SiolNET. Novice Slovenija
2,45

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slepi fotograf Evgen Bavčar: Moje fotografije obstajajo zaradi pogledov drugih

2,45

termometer

Evgen Bavčar
Foto: Ana Kovač

Nisem si hotel priznati, da sem povsem slep. Vedno sem poskušal delati stvari, ki so jih delali drugi. Tako sem še vedno vozil kolo, čeprav le na dvorišču, v krogu, pravi letošnji prejemnik nagrade državljan Evrope filozof Evgen Bavčar.

Med letošnjimi prejemniki nagrade Državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament, je tudi Slovenec Evgen Bavčar, filozof in fotograf. Bavčar, rojen v Lokavcu pri Ajdovščini, je pri dvanajstih letih zaradi nesreče oslepel, a to ga ni oviralo, da ne bi v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in filozofije, doktoriral pa je iz filozofije in estetike na pariški Sorboni. Zaposlil se je kot raziskovalec na Centre national de la recherche scientifique (nacionalni center za znanstveno raziskovanje) v Parizu, za katerega je delal dolga leta. Je častni doktor Univerze v Novi Gorici in mehiškega Inštituta za kritične študije, ki ga vodi Benjamin Mayer, ter direktor in ustanovitelj tamkajšnjega laboratorija za nevidno. Govori več svetovnih jezikov. Čeprav živi in dela v Parizu, je močno navezan na svoj domači kraj, kamor se pogosto vrača.
Evgen Bavčar je na Sorboni doktoriral iz filozofije in estetike. Evgen Bavčar je na Sorboni doktoriral iz filozofije in estetike. Foto: Ana Kovač
Že v gimnazijskih letih se je začel posvečati fotografiji. Zase pravi, da uporablja fotografijo, ni pa fotograf v strogem smislu. Je konceptualni umetnik. Razstavlja v Sloveniji, Franciji, Nemčiji, Švici, Veliki Britaniji, Avstriji, Belgiji, ZDA, Rusiji, Braziliji, Kanadi, Južni Koreji, Španiji, Mehiki, Italiji, Turčiji, Ukrajini, Indiji, na Japonskem, Portugalskem, Češkem in Nizozemskem. V teh državah tudi redno objavlja svoje znanstvene članke in predava, je gost radijskih in televizijskih oddaj. Sodeluje z mnogo svetovno znanimi fotografi in drugimi umetniki.

Bavčarja je za nagrado predlagal evropski poslanec Lojze Peterle, njegov predlog pa so podprli evropski poslanci Milan Zver, Romana Tomc, Patricija Šulin, Franc Bogovič, Tanja Fajon in Ivo Vajgl.

V obrazložitvi ob nominaciji so zapisali, da Bavčar "s svojim edinstvenim in bogatim prispevkom v umetnosti in literaturi, ki presega evropske meje, ne povezuje le Slovenije in Francije, ampak s svojo slepoto tudi državljane Evrope, ki imajo od Braillove komunikacije dodatno korist, saj jih povezuje na zelo simbolen način, onkraj jezikovnih ovir".

[video: 59106 / ]

Kako to, da vas je, čeprav ste oslepeli, pritegnilo prav fotografiranje?
Prve fotografije sem naredil že, ko sem bil na gimnaziji. Vse sem hotel delati kot preostali. Fotografiral sem neke gimnazijke, ki so mi bile všeč. Fotografije sem nesel v fotografski atelje Pavšič in – čudo božje! – uspele so. To je bil začetek.

Nisem si hotel priznati, da sem povsem slep. Vedno sem poskušal delati stvari, ki so jih delali drugi. Tako sem še vedno vozil kolo, čeprav le na dvorišču, v krogu. Naučil sem se voziti tudi moped. Stric ga je imel in v prvi prestavi sem se vozil v krogu po travniku. To so bile sanje o svobodi. To ni prava svoboda, ampak ujetost v krog. Je pa poskus svobode. Enako je fotografija.

