Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Jan Tomše

Torek,
28. 10. 2014,
19.54

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

kartel

Torek, 28. 10. 2014, 19.54

8 let

"S karteli ni šale: če si notri in te dobijo, greš v zapor"

Jan Tomše

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Zaradi kartelnih dogovorov, s katerimi podjetja maličijo medsebojno konkurenco, izgubljamo vsi: potrošniki, podjetja in država, pravi specialist za konkurenčno pravo v Siemensu Wolfgang Heckenberger.

Za dr. Wolfganga Heckebergerja bi lahko rekli, da kartele – nedovoljene tajne dogovore, ki jih podjetja sklepajo, da bi se izognila odprti tržni tekmi in si tako lažje zagotovila denar potrošnikov – pozna dobesedno do obisti. Nekdanji odvetnik in predavatelj na univerzi v Wurtzbürgu je v zvezni pisarni za preprečevanje kartelov tri leta bdel nad nemškim trgom, pred petnajstimi leti pa je odšel v eno največjih inženirskih podjetij v Evropi, Siemens, kjer je danes vodja službe za konkurenčno pravo. Ukvarja se z vprašanji (ne)dovoljene konkurence, združitvijo in kapitalskimi povezovanji, korporativnim upravljanjem in seveda s karteli ter vsem, kar je z njimi povezano. Heckenberger je pred dnevi obiskal Slovenijo, o omejevanju konkurence je razmišljal na Nemškem forumu, uro časa za pogovor o temi, ki jo odlično pozna, pa si je vzel tudi za nas.

V kartelne dogovore v nasprotju z razširjenim prepričanjem danes niso vpletene le ogromne multinacionalke, ampak tudi povsem običajna podjetja z nekaj zaposlenimi. Da so skrivni sporazumi, ki pačijo tržno tekmo, nadvse škodljivi, se zelo dobro zavedajo nacionalni organi pregona, boj z njimi pa bije tudi Evropska komisija. V okrepljenem boju zoper tovrstne škodljive prakse je komisija samo v zadnjih štirih letih podjetjem s kartelno kartoteko izrekla za skoraj devet milijard evrov glob, od tega letos za 1,6 milijarde evrov.

Karteli seveda delujejo tudi pri nas. To smo v domačem prostoru nazadnje ugotovili pred dvema tednoma, ko je javna RTV razkrila, da naj bi po ugotovitvah agencije za varstvo konkurence v enem od njih – šlo je za več let trajajočo prodajo pisarniškega materiala – kot podpisnik na strani podjetja DZS v poslu z državo sodeloval gospodarski minister Jožef Petrovič, ki je zaradi tega s položaja tudi odstopil.

Sogovornika Wolfganga Heckenbergerja smo prosili, naj nam razloži, kaj so karteli in kako poteka nepoštena tržna tekma, zakaj je ta škodljiva, ali je slovenska ureditev na tem področju ustrezna in kako naj se države učinkovito zoperstavijo tovrstnim ravnanjem.

Kako bi opredelili kartel kot nezakonito vzpostavljen dogovor med podjetji, ki nastopajo na odprtem trgu? To je ponavadi dogovor, predvsem med neposrednimi konkurenti, različnimi proizvajalci iste dobrine, ki omejuje konkurenco. Omejevanje konkurence se dogaja na različne načine, z dogovorom o višini cen, z medsebojnim dodeljevanjem kupcev ali območij prodaje. Po teh načelih delujejo najbolj znani karteli, o katerih lahko berete tudi v časopisih.

Zakaj so takšne oblike sporazumov škodljive za potrošnike, za trg in za državo? Zelo preprosto povedano, negativni učinki nastanejo, ker takšni sporazumi zmanjšujejo konkurenco. Podjetja na ta način znižujejo medsebojni tekmovalni pritisk. Zato so manj nagnjena k temu, da tekmujejo, da razvijajo dobre proizvode za dostojno ceno, potrošniki pa pri kartelih z dogovorjenimi cenami ponavadi plačujejo več za manj kakovostne stvari ali storitve.

