Torek, 14. 2. 2017, 3.45
7 let, 2 meseca
Aleš Živkovič, podjetnik v Veliki Britaniji
Pogled iz Londona: Slovenija je za vlagatelje preveč tvegana, zato se ji izogibajo #intervju
V Sloveniji se sistem samo krpa in vsak mandat doda kaj populističnega – kot predlagane spremembe v zdravstvu, kar je za gospodarstvo nepredvidljivo, za tuje investitorje pa preveč tvegano. Za podjetništvo in startupe ni pravega posluha, zato ti odtekajo v tujino, opozarja Aleš Živkovič, nekdanji državni sekretar v Sloveniji, zdaj pa podjetnik in psihoterapevt v Londonu.
Aleš Živkovič, diplomirani ekonomist, je v Londonu ustvaril že dve podjetji, trenutno pa se najbolj posveča psihoterapiji. V javnem zdravstvenem centru na primarni ravni skrbi za bolnike, ki mu jih napotijo splošni zdravniki, ima pa tudi svojo psihoterapevtsko prakso.
Skupaj z bratom sta v Veliki Britaniji zagnala startup podjetje, ki je razvilo aplikacijo Yac za družbeno mreženje, ki jo bodo v kratkem tudi poslali na trg. Pred slabim letom je prodal svoj delež in izstopil iz podjetja, ki ga je pomagal ustanoviti in ki ga je v London leta 2014 tudi pripeljalo. To je podjetje Limeclip, upravitelj televizijskega kanala The Medical Channel z raziskovalno-medicinskimi vsebinami.
Pred kratkim je izdal knjigo s področja psihologije podjetništva in kariere Life Blocks: Psychology in Entrepreneurship and Career.
Pred selitvijo v London je v Sloveniji v kabinetu nekdanjega ministra za finance Janeza Šušteršiča opravljal funkcijo državnega sekretarja, še pred tem pa je kot svetovalec sodeloval v kabinetu nekdanjega zdravstvenega ministra Dorjana Marušiča.
Območje udobja je zamenjal za realni sektor, ker je ugotovil, da med Slovenci ni interesa za spremembe. Kot pravi, je največja razlika med službo v slovenski javni upravi in zdajšnjim delom ta, da zdaj dejansko pomaga ljudem, ki si pomoči želijo.
Aleš Živkovič veliko sodeluje z drugimi slovenskimi podjetniki doma in v tujini, s svojimi izkušnjami pa pomaga mnogo podjetjem in startupom, tudi iz Slovenije, BiH, Srbije in Hrvaške. Nekaterim svetuje pri razvoju produkta, posla in zbiranju sredstev, drugim pomaga pri spopadanju s stresom in bremenom podjetništva.
Njegovo delo so lani opazili tudi pri ameriški reviji Forbes, kjer ga je avtor članka označil za "moža mnogo talentov, ki si je upal zapustiti uspešno kariero na področju financ in zdravstvenega varstva, da bi /.../ kariero nadaljeval kot resen podjetnik".
"Vse moje delo, ki sem ga opravljal v Sloveniji, tudi pred nastopom funkcije državnega sekretarja, je bilo motivirano s tem, da pomagam sistem spremeniti na bolje. A sem se uštel pri oceni, ali sploh obstaja kritična masa, ki si tega želi," parvi nekdanji državni sekretar na finančnem ministrstvu.
Se je življenje v Veliki Britaniji po referendumu o brexitu kaj spremenilo?
Pred referendumom nihče pravzaprav ni verjel, da se bo brexit res zgodil, tako da je bil to velik šok. Na eni strani za gospodarstvo in ekonomijo, predvsem za finančni sektor, ki je zelo odvisen od prostega pretoka kapitala in ljudi. Na drugi strani pa tudi za London kot metropolo, kjer je veliko tujcev, na katerih sloni velik del gospodarstva in tudi velik del delovne sile javnega zdravstva. Presenečena je bila celo politika sama, kar se je videlo po odstopih vseh zagovornikov brexita. Mnogi bi danes glasovali drugače.
