Torek, 13. 2. 2024, 15.56
2 meseca, 2 tedna
Študij psihoterapije: zdrava družba, zdrava prihodnost
"V zadnjem letu se je skoraj vsak drugi v Sloveniji spopadal z duševno stisko. Brez strokovne pomoči je ostala več kot polovica pomoči potrebnih," v našem pogovoru povedo trije izkušeni psihoterapevti: doc. dr. Urška Battelino, dr. Igor Okorn in dr. Nuša Kovačević Tojnko.
Trenutno stanje na področju psihoterapije in pomoči v povezavi z duševnih zdravjem je v Sloveniji kaotično in pereče. Nad dolgimi čakalnimi vrstami (eno ali dve leti) za psihoterapevtsko obravnavo na napotnico, ki jo lahko izvajajo samo klinični psihologi in psihiatri, mnogi obupajo in si sami poiščejo samoplačniško pomoč. Ker poklic psihoterapevta v Sloveniji še ni registriran in reguliran, lahko to dejavnost izvaja praktično vsak.
Kako si med ponudbo psihoterapevtske pomoči v Sloveniji poiskati kakovostno pomoč, ko/če pri sebi prepoznamo psihične simptome?
Si jih sploh lahko priznamo, če jih ne poznamo?
Kako se z vsakodnevnimi psihičnimi izzivi spoprijemajo kadri v institucijah, ki delajo z ljudmi (zdravstvo, šolstvo, sodstvo, šport … )?
Bi v splošno izobrazbo spadala tudi znanja s področja psihologije in psihoterapije?
O vsem naštetem smo se pogovarjali z doc. dr. Urško Battelino, dr. Igorjem Okornom in z dr. Nušo Kovačević Tojnko. Vsi trije imajo dolgoletno klinično prakso, so predavatelji in supervizorji na področju psihoanalitične psihoterapije. Skupaj z ekipo priznanih psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov pripravljajo nove študijske programe na področju psihoterapije na Novi univerzi: dodiplomski študijski program Uporabne psihoterapevtske študije, ki je v postopku akreditacije na Nakvisu in razpisuje svoj program v študijskem letu 2024/25, magistrski program Uporabna in klinična psihoterapija, ki mu bosta sledila tudi študij specializacije in doktorski študij.
Dr. Nuša Kovačević Tojnko, dr. Igor Okorn in doc. dr. Urška Battelino
Kako lahko ocenite raven duševnega zdravja v Sloveniji?
Statistike so zelo skrb vzbujajoče. V zadnjem letu se je namreč kar 41 odstotkov ljudi spopadalo z duševno stisko, brez strokovne pomoči je ostalo kar 61 odstotkov pomoči potrebnih. Potrebe po strokovnjakih za duševno zdravje so izjemne. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije bi v Sloveniji morali imeti vsaj dva tisoč psihoterapevtov oz. enega psihoterapevta na tisoč Slovencev. Pri otrocih in mladostnikih duševne stiske eksponentno naraščajo in s tem stiske njihovih staršev. Mladi, ki bodo v naslednjih letih odrasli in bodo prevzemali upravljanje družbe, potrebujejo danes pomoč. To potrjujejo naše izkušnje v lastnih kliničnih praksah, kjer je vedno večje povpraševanje za otroke, mladostnike in njihove starše, ki prihajajo z različno simptomatiko, najpogosteje z vedenjskimi težavami, motnjami pozornosti, motnjami hranjenja, anksioznimi motnjami, predvsem pa s pomanjkanjem motivacije in idej o smislu njihovega delovanja v prihodnosti. Prihajajo z eksistencialnimi vprašanji o okolju, v katerem živijo, in nekateri imajo samomorilna nagnjenja. Tako posamezniki kot njihove družine bi morali biti nujno obravnavani multidisciplinarno v šolskem in socialno-zdravstvenem sistemu. Da ne pozabimo tudi na posameznike, pri katerih se resne težave še ne kažejo in bi jih lahko s preventivnimi dejavnostmi strokovnjakov zajezili še prej.
Bolje torej preventiva kot kurativa. To dobro poznamo, kar zadeva fizično zdravje. Lahko rečemo, da smo v naši družbi splošno izobraženi o fizičnih simptomih in vemo, kam se obrniti po pomoč, ko fizično zbolimo. Kako dobro smo po vašem mnenju splošno izobraženi glede psihičnih simptomov in iskanja pomoči na tem področju? Zna pomanjkanje znanja voditi v tabu in zanikanje?