Po nekaterih ocenah potrošniki zaradi kartelnih sporazumov plačujemo 25 odstotkov več, kot bi v razmerah, kjer se ponudniki med seboj merijo v pošteni tržni tekmi. Med poznavalci nepoštenih poslovnih praks potekajo razprave o tem, ali je sploh mogoče govoriti o številki, za koliko odstotkov so potrošniki na slabšem zaradi nedovoljenih dogovorov, ki določajo prirejanje cen. Do zdaj ni nihče podal konkretnih in zanesljivih številk, ki bi pokazale, da kartel vodi k povečanju cene za toliko in toliko odstotkov. Zato za 25 odstotkov, ki jih omenjate, ne morem reči, ali je številka prava, moj občutek pa je, da je ta številka verjetno precej previsoka.

Je mogoče govoriti o ocenah za posamezne države ali območja, koliko ta izgubijo zaradi kartelnega dogovarjanja med podjetji? Nisem seznanjen, da bi takšne številke obstajale. Ne vemo niti tega, koliko kartelov trenutno deluje. Ni mi znano, da bi na primer kakšen ekonomist izračunal učinek kartelov na določeno gospodarstvo. Je pa znano, da potrošniki v civilnih tožbah od družb, ki so sodelovale v kartelih, zahtevajo vsaj deset odstotkov letnega prometa, doseženega v obdobju sodelovanja v kartelu. Najmanj toliko se dodeli oškodovancem, razen če se dokaže, da so bile koristi iz takšnega nezakonitega dogovora še višje.

Lahko poveste za kakšen zanimiv primer, na katerega ste sami naleteli in bili presenečeni, ko ste izvedeli, da je bila konkurenca na trgu le navidezna? Ko sem služboval v zveznem uradu za kartele, je bilo kar nekaj takšnih primerov. Soočili smo se s kartelom, kjer so se dogovarjali o cenah in kvotah moke. Šlo je za učinkovit dogovor. Ta se mi je zdel zanimiv. Ali pa tisti, ko so nekomu plačali, da bi opustil svoj posel in zaprl tovarno, ki je predstavljala konkurenco drugim podobnim podjetjem.

Se karteli med seboj razlikujejo po načinu delovanja? Najbolj znan je kartel, pri katerem se konkurenti dogovorijo glede cen. Imamo pa tudi sporazume, kjer si podjetja razdelijo stranke, tako da jim zanje ni treba tekmovati, podobno lahko storijo glede območja, tako da nekomu pripada ta, drugemu pa neki drugi del ozemlja določene države. Ali pa dogovori, ki zadevajo javna naročila. Podjetja se sporazumejo o tem, katero podjetje bo z najugodnejšo ponudbo dobilo pogodbo. To storijo tako, da druga podjetja za izvedbo javnega naročila zahtevajo nerazumno višje cene, zato posel na koncu dobi prvo podjetje. To je precej pogosto in zelo preprosto izvedljivo.

Kako naj se države učinkovito borijo proti kartelom? Večina držav si pri odkrivanju kartelov pomaga s programi prizanesljivosti za tiste, ki se prvi odločijo predložiti dokaze o obstoju kartelov. V tem primeru jih regulatorji in organi ne oglobijo. Od uvedbe tovrstnih programov na globalni ravni so se razkritja kartelov bistveno povečala. Ti programi so za podjetja velika spodbuda, da agencijam, ki se ukvarjajo s karteli, omogočijo vpogled vanje in jim posredujejo podatke o njihovem delovanju.

Če je vaše podjetje udeleženo v kartelu, to pomeni, da so v enakem položaju še nekatera druga podjetja. Pri tem pa nikoli ne veste, kaj počnejo oni. Lahko vas z obiskom agencije prehiti drugo podjetje, ki je del sklenjenega sporazuma, in potem lahko oni računajo na stoodstotno prizanesljivost, ko pridejo na vrsto kazni.