Posledice brexita se že čutijo na družbeni ravni, tujci se ne počutijo domače, družba se je bolj razdvojila. Čutijo se nacionalistični ukrepi te vlade, zavračajo vize državljanom iz Vzhodne Evrope. Imam veliko prijateljev, ki jih je britanska vlada sama spodbujala pri ustanovitvi podjetja in so ustvarili dober posel, zdaj pa ne morejo več delati tu.
Kaj pa za vas in vaše poslovanje?
Formalno-pravno se zame ni nič spremenilo, za razliko od Hrvatov kot državljan EU še vedno ne potrebujem vize in v Angliji kot rezident prebivam brez težav, prav tako tudi poslujem. Kaj se bo zgodilo v prihodnje, je težko napovedati, saj je odprtih veliko možnosti, kako se bo brexit izvedel. Je pa občutiti spremembe na psihološki ravni, v ozračju je čutiti naelektrenost in okrepljen nacionalizem, sploh ko greš iz Londona.
V treh letih, odkar živite v Londonu, ste ustvarili že dve podjetji. Kakšno je v Veliki Britaniji podporno okolje za podjetništvo?
Sicer je odvisno od branže, a spodbud podjetništvu je veliko. V Angliji so podjetja bolj ali manj izvozno naravnana in vlada tem podjetjem zagotavlja široko podporo. Ko sem veliko delal s tujimi strankami, mi je vlada pomagala odpirati posle v tujini, kot podjetnik imam dostop do celotne diplomatske mreže po vsem svetu in njeno podporo. To je velika razlika v primerjavi s slovensko gospodarsko diplomacijo, ki bolj temelji na velikih podjetjih, medtem ko za mala ni toliko uporabna.
Potem je tu tudi korporativno pravo, ki predvsem startup podjetnikom omogoča dosti bolj fleksibilno in hitro financiranje ter oblike financiranja. To je z vidika startupa zelo pomembno, saj potrebuje hitro odzivnost investitorjev, ustanoviteljev itd. Meni je to zelo pomagalo, ko se je bilo treba na hitro nekaj odločiti, dobiti denar, se dogovoriti z investitorjem. Nič nenavadnega ni, če celoten postopek investicije od pogovora dalje izpelješ v dveh tednih. V Sloveniji je to težko, saj te administracija in zakonodaja zelo omejujeta, prav tako je zelo problematična davčna obremenitev. V Angliji je to zelo dobro urejeno in zato privablja investitorje in strateške kadre.
Prav tako je podjetništvu zelo naklonjena tudi mentaliteta. Če pogledamo samo londonskega župana, 90 odstotkov njegovih izjav sloni na podpori startupom, preostalih deset odstotkov je namenjenih temu, da je treba Anglijo odpreti tujcem. Če ta politični potencial in promocijo primerjam s slovenskim, je tu en velik prepad.
"V Sloveniji se v vsakem mandatu nekdo spomni nekaj novega, zelo populističnega in hkrati nestrokovnega. Zadeve se zelo spreminjajo in investitorji niso pripravljeni vlagati v tak sistem, ker je preveč tvegan."
V nasprotju z Anglijo je Slovenija zelo šibka, kar zadeva privabljanje tujih investicij. Kako bi se naša država morala lotiti tega vprašanja?
Ne vem, ali je Anglija vsesplošno najuspešnejša pri privabljanju tujih investicij, je pa relativno uspešna pri graditvi sistema za visokotehnološka podjetja in startupe, ki bodo ustvarjali visoko dodano vrednost.
Slovenija se mora najprej odločiti, koga želi privabiti – investitorje v proizvodne obrate, kjer bodo zaposlovali nizko kvalificirano delovno silo za tekočim trakom, ali ustvariti okolje, ki bo privabljajo visokotehnološka podjetja za visoko kvalificirano delovno silo, da ta ne bo več odhajala v tujino.
