Sedlarjeva: Zaščita identitet žvižgačev ključnega pomena za njihovo varnost

Žvižgači so izjemno pomembni pri odkrivanju in preprečevanju korupcije, prevar in drugih nepravilnosti v javnem interesu, kot so varnost hrane, ogroženost javnega zdravja ali neupravičena poraba javnih sredstev, je Sedlarjeva pojasnila za STA.

Zaradi afere Watergate je na primer odstopil ameriški predsednik Richard Nixon. Če bi prisluhnili opozorilom žvižgačev, se prav tako ne bi zgodile nekatere katastrofe, ki so zahtevale človeška življenja, je prepričana.

Žvižgači praviloma predani delavci

Praviloma so žvižgači predani delavci javnega ali zasebnega sektorja, ki jih motijo nepravilnosti pri delu. Običajno so to ljudje, ki opozorijo na sume nepravilnosti iz etičnih vzgibov.

Žvižgač izvede zunanje razkritje praviloma šele takrat, ko meni, da se z njegovo prijavo znotraj institucije ne bo zgodilo nič ali pa da bo zaradi prijave suma nepravilnosti znotraj institucije deležen povračilnih ukrepov.

"Bolje kot je urejen sistem zaščite ter ravnanja s prijavami znotraj posamezne organizacije, manj možnosti je, da bi se žvižgači z razkritjem obrnili na zunanje pristojne institucije ali javnost," meni avtorica.

V najbolj skrajnih primerih žvižgačem grozijo s smrtjo

S tem, ko izdajo informacijo, žvižgači sebe izpostavijo tudi različnim pritiskom in se spopadajo z vrsto povračilnih ukrepov. Po ugotovitvah Sedlarjeve so med najpogostejšimi mobing in šikaniranje na delovnem mestu ter številni drugi posegi v pravice iz delovnega razmerja. V najbolj skrajnih primerih žvižgačem grozijo, včasih tudi s smrtjo. Nekateri pritiskov ne zdržijo in naredijo samomor.

Zaščita identitete je ključna

Zaščita identitete žvižgača je zato ključna tudi za delo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije je po mnenju Sedlarjeve, zdaj že nekdanje namestnice predsednika KPK, zaščita za žvižgače, ki prijavijo sum korupcije pristojnemu organu, in za uradne osebe, ki bi jih kdo poskušal prisiliti v nezakonita ali neetična ravnanja, že zdaj povsem zadovoljivo urejena.

Da pa bi zaščita žvižgačev zajemala širši spekter razkritij tako v javnem kot zasebnem sektorju, bi potrebovali samostojen zakon, kot so to uredile nekatere druge države.

Kot primer žvižgača Sedlarjeva navaja zdravnika Erika Breclja, ki že leta opozarja na različne anomalije v sistemu slovenskega javnega zdravstva. Foto: Ana Kovač

Od Erika Breclja do "Jeznega policista"

Sedlarjeva se je v knjigi osredotočila izključno na javno znane podatke in analizirala medijska poročanja o nekaterih žvižgačih ter njihovih razkritijih v Sloveniji. Odmevna so bila dolgoletna opozorila zdravnika Erika Breclja o različnih anomalijah v sistemu slovenskega javnega zdravstva in opozorila Etbina Tavčarja o načrtih s Kobilarno Lipica.

Med nekoliko netipične žvižgače je uvrstila tudi upokojenega novinarja Dela Marijana Zlobca, ki je v blogu kot edini razkrival informacije o dogajanju na časniku, do katerih sicer najverjetneje ne bi mogel priti, če ne bi bil prej zaposlen tam.

Kot edinega anonimnega žvižgača pa je Sedlarjeva v knjigi navedla "Jeznega policista", ki je z javnim pismom opozoril na to, da so predstavniki policijskih sindikatov načrtovali zaustavitev ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja.

Knjiga Sedlarjeve, nekdanje novinarke in urednice, prihaja po njenem zagovoru doktorske disertacije z naslovom Zaščita žvižgačev in preprečevanje korupcije ter medijske reprezentacije žvižgaštva.