A če naj se podjetje opere krivde, ker je sodelovalo v kartelnih igricah, mora posredovati odločilne dokaze za njihovo razkritje, drži? Tako je. Zahteva se polno sodelovanje. Ker je potrebna temeljita notranja preiskava delovanja kartela, mora podjetje zagotoviti prav vse razpoložljive informacije. Sicer ne dobi statusa, ki ga ščiti pred kaznijo.

Ste imeli kdaj priložnost sodelovati s slovenskimi protikartelnimi oblastmi? Na srečo v vlogi uslužbenca korporacije Siemens ne. Kolikor mi je poznano, nemški organi, ki se ukvarjajo s karteli, s slovenskimi glede konkretnih primerov do zdaj niso sodelovali. Sicer pa se na ravni EU s karteli ukvarja tudi Evropska komisija. Če gre za čezmejni primer, ki zadeva države članice povezave, tedaj se s tem ukvarjajo komisarji, pristojni za določeno področje.

Kot strokovnjak dobro poznate tudi slovensko zakonodajo, ki zadeva preprečevanje omejevanja konkurence. Kako bi jo ocenili? Vse države članice EU morajo izpolniti zahteve na tem področju, zato so zakoni praktično enaki po vseh državah povezave. To ocenjujem kot prednost, saj to prinaša standardizacijo na tem področju. Obstaja tudi splošno pravilo, ki se nanaša na denarne kazni za podjetja, udeležena v kartelih. Ta je do deset odstotkov letnega prometa nekega podjetja. Slovenija bi to sicer lahko uredila tudi po svoje, tukaj so države svobodne pri odločitvi, ampak je izbrala takšno ureditev, ki velja tudi drugod po Uniji. Drugače pa je v praksi tako, da je večina izrečenih kazni nižja od desetih odstotkov letnega prometa.

Kako potekajo kartelni dogovori? Obstajajo morda različni načini, kako poteka nezakonito dogovarjanje? Pisni, ustni? Opažamo, da vsakdo, ki je udeležen v kartelu, zelo dobro ve, da počne nekaj nedovoljenega in da so posledice takšnega ravnanja lahko dramatične. Zato se vsi čim bolj poskušajo izogniti puščanju kakršnihkoli sledi. To drži za skoraj vse kartele. Udeleženci se zato raje, kot da podpisujejo pogodbe in sporazume, držijo džentelmenskih dogovorov (ustni dogovori, op. p.). Pa vendar, izkušnje kažejo, da četudi se udeleženci zelo dobro zavedajo, da sledi za seboj ne bi smeli puščati, se vedno najde kdo, ki stvari zapisuje in tako ustvarja pisne sledi. Seveda, vsi poskušajo takšne dokaze prikriti, vendar se to ne izide vedno. Kadar ni pisnih sledi, pa organom, ki se ukvarjajo s konkurenco, zadoščajo tudi priče, ki lahko povedo, kaj se dogaja.

Je pretirano reči, da vsako javno naročilo, ki ga izda država, hkrati prinaša tudi tveganje za nastanek prepovedanega kartela? Potencialno bi rekel, da to drži, v praksi pa, da pri večini javnih naročil ni kršitev protikonkurenčne zakonodaje, pravil in regulacije. Vendar pa je tako, da lahko pri vsakem, ne samo javnem naročilu, konkurenti sedejo skupaj in se začnejo pogovarjati o tem, kako ravnati na trgu. Ali potem to res naredijo, pa je drugo vprašanje. Vedeti pa morate, da lahko vsak tržnik, vsak prodajalec govori s kolegom iz konkurence in se pogovarja o projektih, cenah in drugem. Naša naloga pa je, da jih izobrazimo, da tega ne morejo in ne smejo početi. Pika.

Prihajate iz korporacije Siemens, zadolženi ste za pravna vprašanja, vezana na konkurenčno pravo v mednarodnem podjetju, in počnete ravno to, izobražujete ljudi, kaj smejo in česa ne. Kako v tako velikem podjetju komunicirate z zaposlenimi glede občutljivega vprašanja nedovoljenih sporazumov? Med drugim imamo organizacijo za sodelovanje, za širjenje zavesti in sporočila o nedovoljenih praksah skrbijo posebej za to usposobljeni ljudje, pripravljamo posebne treninge, ki jih morajo opraviti vsi zaposleni.