Poznam kar nekaj slovenskih podjetnikov, ki so bili prisiljeni podjetje seliti v tujino, z njimi tudi sodelujem. A ne zato, ker so grebatorji in želijo zadeve prestaviti v davčne oaze, temveč ker investitorji niso zainteresirani vlagati v tak sistem in plačevati tako visokih davkov. In kaj ima Slovenija od teh ljudi, ki samo živijo v Sloveniji, delajo pa v tujini in tam plačujejo davke? To je velik potencial, ki odteka.
Predvsem je treba pomagati startupom, ki so vzklili v Sloveniji, da se jim ustvari podporno okolje – davčno, regulatorno, zakonsko, sistemsko. Da bodo imeli spodbudo, da podjetja ohranijo v Sloveniji. Potencial Slovenije kot majhne države vidim v tem, da se ustanovi sklad tveganega kapitala in se ga vodi za celotno regijo. Sploh od brexita in izvolitve Donalda Trumpa dalje je interes po intelektualnem kapitalu Vzhodne Evrope in mislim, da so skladi zdaj pripravljeni vlagati v to območje. Tukaj bi Slovenija lahko izkoristila nacionalno nišo.
Poleg težav malih slovenskih podjetij, ki ste jih omenili, se ta pri nas srečujejo tudi z visokimi stroški poslovanja. Kako je to urejeno na Otoku?
Davkov v Sloveniji in Angliji sploh nima smisla primerjati. Ne samo da je višina davkov v Sloveniji absurdna, ampak je obupna tudi kompleksnost davčnega sistema.
Skozi preteklost se je sistem samo krpalo, v vsakem mandatu dodalo kaj novega, čemur je težko slediti. Zato moraš imeti kot d. o. o. nujno računovodsko službo, ki skrbi za vse to, a cene računovodskih storitev so zelo drage. Čeprav imam finančno ozadje, si sam v Sloveniji nikoli ne bi privoščil ustanoviti podjetja z omejeno odgovornostjo, brez najetega računovodstva oz. da bi ga izvajal sam, ker bi bilo to preveč tvegano.
V Angliji medtem tako podjetje prvo leto poslovanja praktično ne potrebuje ničesar in knjige lahko vodi sam, le na koncu najame računovodjo, da pripravi letne izkaze. Tu se vidi, koliko administrativnih bremen skuša Anglija ločiti od poslovanja in tako pomagati podjetjem.
"V Sloveniji se mi zdi, da gradimo za nizko kvalificirano delovno silo, ki dela za tekočim trakom, na drugi strani pa pametni, inteligentni in izobraženi mladi odhajajo v tujino."
Sliši se super, pa vendar je tako lahko tudi preživeti kot podjetnik?
Zelo težko je preživeti. Prepuščen si sam sebi. Velika Britanija je, sicer ne do te mere kot ZDA, zelo individualistično naravnana. Socialističnega duha, v smislu, če mi ne uspe, mi bo pa država pomagala, ni. Ljudje so zato bolj iznajdljivi in kreativni. Je pa res, da je veliko takih, ki jim ne uspe in ne vztrajajo, ampak odidejo.
London ogromno ponuja in ima velik potencial – tukaj so svetovni finančni trgi in svetovno znanje, a je drago mesto in če želiš preživeti, se moraš zelo potruditi. Podobno kot New York, mesto te bo povozilo, če se ne boš grebel. Selekcija je zelo močna.
Ste zaradi tega potenciala, ki ga omenjate, odprli podjetje v Londonu?
Prvo podjetje Medical Channel sem ustanovil v Londonu iz razloga, kako razmišljajo investitorji in kaj si industrija Zahoda misli o Sloveniji. Ko smo z velikimi produkcijskimi hišami iz ZDA podpisovali pogodbe za vsebino, so imele velike pomisleke za sodelovanje s slovenskim startupom. Kot prvo niso niti vedele, kje je Slovenija, kot drugo smo bili kar neki startup. Rešitev so videli v tem, da se prestavimo v drug, urejen, po možnosti anglosaški sistem.