Imamo pollaično informiranost prek družbenih omrežij, ki ponujajo ogromno informacij in vtis, da vsak lahko sebi ali drugim postavi diagnozo. Ljudje pa hitro zapadejo v idejo, da so sami sebi terapevti in lahko dobijo navodila na spletu za rešitev vseh svojih težav.
Morda ne gre toliko za tabu in zanikanje, ampak veliko ljudi ne dobi prave pomoči. Res pa je, da je fizično bolezensko stanje razumljeno kot nekaj normalnega, ko pa gre za psihično zdravje, sta še vedno velikokrat prisotna zadržek in tabu.
Mlajše generacije sicer že bolj odprto in pogumno poiščejo psihoterapevtsko pomoč, a hkrati nanje prežijo neprimerne in nestrokovne pomoči, kjer namesto rešitve zdrsnejo še v večje težave in stisko.
Doc. dr. Urška Battelino
S kakšnimi psihičnimi simptomi pa se najpogosteje srečujete v svoji klinični praksi?
Opaziti je porast zanimanja za psihološko delovanje posameznika, ki ga praviloma izbirajo iz različnih motivov. Ena skupina posameznikov k psihoterapiji pristopi zaradi želje po spoznavanju sebe ali ker se odločajo za študij psihoterapije. Druga je skupina mladostnikov, otrok in odraslih, ki pridejo zaradi akutne simptomatike (pogosto so razlogi izgorelost, obsesivno-kompulzivna simptomatika, panični napadi, depresija itd.), ki zahteva akutno obravnavo. Tretja skupina so posamezniki, ki pridejo, ker jih okolica prepozna kot problematične. Ponavadi so to težje oblike psihopatologij (zasvojenosti, mejne osebnostne strukture), ki trpijo zaradi odnosov z drugimi ljudmi.
Opažamo pa tudi porast še ene skupine ljudi, ki imajo interes po prepoznavanju stisk in težav. Takšni posamezniki se udeležijo psihoterapije z razlogom po iskanju psihoedukativnih vsebin za boljše reševanje konfliktov, uspešnejše komuniciranje, čustveno pismenost, pomoč pri vzgoji itd.
Zagotovo je pomembna psihoedukacija posameznikov in celotne družbe. Zato na Novi univerzi na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije pripravljate študijske programe s področja psihoterapije. Lahko poveste več – kakšne študijske programe pripravljate?
Pripravljamo celovit študij od dodiplomskega programa do znanstvenoraziskovalnega magistrskega in doktorskega študija, ki bodo pokrivali področje uporabne in klinične psihoterapije. Edinstvenost programa je v tem, da se psihoterapijo oziroma njeno uporabnost integrira v vse družbene sisteme, saj si z njo lahko pomagajo tudi drugi profili strokovnjakov, ki delajo z ljudmi in v družbenih sistemih (v vzgoji in izobraževanju, gospodarstvu, zdravstvenem in socialnem varstvu, na področju športa, na področju sodstva in kazenskega prava ter drugih področjih).
Hkrati usposabljamo študente za različne oblike kliničnega psihoterapevtskega dela, zato v nadaljevanju vpeljujemo specialistični študij različnih psihoterapevtskih praks po sodobnih znanstvenih dognanjih psihoterapije in psihoanalize.
Letos že razpisujete vpis za dodiplomski študij Uporabne psihoterapevtske študije, ki je v postopku akreditacije na Nakvisu.
Tako je. Program in predmetnik, ki smo ga pripravili, je novost v slovenskem prostoru. Vpeljuje popolnoma nove predmete s področja uporabne psihoterapije, hkrati pa so predavatelji izkušeni in priznani strokovnjaki na svojem področju. Študenti se lahko v dodiplomski študijski program Uporabne psihoterapevtske študije vpišejo v študijskem letu 2024/25.
V nadaljevanju in v pripravi je tudi celovit znanstveni študijski program uporabne in klinične psihoterapije 2. in 3. stopnje.
Psihoterapevtska znanost se torej integrira v univerzitetno izobraževanje. Za zdaj pa v Sloveniji večina izobraževanj s področja psihoterapije poteka na različnih inštitutih. Kaj pomeni akademizacija psihoterapevtskih znanosti?
Izobraževanje po inštitutih se nam zdi pomembno, hkrati pa je dozorel čas, da psihoterapija tudi v Sloveniji postane akademska, priznana in akreditirana znanstvena disciplina.
