Se šolstvu z rezi dela krivica ali morda še obstajajo skrite rezerve?

Med učitelji in starši osnovnošolcev je po novem letu završalo. Potem ko vladi ni uspelo znižati plač v javnem sektorju, je, med drugim, udarila po šolstvu. Ministrstvo za izobraževanje mora privarčevati deset milijonov evrov. Ukrepi ne bodo prizadeli le učiteljev, temveč tudi učence.

So takšni varčevalni ukrepi sprejemljivi? Kakšno je sicer stanje v slovenskem šolskem sistemu? Zakaj so učitelji vedno bolj razočarani in zakaj iz šol prihajajo tudi žalostne novice o nasilju? S temi vprašanji smo soočili nekaj nekdanjih ministrov, pristojnih za šolstvo.

Ukrepi "na horuk" sprožili veliko nemira "To je preprosto slabo, takšni ukrepi se ne izvajajo sredi šolskega leta," je opozoril predhodnik Stanke Setnikar Cankar Jernej Pikalo, ki se mu zdi nesprejemljivo, da je vlada Mira Cerarja takšne ukrepe sprejela "na horuk", brez kakršnegakoli posvetovanja z učitelji, ravnatelji, sindikati in drugimi vpletenimi v šolski sistem. Namesto tega je vlada ukrepala z enostransko potezo in sredi šolskega leta samo sprožila nepotreben nemir v šolskem prostoru.

Pikalo je sicer prepričan, da tovrstni ukrepi samo še dodatno razslojujejo družbo. Po njegovih besedah naloga šole ni le vzgoja in izobraževanje, temveč tudi brisanje socialnih razlik, česar pa, kot pravi, že dolgo ne dela več. "Na koncu bodo samo bogati izobraženi, revni pa bodo ostali revni," se boji minister za izobraževanje v vladi Alenke Bratušek.

Finančni pritiski iz učiteljev delajo mašine Podobno meni tudi Igor Lukšič, ki obžaluje, da se je ministrica vdala pritiskom finančnega ministra. Po njegovih besedah je namreč največja težava slovenskega šolskega sistema prav v tem, da je vsakokratni finančni minister prepričan, da se da prav na tem področju največ privarčevati.

"Vem, da mora finančni minister reševati trenuten položaj in ni v njegovi pristojnosti, da gleda za 20 let naprej. A za to so tu še drugi, ki to morajo videti. Karkoli danes vzamete šolstvu, bo imelo posledice čez 20, 30 let," je opozoril Lukšič, ki opozarja, da je šolstvo strateška prioriteta razvoja družbe. "Šolstvo vedno vidijo kot strošek v proračunu, in ne kot investicijo v človeštvo na splošno," je dejal šolski minister v vladi Boruta Pahorja.

Po njegovih navedbah je ta zunanji, predvsem finančni vidik pravzaprav tudi edina resna težava slovenskega šolstva, posledice pa čutijo tako učitelji kot tudi učenci. "Iz ljudi, ki delajo v šolstvu, se poskuša narediti mašine. Učitelji pa naj bi isto delali z učenci in dijaki, kar lahko samo pripelje do revolta."

Kje so skrite rezerve? Rezi v šolski sistem se medtem Milanu Zveru ne zdijo tako zelo drastični. Kot pravi, je dober le tisti sistem, ki optimalno izkoristi vse resurse, ki jih ima na voljo. "Prepričan sem, da se v slovenskem šolstvu lahko dela z veliko manj denarja in bolj učinkovito." Šolski minister v času vlade Janeza Janše meni, da imajo ravnatelji še preveč težav s tem, ko učiteljem iščejo zadostno število delovnih dni in delovnih ur.

Zver je zato prepričan, da je znotraj obstoječega sistema še veliko rezerv, pri iskanju teh pa bi se morali zgledovati po skandinavskih državah, kjer ena učna ura ne traja 45, temveč 60 minut, učitelji pa morajo biti vsak dan osem ur na razpolago, a za to nihče ne dobi dodatka. "Drugi delavci morajo več delati, tudi učitelji bodo morali, " je bil oster Zver.

Kot ključno oviro pri doseganju tega Zver vidi sindikat Branimirja Štruklja, ki se že ves čas bori za načelo čim več denarja za čim manj dela. "Štrukelj je po mojem mnenju eden največjih krivcev, da se šolski sistem ne razvija v smeri kakovosti in učinkovitosti. Če bi se sindikati, ki imajo pred očmi samo denar, manj vmešavali, bi bil slovenski šolski sistem zagotovo boljši."

Kako dober oziroma slab je slovenski šolski sistem Slovenski šolski sistem je generalno gledano dober, so si edini vsi trije sogovorniki, ki se opirajo na mednarodno primerljive rezultate, kjer slovenski učenci in dijaki dosegajo dobre, včasih celo nadpovprečne rezultate, in to, kot je spomnil Pikalo, kljub mednarodno primerljivim nižjim učiteljskim plačam.

Precej bolj neenotni pa so si glede vprašanja slabosti slovenskega šolskega sistema. Pikalo in Lukšič poudarjata, da so edina težava finance, zaradi česar posledično pada tudi kakovost. "Če želimo zagotoviti kakovost izobraževanja, moramo med učitelje dobiti le najboljše. Česar pa mi z rezi v učiteljske plače ne sporočamo. Povejte mi, kdo od gimnazijcev bo želel iti na pedagoško fakulteto, če ves čas nižamo plače?" je dejal Pikalo.

Na drugi strani je Zver prepričan, da se šolstvu namenja dovolj denarja, težava je bolj v prerazporeditvi: "V Sloveniji sta najdražja vrtec in osnovna šola, medtem ko je visoko šolstvo zelo poceni. V svetu so škarje obrnjene in gre največ denarja ravno obratno."

Ključna napaka slovenskega šolstva je po Zverovem mnenju tudi v tem, da se mlade preveč usmerja v mehke družboslovne, humanistične vede, medtem ko primanjkuje strokovnjakov tehničnih, naravoslovnih ved, zaradi česar je po njegovih navedbah tudi preveč mladih brezposelnih ljudi, ki so praktično nezaposljivi.