Drugi razlog je bil, da če bi želeli v Sloveniji imeti televizijski kanal z zdravstveno vsebino, bi potrebovali licenco agencije za komunikacijska omrežja in storitve, kar pa se običajno sprejema in odobrava zelo subjektivno. Tega v Angliji ni, mi smo oddali vlogo, šli na pogovor in kanal je bil odobren na podlagi objektivnih dejavnikov.
Iz tega se vidi, zakaj se podjetja odločijo iti v tujino in tam poslovati. Stvari so zelo kompleksne. Dejansko bi moral celoten sistem in kolektivni duh delovati v prid podjetništvu. Veliko socialistične srenje v Sloveniji ne verjame v podjetništvo, verjamejo samo v velika podjetja in socialne transferje. Če v to ne verjameš, težko sprejemaš ukrepe s tega področja. To moraš delati s srcem in verjamem, da London to počne.
"O tej reformi težko rečem kaj dobrega, razen to, da so se je lotili. Sprejeli so jo s figo v žepu. Vlada z ministrico na čelu ve, da v nadaljnjem postopku ne bo sprejeta."
Do slovenskega sistema ste zelo kritični. Je bil to razlog, da ste se kljub visokemu položaju poslovili od državne uprave?
Razlog je bil večplasten. Do položaja državnega sekretarja me je bolj zaneslo, kot da bi to bila moja ambicija. Z oblikovanjem politike in predlaganjem sprememb sem se začel ukvarjati leta 2007, ko sem videl, kaj se dogaja v zdravstvu, in do tega nisem bil ravnodušen. Sodelovali smo z Radom Pezdirjem in drugimi mlajšimi ekonomisti, začel sem predlagati spremembe s strokovnega vidika in dejansko je bilo takrat nekaj posluha, sicer zelo omejenega.
To me je pripeljalo do sodelovanja na ministrstvu za zdravje v mandatu Dorjana Marušiča pri sestavljanju reforme. Delal sem strokovno, ne politično. Kasneje je kolega Janez Šušteršič videl, da lahko strokovno pomagam tudi na ministrstvu za finance. Sprejel sem funkcijo državnega sekretarja, mogoče malo naivno, saj sem šel na politično funkcijo s strokovnimi motivi.
Vsa ta leta sem se boril za spremembe v sistemu v korist modernega ekonomskega sistema, tako na področju financ kot zdravja. Imel sem iluzijo, da si ljudje želijo sprememb, le da ne vedo, kako jih izvesti. A potem sem spoznal, da v Sloveniji te kritične mase še ni, da je preveč apatije in da si ljudje sprememb ne želijo. Zato sem se odločil, da se vrnem v podjetništvo in dam sebe v ospredje in ne nekoga, ki si ne želi sprememb.
Omenili ste, da ste aktivno sodelovali pri pripravi zdravstvene reforme. Te niti takrat niti kasneje niso izpeljali. Neko različico je zdaj predstavila ministrica Milojka Kolar Celarc. Kaj menite o njenem predlogu?
Mislim, da je bila ta reforma sprejeta s figo v žepu in da celotna vlada z ministrico na čelu ve, da ne bo sprejeta. Ker če bi želeli, da bi bila, bi se zadeve lotili na drugačen način. Bolj bi bila vključena v javno razpravo in bolj bi se o njej razpravljalo z vsemi udeleženimi v zdravstvu, ker ravno ti bodo odločili, ali bo sprejeta ali ne. Lobiji so namreč premočni, da bi se taka stvar sprejemala brez njih. In če ne bodo prišli pred vrata ministra na Štefanovo, bodo pa prišli potem v parlament. Reforma stoji in pade na tem, da je sprejeta v širšem konsenzu, sploh pa zdravstvena, ki ni bila nikoli narejena.
