"Sem brez noge in rok, a mi nič ne manjka" (video)

Dejan Kovačević, ki je (sam!) prepotoval že pol sveta, je v Slovenijo prišel na srečanje s predsednikom Borutom Pahorjem. Nekaj dni do poleta domov bo izkoristil, da si ogleda Slovenijo; želi si predvsem v Kranjsko Goro.

Starši so ga zapustili ob rojstvu Dejana so starši zapustili takoj po rojstvu, odraščal je po rehabilitacijskih centrih in sirotišnicah. "Najprej mi je uspelo, da sem sam v sebi premagal tisto, čemur ljudje rečejo hendikep. To ni lahko, ko se družiš z otroki, ki so 'v redu'. Občutila se je razlika, češ mi smo drugačni od tebe, ti od nas!"

"Šarmiral sem jih tako, da sem, takrat ko še nisem imel proteze, skakal po eni nogi, da bi pridobil njihovo pozornost. Želel sem doseči, da bi me sprejeli medse in da me ne bi več kar naprej tepli, porivali, vlekli kot dotlej. In da ne bi več kričali kar naprej: 'Ti nimaš rok, ti nimaš nog, jaz jih pa imam!'"

"Vsi imamo vse in vse zmoremo – samo odvisno je, iz katerega zornega kota kdo gleda."

Bil je najboljši učenec Dejan, po poklicu pravnik, je bil najboljši dijak v svoji generaciji. "Nekako se mi je uspelo šolati skupaj z 'zdravimi in pravimi', kot jih imenujemo. Ampak vsakdo, ki uporablja take izraze, bi se moral zamisliti. Kaj pa manjka ljudem, ki so slepi, ki nimajo rok ali nog?

Ljudje s posebnimi potrebami so lahko brez okončine, lahko imajo kakšno drugo hibo, bolezen, ki jih zaznamuje. A v resnici smo vsi enaki, delijo nas le majhne razlike, ki jim posvečamo vse preveč pozornosti.

Ves čas poskušam dopovedati ljudem, da mi manjka samo nekaj malega in da se je bog pač potrudil, da nas ni naredil vseh enako."

Kmalu se bo poročil Dejan, ki dela za svetovalno podjetje, ukvarja pa se tudi z računalniki, pravi, da ljubi življenje. "Ljubim tudi svoje dekle, kmalu se nameravava poročiti. Tudi ona je, kot bi rekli, 'zdrava in prava' – to pomeni, da ima roke in noge."

Dejan je bodoči ženi že zdavnaj povedal, da si želi imeti tri otroke.

Hitro je odrastel. Ker je ostal brez staršev, je Dejan od majhnega vajen skrbeti sam zase in se predvsem nase tudi zanašati. "Pri nikomur ne iščem nič in od nikogar ničesar tudi ne pričakujem. Zelo sem samostojen, sam plačujem podnajemniško stanovanje, položaj v moji državi pač trenutno ni naklonjen temu, da bi ljudem, kot sem jaz, nudila kakšno pomoč, recimo v obliki stanovanj za invalide. Tudi skozi ta pekel moram – ampak tudi s tem lahko ljudem pokažem, da lahko človek vse naredi sam; da greš lahko skozi življenje tudi brez zanašanja na tujo pomoč."

Sam se brije in lika Dejan Kovačević je ponosen na to, kaj vse od vsakdanjih opravkov zmore sam. "Sam se brijem, sam vključim pralni stroj, sam jem in tudi sam likam – čeprav seveda pazim, da kaj ne zagori, da je vse, kot je treba," se nasmehne.

"Naučil sem se, da ti nihče ne bo dal tistega, kar lahko daš sam sebi. Da te nihče ne bo nahranil tako, kot lahko nahraniš samega sebe, da nihče zate nikoli ne bo poskrbel tako, kot lahko poskrbiš sam zase.

Vseh teh tehnik sem se naučil samo zato, da bi preživel – in da bi postal to, kar sem danes."

Veliko truda, dela in volje Dejan želi prek zgodbe o lastni izkušnji spodbuditi ljudi, da premagajo svoje stiske. "Moj cilj je, da poskušam spodbuditi ljudi, ki imajo enako ali manjšo težavo kot jaz, da jo rešijo. Ljudem želim pomagati, da s čim manj trpljenja premagajo lastne težave – in da zmagajo. To ni niti najmanj lahko, potrebno je veliko truda, dela in volje. Ampak tisti, ki ima tako voljo – zakaj pa ne? Z voljo je mogoče doseči vse," pravi Dejan.

Karizmatični Dejan Kovačević je lahko s svojo zgodbo, načinom razmišljanja in tem, kar je iz sebe naredil, velik vzornik številnim, ki se tako radi utapljamo v samopomilovanju in obupu.

Tudi tistim, ki nam ne manjka nič že zato, ker pač imamo obe roki in nogi.