jih lahko doleti, prepoved uporabe tablice. A nekaterim staršem je ta bitka preveč, zato otroci buljijo v zaslone neomejeno in padejo v njih kot hipnotizirani. Tehnologija, ki ima prednosti, postane škodljiva.

Otroke s pretiranim naslanjanjem na tehnologijo spreminjamo v nepotrpežljive zasvojence Dr. Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja in terapevtka, je odločno na strani konservativne uporabe digitalnih tehnologij, sploh pri predšolskih otrocih. Povedala nam je, da "nevrološke raziskave kažejo šokantne dokaze, da mali zasloni razdražijo otrokov živčni sistem", kar se manifestira v otrokovi agresiji, neposlušnosti in odsotnosti. Dodaja, da bi morala biti uporaba televizije, tablic in pametnih telefonov za potrošnjo vsebin omejena na neko rekreativno obdobje ob koncu tedna.

Absolutno se ne strinja s pogostim pomislekom staršev, ki se bojijo, da bo otrok zaradi omejene uporabe tehnologije (v primerjavi z vrstniki, ki nimajo omejitev) izključen. Meni, da otrokom ne bo ušlo nič (niti televizija niti internet), a potrebe po ustvarjalnosti, socialnih stikih in igri morajo zadovoljevati na čim bolj naraven način.

Starši naj iščejo naravne načine za animacijo otroka Ostro zavrača uporabo tablic kot elektronskih varušk, saj se ji zdi to početje staršev povsem neodgovorno in predvsem nevzgojno. Sploh med obroki (recimo v restavracijah), ki so odlična priložnost za družinsko druženje in pogovor, tehnologija nima mesta. Tablica ni in ne sme biti animacija za otroke, saj obstaja nešteto drugih načinov, kako lahko starši otroke zabavajo na naraven način. Hkrati gre za posredovanje osnovnih pravil bontona in učenje čakanja/potrpežljivosti.

Dr. Zalokar Divjakova opozarja tudi, da se v vsakdanjem terapevtskem delu že srečuje s posledicami pri otrocih. Ti so zaradi pretirane uporabe teh umetnih dražljajev in navajenosti, da se vse zgodi ob pritisku na gumb, nepotrpežljivi in neposlušni. Hkrati je prisotna povsem zasvojenska logika – več časa pred zaslonom otroka potisne v stanje, ko si želi tega še več, a to zaleže vse manj. Pozneje v adolescenci lahko to odvisnost nadomesti druga (npr. droge).

Čas brez vsega, tudi za starše Naloga staršev je, da otroke naučijo tudi potrpežljivosti in ustvarjalnosti. Otroci potrebujejo "analogno dieto" ali, kot pravi Harris, "načrtovane trenutke odsotnosti tehnologije". Trenutke, ko se bodo zavedli pomena besede dolgčas. V času množičnega vplivanja na vsa čutila in stalne prisotnosti ta ni imela časa vstopiti v njihov besednjak. Tudi starši, ki so z vzgojo vzor, si morajo utrgati te trenutke in poskrbeti za uravnoteženo vzgojo celostnih osebkov in ne zombijev. Bližnjic do kakovostnih rezultatov, kot drugje, tudi pri vzgoji ni. Tablica je le njen privid.