Prizadevamo si, da bomo programe pripravili kakovostno za postopek akreditacije. Zavedamo se tudi, da gre pri psihoterapiji za klinično delo in je zelo pomembno, da se vzpostavi tudi specialistični študij, ki bo študente ustrezno pripravil za delo v klinični praksi po vzoru zdravstvene in klinično-psihološke prakse ter sodelovanja z njimi.
Dr. Igor Okorn
Namen študija Uporabne psihoterapevtske študije je integrirati psihoterapevtsko, psihološko in psihoanalitično znanje v vse družbene sisteme. Kateri družbeni sistemi v Sloveniji pa bi po vašem mnenju najbolj potrebovali integracijo psihoterapevtskih znanj?
Najprej šolski sistem in izobraževanje, sociala in zdravstveno varstvo, sistem sodstva, javna uprava, gospodarstvo, šport in drugi. Menimo, da je pomembno integrirati splošno poznavanje psihoterapije in duševnega delovanja človeka v institucije, ki izobražujejo otroke in mlade, hkrati pa uporabna psihoterapevtska znanja predstaviti čim širše v družbenem življenju. Poznavanje psihoterapije mora postati sestavni del širšega družbenega življenja in kulture.
Kako bi takšna integracija po vašem mnenju vplivala na stanje slovenske družbe?
Takšna integracija bi imela dolgoročno vpliv na splošno bolj zrele, zdrave posameznike, ki bi v družbi lažje prepoznavali destruktivne mehanizme pri sebi, drugih in v sistemu. Zmogli bi biti bolj čustveno pismeni in posledično bi bolj zrelo delovali. S tem bi družba postajala prijaznejša do posameznika ter hkrati bolj sodelovalna in solidarna.
Zdi se, da ravno solidarnosti trenutno ni niti na področju duševnega zdravja. Kot da je trenutno na tem področju v Sloveniji razcep. Bi si želeli, da pride do integracije in sodelovanja med vsemi znanstvenimi disciplinami (psihologija, medicina – psihiatrija in psihoterapija) s področja duševnega zdravja?
Menimo, da v praksi to sodelovanje že živi. Vsi trije imamo postavljeno mrežo sodelovanja s psihiatri, kliničnimi psihologi, psihologi, osebnimi zdravniki, pediatri, pedopsihiatri in drugimi profili. Želimo pa si, da ta multidisciplinarnost postane razširjena stalnica. Na študijskem programu Uporabne psihoterapevtske študije na Fakulteti za slovenske in mednarodne študije Nove univerze so vsi zgoraj omenjeni strokovnjaki, ki bodo iz prve roke predajali znanja iz primerov dobrih praks (tudi multidisciplinarnega).
Dr. Nuša Kovačević Tojnko
Kako doseči vedno več takšnega sodelovanja in kaj bi to pomenilo za duševno zdravje posameznika in družbe?
Multidisciplinarna obravnava je najboljša za posameznika, ki prihaja s simptomi, saj predstavlja celostno obravnavo, učinkovitejše zdravljenje in zmanjšanje ponovne pojavitve simptomatike. Dobrobit tega se kaže tudi pri skrajšanju čakalnih dob in zmanjšanju bolniških odsotnosti. V študijskem programu je ravno na multidisciplinarnem sodelovanju največji poudarek. Študentje bodo razvijali kompetence za delo v skupinah, timih. Toliko bolj se nam zdi, da je psihoterapevt kot samostojen poklic izjemnega pomena.
Vsak od nas treh bi lahko deloval na svojem področju, torej v svoji klinični praksi in se udejstvoval na svojem specifično individualnem področju. Naša namera združenega prizadevanja in skupni projekt pa v sebi nosita sporočilo možnosti povezovanja, ohranjanja avtonomije v timu, integracije znanja, izkušenj in skupne ustvarjalnosti, ki daje in ponuja več, kot lahko ponudi vsak od nas posamezno. S tem dajemo tudi sporočilo, kako si predstavljamo ne samo področje psihoterapije, temveč družbe kot celote.
V okviru Inštituta in katedre za psihoanalizo je Fakulteta za slovenske in mednarodne študije Nove univerze odprla tudi vrata psihoanalitične ordinacije, kjer se izvaja psihoanalitična psihoterapija.
Naročnik oglasnega sporočila je Fakulteta za slovenske in mednarodne študije Nove univerze.