Obvezna oprema v Bavčarjevi torbi je tudi fotoaparat legendarne znamke Leica. Obvezna oprema v Bavčarjevi torbi je tudi fotoaparat legendarne znamke Leica. Foto: Ana Kovač Kako se vaša fotografija razlikuje od fotografij drugih?
Predvsem ker je moja, ker se jaz podpišem. Obstaja pa prek drugih. Fotografije, ki jih naredim, obstajajo zaradi pogledov drugih. Svoje fotografije doživljam kot stvaritev notranjega – tretjega očesa. Da se seznanim s fizično realnostjo, mi jih pa nekdo opiše. Opis je zame zelo pomembna stopnja.

Brala sem, da so vam najbližje otroški opisi.
Otroški so najbolj spontani. A nimam vedno priložnosti, da vprašam otroke. So pa tudi odrasli, ki še imajo otroške poglede. To so nekateri umetniki, ki pa so zelo redki. To se imenuje otroštvo umetnosti. Dokler umetniki gledajo z otroškim pogledom, so ustvarjalni. Ko pa se postarajo, ko začnejo resno gledati na svet, je po mojem mnenju konec. To se vidi povsod v umetnosti.

Ko ni več otroštva, ko nismo več otroci, smo že mrtvi. Ta pogled otroka moramo ohranjati. Imam tri doktorate iz tega področja in razmišljam o teh stvareh. Jasno je, da deloma gledam tudi kot izobražen človek, deloma pa še vedno kot otrok, ki je videl to dolino, te kraje.

[video: 59107 / ]

Težko je razumeti, kako lahko nekdo, ki ne vidi, razpravlja in predava o estetiki, umetnosti.
V času slovitega genija fizike Isaaca Newtona je bil na oxfordski univerzi slepi matematik. Ukvarjal se je tudi z geometrijo. Newton je bil tako pameten, da se je zavzel, da je slepi matematik dobil katedro za geometrijo. Nekoč so me v Parizu prosili, naj slepim razložim neko razstavo o sencah. Povedal sem, da če na primer svetimo na kroglo, na nasprotni steni dobimo senco kroga. Če svetimo na piramido, dobimo senco trikotnika. Če je sonce v zenitu in mi stojimo pod soncem, je senca naš podplat. To si lahko intelektualno predstavljamo. Tako imamo neko idejo sence.

Da se marsikaj, a treba je o tem razmišljati. Neki slepi Nemki sem recimo razložil, kaj je to horizont. Mislila je, da je horizont le na vrhu gore. To je govorica videčih. A horizont je princip – princip vizualnega zaznavanja sveta. Postavil sem jo k mizi. Videla je tako daleč, kolikor je lahko s prsti otipala. Če se je pomaknila malo naprej, je videla malo več. Nekje vmes pa je horizont. Preprosto, a treba je na to pomisliti.

Bavčar nam je za fotografiranje predlagal njemu drago kapelico sredi Lokavca, na katero ga vežejo otroški spomini. Bavčar nam je za fotografiranje predlagal njemu drago kapelico sredi Lokavca, na katero ga vežejo otroški spomini. Foto: Ana Kovač

Vaše fotografsko ustvarjanje je namenjeno tistim, ki vidijo. Kaj jim sporočate?
Nobenih pogledov nočem vsiljevati. Moje fotografije obstajajo zato, ker obstajajo za druge. Sporočam pa predvsem to, da imajo tudi slepi pravico do podobe. V Moskvi sem recimo predaval na temo ikone za slepe. Ikona je v bistvu beseda. Beseda, ki jo vidimo. Glede na ikone smo vsi slepi. Nihče Kristusa ne gleda neposredno. Vidi le neko podobo nevidnega. Vsa krščanska umetnost je področje nevidnega. Brali so besedilo, da je na primer Mojzes nekaj storil, potem pa ga je Michelangelo upodobil. Tega sem se potem lahko tudi dotaknil. Torej so na osnovi slepote besede – beseda je slepa, ne vidi – nastala čudežna dela, vsa krščanska umetnost.

Zakaj torej ne bi imeli slepi pravice do ikon, če so nastale iz besede, če so besede, ki jih vidimo? To je tudi moj boj. Zdaj se ukvarjam z zgodovino fotografije in filma – kako bi ju prilagodil za slepe. Da ne bi poslušali le zgodbe, ampak da bi malo bolj razumeli tudi estetiko filma, njegov način.