Kaj pa vsebinsko?
Mislim, da je v zdravstvu veliko rezerv. Mi smo v preteklosti na te rezerve opozarjali in nekatere kasneje tudi uresničili, a veliko jih je še ostalo, iz katerih bi se dalo črpati. Ta reforma se preveč loteva finančne strani, a na drugi strani izdatkov ne optimizira. Denar še vedno odteka, na to ste novinarji velikokrat opozarjali, a stvari se ne rešuje.
Ukinja se dopolnilno zdravstveno zavarovanje in uvaja neka nova dajatev, ki nima nobenega smisla. Do nje sem bil kritičen že za časa Pahorjeve vlade. Zdi se mi absurd in popolnoma nesistemska rešitev, zaradi katere bo treba narediti nov oddelek na Fursu in zaposliti dodatne javne uslužbence, da bodo potrjevali obrazce.
Ta reforma se je lotila dodatnega financiranja na nespreten način, na drugi strani pa ni optimizirala ničesar s področja organizacije zdravstva, lekarništva in področja urejanja trga zdravil. To ni reformiranje, ampak samo krpanje. O tej reformi težko rečem kaj dobrega, razen tega, da so se je lotili.
"Slovenija je investirala v izobrazbo svojih mladih generacij, donos od te investicije pa bo imela tujina."
Kakšen potencial uspešni Slovenci v tujini predstavljate za Slovenijo?
Trenutno nobenega, ker smo v tujini, in to z razlogom – v tujini vidimo več upanja kot v Sloveniji. Kakšnega predstavljamo v prihodnje, pa je zelo dobro vprašanje. Če se vrnemo, je to zelo velik potencial, ker smo v tujini pridobili ogromno znanja, izkušenj in kontaktov.
Slovenija se je ujela v nezavidljivi situaciji. Statistika mladih, ki odhajajo, je dramatična. In to je nekaj, kar bo za gospodarstvo v prihodnje imelo velike posledice. Ne pozabimo tudi, da so to generacije, ki so šolane v Sloveniji. Za njih je bilo porabljeno nezanemarljivo veliko denarja, zdaj pa gospodarstvo od tega nima ničesar.
Slovenija kot država bi se morala truditi privabljati te ljudi nazaj. Te iniciative so zdaj omejene na krog podjetnikov. Tudi sam imam stik z njimi in vsi želimo pomagati slovenskim startupom. To bi morali narediti na ravni države in družbe. Celotno narodno gospodarstvo bi morali naravnati tako, da bodo ljudje v Sloveniji videli intelektualno, ekonomsko in svojo prihodnost.
Nihče se ne bo vrnil v državo, tudi psihološko gledano, če ljudje nate gledajo s prezirom, "kaj si prišel nazaj, kaj si zdaj pameten". To je ena od stvari, ki bi se ji Slovenci morali posvetiti na družbeni ravni – ali nas želijo nazaj ali nam želijo obrniti hrbet.
Slovenija se do vas obnaša precej mačehovsko, so tudi primeri ljudi, ki so se že vrnili in so skušali kaj spremeniti, a veliko niso dosegli.
Poznam kar nekaj takih, ki se jim je to zgodilo. Bilo jim je žal, da so se vrnili, saj so naleteli na odpor. A za to ni kriva politika, politika je odraz ljudstva. Družba je odgovorna za to, kako se človek počuti, ko pride nazaj.
Se vi imate interes kdaj vrniti?
V Slovenijo se rad vrnem, sicer imam redko čas za to, mogoče enkrat letno. Kakovost življenja, povezana s hrano in naravo, je namreč zelo visoka. A samo to ni dovolj. Vrat ne zapiram, a mislim, da zdaj še ni čas za to. Nekaj stvari se bo še vseeno moralo spremeniti, da se bom vrnil z vsem srcem.
9