Leta 2007 ste imeli v podjetju primer preiskave korupcije. Kako zelo so danes vaši zaposleni izpostavljeni tovrstnim tveganjem? V Siemensu smo se tega leta res soočili z obsežno preiskavo. To nas je privedlo do zavedanja, kako pomembno je upoštevanje predpisov. Od takrat do danes je Siemens resnično poostril in izboljšal svoj program na različnih področjih, tudi kar zadeva protikartelno področje. Za to sem danes zadolžen sam. Upam, da je to tveganje v Siemensu danes kar se da majhno. Vendar pa po drugi strani takšnih primerov ne moreš nikoli povsem izključiti.

Nikoli ne moreš biti stoodstotno prepričan, da ni v podjetju nekdo, ki se dobiva s konkurenco in razpravlja o cenah na trgu. Skrbimo pa za to, da se zaposleni zavedajo, kakšna tveganja obstajajo. Ne samo za podjetje, tudi za posameznike. Da tovrstno napačno ravnanje prinaša osebna tveganja, se mi zdi izjemno prepričljivo in pomembno sporočilo. To, da ne dopuščamo tovrstnih pravnih kršitev, prihaja z vrha podjetja, od najvišjih menedžerjev. Zaposleni pa morajo vedeti, da bodo v primeru vpletenosti v kartelne dejavnosti izgubili delo. To sporočilo je tako jasno, da nam ga ni treba posebej pojasnjevati. In to sporočilo v podjetju tudi živimo.

Če se vrneva še malo nazaj k odkrivanju nedovoljenih praks, kateri so danes globalno gledano najpomembnejši organi, ki lahko pomagajo pri spopadu s karteli? Veliko izkušenj imajo gotovo ameriški uradi. Tu so še Evropska komisija, pa nemški zvezni urad in drugi organi, agencije, ki so bile ustanovljene pred dolgo časa. Nekateri pred kratkim ustanovljeni organi za pregon morajo potrebne izkušnje še pridobiti. Omenil bi kitajsko agencijo za boj proti kartelom, ki je relativno mlada, a ima kljub temu zelo visok ugled in je zelo dejavna. Še pred desetimi leti bi večina rekla, da so protikartelni ukrepi v Aziji težko dosegljivi. Danes je drugače. Na splošno lahko organe za pregon kartelov najdete prav povsod po svetu.

Ali državne agencije in organe za boj proti kartelom usmerja kakšno višje telo, ki skrbi za povezavo med njimi? Pravzaprav ne. Imamo pa International Competition Network (ICN; Mednarodna mreža za konkurenco, op. p.), ki je neformalna zveza skoraj vseh nacionalnih konkurenčnih oblasti. Zaseda enkrat letno, zdajšnji predsednik prihaja iz nemškega kartelnega urada. ICN določa, recimo temu, minimalne standarde o tem, kako naj v praksi delujejo organi, ki se ukvarjajo z odkrivanjem kartelov. Karteli po drugi strani povsod po svetu ravnajo enako. V ZDA, na Zahodu, v Švici, na Balkanu. Bil bi presenečen, če bi bilo na kakšnem območju kako drugače.

Kaj bi sporočili slovenskim podjetjem, ki so vpletena v dejanja omejevanja konkurence ali pa jih to mika? Ponavadi to ni podjetje, so posamezniki. Naše sporočilo našim zaposlenim – pri čemer gre pravzaprav za univerzalno sporočilo, ki zadeva vse zaposlene kjerkoli – je: prvič, osebno s svojim početjem izjemno veliko tvegate, drugič, blazno škodujete svojemu podjetju, tretjič, škodujete tudi družbi. Ti trije argumenti bi morali biti dovolj za spoznanje, zakaj takšno početje nima smisla.

Ne spreglejte