Zdi se, da nas vidno obremenjuje tako, da ne zaznamo tistega, kar vi vidite.
Vidno nič ne obremenjuje. Potrošnja je prevelika, ne moremo vsega prebaviti – to je težava vidnega. Zato mene zanima nevidni svet. Če grem v muzej Louvre, si pogledam tri ali štiri slike, to je dovolj. Tako tiste slike ostanejo, sicer je vsega preveč. Če pojeste veliko sladkorja, ne gre. Treba ga je prebaviti.

"Če mi nekdo reče zeleno, je zeleno, ker si predstavljam travnik iz Lokavca." "Če mi nekdo reče zeleno, je zeleno, ker si predstavljam travnik iz Lokavca." Foto: Ana Kovač

Kako si vi ogledate slike?
Tako, da mi jih nekdo opiše. Posnel sem celo serijo oddaj za radio France Culture in za televizijo. Ves čas trdim, da smo slepi profesionalci televizije, ker smo gledani, ne da bi videli. Kot ljudje na televiziji. Ko sem pripravljal to oddajo, sem se postavil v položaj radijskega poslušalca, ki je v položaju slepega. Ne vidi tega, o čemer mu pripovedujejo. Opisovali so mi slike za poslušalce radia, jaz pa sem jim postavljal vprašanja. Tako so opisovali tudi poslušalcem.

Spremljate tudi moderno umetnost?
Spremljam, čeprav sem do nje malo zadržan. Moderna umetnost preveč izgublja transcendenco. A brez nje ne gre. Nekaj presežnosti v umetnosti mora biti.

"Fotografi so voajerji, ki se skrijejo za fotoaparat in gledajo skozenj. Jaz pa sem absolutni voajer. Ni treba, da dam fotoaparat na oko, ampak pritisnem kar tako." "Fotografi so voajerji, ki se skrijejo za fotoaparat in gledajo skozenj. Jaz pa sem absolutni voajer. Ni treba, da dam fotoaparat na oko, ampak pritisnem kar tako." Foto: Ana Kovač Kako jo vnašate v svoja dela?
Moja dela so že sama po sebi transcendenčna. Svojih fotografij nikoli ne bom videl, so že v transcendenci. Niti jih nikoli ne bom profaniral s svojim pogledom. Večno ostanejo nedolžne. Tudi kakšni svoji sopotnici pravim, da bom zadnji moški, ki jo bom videl. Vsi drugi jo vidijo prej. Morda jo bom videl šele na sodni dan – v tem vizualnem smislu. To je izredna skromnost in ponižnost. To je transcendenca, ki je objektivna.

Danes je svet okulocentrističen. Resnica sveta je podoba. To je zelo krivično do slepih, saj imamo tudi zvok, vonj in druge čute. Tudi mi slepi, ko govorimo, govorimo kot videči. Rečem, da sem nekoga videl. Nisem ga videl, srečal sem ga! Všeč mi je, ko mi dovolijo, da lahko potipam oziroma, bolje povedano, pogledam od blizu kakšen kip. Nekaj sem jih imel čast videti prav od blizu. Mi slepi ne tipamo, ampak gledamo od blizu. Drugega pogleda nimamo.

"Ko sta Adam in Eva spoznala, da sta gola, sta spoznala tudi, da sta smrtna. Jaz fotografiram smrtnost. Nobeno telo ne bo nikoli več tako lepo kot v tistem trenutku." "Ko sta Adam in Eva spoznala, da sta gola, sta spoznala tudi, da sta smrtna. Jaz fotografiram smrtnost. Nobeno telo ne bo nikoli več tako lepo kot v tistem trenutku." Foto: Ana Kovač

Ena od vaših knjig nosi naslov Absolutni voajer. Zakaj?
Voajerizem je, če nekdo skozi ključavnico gleda nekaj, kar je prepovedano. Fotografi so voajerji, ki se skrijejo za fotoaparat in gledajo skozenj. Jaz pa sem absolutni voajer. Ni treba, da dam fotoaparat na oko, ampak pritisnem kar tako.

Zakaj moje fotografije aktov? Ne zato, da bi gledal gole ženske. Ampak da skromno in ponižno pokažem smrtnost človeka. Ko sta Adam in Eva spoznala, da sta gola, sta spoznala tudi, da sta smrtna. Jaz fotografiram smrtnost. Nobeno telo ne bo nikoli več tako lepo kot v tistem trenutku.

Čemu služi ogledalce, ki ga imate pripeto na telovniku?
Ženske so velikokrat frustrirane, ker jih ne vidim. Da bi jih malo potolažil, nosim ogledalce, da se lahko v njem pogledajo.

Torej je to usluga drugim?
Seveda. Zadovoljitev narcisizma (smeh, op. p.).

"Sem velik nacionalni siromak – videl sem le Vipavsko dolino. Te podobe so zame ogledalo sveta. Najboljše ogledalo, kar ga lahko imam. Na osnovi barv in vtisov, ki sem jih tukaj nabiral, vidim ves svet." "Sem velik nacionalni siromak – videl sem le Vipavsko dolino. Te podobe so zame ogledalo sveta. Najboljše ogledalo, kar ga lahko imam. Na osnovi barv in vtisov, ki sem jih tukaj nabiral, vidim ves svet." Foto: Ana Kovač

Kaj so vam dali domači kraji? Kaj ste od tu ponesli v svet?
Sem velik nacionalni siromak – videl sem le Vipavsko dolino. Lokavec, Ajdovščino, Predmejo, Vipavo, ker so me tja kot otroka vozili v bolnišnico, Ljubljano – prav tako okrog bolnišnice, videl pa sem tudi Sočo, ko smo šli na Sveto goro.

Te podobe so zame ogledalo sveta. Najboljše ogledalo, kar ga lahko imam. Na osnovi barv in vtisov, ki sem jih tukaj nabiral, vidim ves svet. Prototip vseh cerkva na tem svetu, pa naj bodo še tako slavne – od Notre Dame do Vatikana in Hage Sofie –, skromen prototip vseh teh cerkva je lokavška cerkev. Biti moramo skromni in ponižni. Skozi to cerkev vidim vse cerkve. To je zame absolutni model.

Vidim strehe slovitih nebotičnikov prek hiš v Lokavcu, prek vetra vidim pokrajino v gibanju. To je zame neka baza, na osnovi katere gledam. To je moja domovina. Ker so ti pogledi vezani na jezik. Če mi nekdo reče zeleno, je zeleno, ker si predstavljam travnik iz Lokavca.

Sem pa absolutni patriot, saj je edina svetloba, edina dežela, ki sem jo videl, Slovenija. Moja Slovenija je najlepša, je absolutna lepota, ker je edina.

"Smo v krajih mojega otroštva, moj obraz spada sem, spada pa tudi v Evropo. Tudi moja rojstna vas Lokavec spada v Evropo." "Smo v krajih mojega otroštva, moj obraz spada sem, spada pa tudi v Evropo. Tudi moja rojstna vas Lokavec spada v Evropo." Foto: Ana Kovač

Kaj vam pomenita nagrada državljan Evrope in francosko odlikovanje legija časti?
To doživljam predvsem kot uspeh vseh tistih, ki so mi v življenju pomagali, ki so vame zaupali. Zdaj to nekako vračam bodisi v Sloveniji bodisi v Franciji.

Kako se čutite državljana Evrope?
Vedno sem bil državljan Evrope. Ker sem vedno govoril po dva, tri evropske jezike in sem vedno imel referenčni sistem primerjav – Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Španijo. Počutim se Evropejec, a s slovenskim obrazom, kot bi rekel Srečko Kosovel. Najprej sem Slovenec, šele potem Evropejec. Sem seveda tudi Francoz, ampak najprej Slovenec. Smo v krajih mojega otroštva, moj obraz spada sem, spada pa tudi v Evropo. Tudi moja rojstna vas Lokavec spada v Evropo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 71
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin