S črno človeško ribico se edina na svetu lahko pohvali Bela krajina

"Če črna človeška ribica živi še v kakšni nedostopni globini Dinarskega krasa, kamor človeška noga še ni stopila, lahko to dokažemo z našo forenzično analizo podzemne vode," nam pojasni Gregor Aljančič iz Jamskega laboratorija Tular, edinega te vrste v Sloveniji in enega od edinih dveh v Evropi, kjer se človeške ribice, znane tudi kot močerili in proteusi, razmnožujejo zunaj svojega naravnega okolja.

Človeške ribice najdemo v kraškem svetu Dinarskega gorovja, od Soče na severozahodu prek južne polovice Slovenije in hrvaške obale do reke Trebišnice v Hercegovini – njene sledove so našli celo v Črni gori. Letos jih bodo iskali tudi na severu Albanije okrog Skadarskega jezera.

Druga generacija družinske strasti

Jamski laboratorij Tular je v rovih istoimenske jame pod južno kranjsko vpadnico že leta 1960 ustanovil njegov oče, jamski biolog Marko Aljančič, strast do opazovanja in preučevanja teh edinstvenih bitij pa je prenesel na sina, ki se je prav tako odločil za študij biologije in Jamski laboratorij Tular prevzel leta 2007. Brez raziskovalnih sredstev države, z veliko lastnega časa in sredstev, z občasno podporo v manjših mednarodnih projektih, saj kot majhno društvo težko tekmujejo na večjih razpisih.

Človeško ribico človek varuje, obenem pa jo najbolj ogroža

Človeška ribica ni le simbol (slovenskega) kraškega podzemlja, temveč tudi ogledalo njegove pristnosti, čistosti in nedotaknjenosti. Zelo je občutljiva in redka, čeprav jo zakonodaja na slovenskih tleh ščiti šele od leta 1951. Ta edini evropski jamski vretenčar je odlično prilagojen za življenje v jamah – ker v temi ne potrebuje vida, ima razvite in odlično delujoče druge načine zaznave svojega okolja in pojavov v njem.

Kras je tako zelo ranljiv, ker vse strupe, ki jih kakorkoli odložimo na površje, padavine sperejo v podzemne vode.

Toda človek, ki po eni strani človeško ribico varuje, je tudi njena največja grožnja. Kmetijstvo, industrija, kakršnokoli nenadzorovano izpuščanje snovi v tla vplivajo na kakovost podzemnih voda in s tem na obstoj človeške ribice. "Kras je tako zelo ranljiv, ker vse strupe, ki jih kakorkoli odložimo na površje, padavine sperejo v podzemne vode," pove Gregorjeva žena in prav tako vneta podpornica in sodelavka Jamskega laboratorija Tular, krasoslovka Magdalena Aljančič.

"Pri človeški ribici, ki živi do sto let, so lahko usodne že nižje, a dolgotrajne koncentracije strupov, ki se kopičijo v njenem okolju. V nekaterih onesnaženih kraških izvirih in jamah Slovenije smo jo že izgubili," opozarja Gregor Aljančič.

Poplave jim nosijo hrano, a jih tudi odnašajo iz varnega doma

Ciklične poplave, ki so del kroženja vode v naravi Krasa, so pomembne za obstoj jamskih živali, saj v podzemlje prinašajo hrano, a so spremembe v poteku, pogostosti in intenziteti teh tokov zanje tudi velika grožnja.

Obilne, predvsem spomladanske in jesenske, poplave marsikatero človeško ribico prinesejo na površje, po umiku teh voda pa nesrečnice ostanejo tudi na travnikih, kjer nimajo velikih možnosti za preživetje. O izplavljenih človeških ribicah na travnikih je pisal že Valvazor.

Infrardeča svetloba človeških ribic ne moti.

Kaj narediti, če najdete človeško ribico na travniku ali kje drugje zunaj njenega jamskega habitata?

• Predvsem se je čim manj dotikajte, če že, pa to storite nežno, najraje z rokavicami, ki morajo biti obvezno čiste!

• Če je na suhem, jo čim prej prestavite v čisto posodo, ki jo napolnite s čisto vodo, najbolje s tisto iz okolice, kjer ste naplavljeno človeško ribico našli.

• Posodo s človeško ribico v čim primernejši vodi čim prej prestavite v temen prostor s temperaturo med pet in 15 stopinj Celzija.

• O najdbi obvestite SOS Proteus na telefonsko številko 031 804 163 ali Center za obveščanje na številko 112.

Vir: SOS Proteus v okviru jamskega laboratorija Tular

Vir znanja in zatočišče

"Skoraj vse, kar vemo o človeški ribici, so odkrili v laboratorijih, saj so dolgotrajna opazovanja in preučevanja v njihovem naravnem okolju skoraj nemogoča," pojasnjuje Aljančič.

Toda jamski laboratorij, kjer znanstveno delo poteka z opazovanjem človeških ribic, ne da bi jih vznemirjali ali poškodovali, je tudi zatočišče za tiste nesrečne človeške ribice, ki jih poplave odnesejo iz varnega podzemlja na odprto, kjer nimajo veliko možnosti za preživetje.

Če so najdene ribice nepoškodovane, gredo takoj nazaj v svoje podzemsko okolje

Že ob malenkost daljši izpostavitvi svetlobi, kaj šele sončnim žarkom, njihova svetla koža postane rdeča, tako kot človeška, ko se jo nepremišljeno izpostavlja poletnemu soncu v upanju na modno porjavelost. "Najbolj so ogrožene tiste, ki končajo na travnikih, a prav vse izplavljene človeške ribice potrebujejo strokovno oskrbo."

Nepoškodovane naplavljene človeške ribice nemudoma vrnejo v njihovo domače jamsko okolje, poškodovanim pa zagotavljajo okrevanje v Tularju ob stalnem veterinarskem nadzoru.

Črna človeška ribica ima drugačno obliko glave od svoje bolj znane svetle sorodnice.

Če uničimo okolje človeške ribice, smo tudi sami ostali brez pitne vode

"S tem, ko človeški ribici zastrupljamo podzemlje, tudi sebi zadajamo velik udarec," opozarja Aljančič. Naravno okolje človeške ribice je namreč pomemben vir naše pitne vode: "Če podzemna voda ni ustrezna za obstoj človeške ribice, tudi za nas ni več pitna!"

Prav podzemeljske vode so skoraj edini vir pitne vode v Sloveniji, a tudi drugod po Evropi in svetu. "Življenjsko okolje črne človeške ribice je edini vir pitne vode za Belo krajino. Okrog tri četrtine Evropejcev dobi pitno vodo iz podzemlja, ko pa je to enkrat onesnaženo, je vrnitev skoraj nemogoča," je posvarila Magdalena Aljančič.

Gregor in Magdalena Aljančič, Jamski laboratorij Tular

Odkritje črne človeške ribice na izviru Dobličice pri Črnomlju leta 1986 je bilo veliko presenečenje. "Pred tem nepričakovanim odkritjem so učenci dobili cveke, če so v šoli pravili, da so človeške ribice tudi črne," pripoveduje Aljančič anekdoto domačina iz Jelševnika. "Morda bi se kje to zgodilo še danes, črna človeška ribica je res izjemno redka, zelo ogrožena in predvsem zelo malo znana!"

Štiri leta pozneje so črno človeško ribico našli še na bližnjem izviru Jelševniščice pod vasjo Jelševnik pri Črnomlju. "Zgodba o črni človeški ribici nas opominja, kako nas povsem nepričakovana presenečenja lahko čakajo za vsakim hribom in kako velikokrat ne znamo prisluhniti na videz nemogočim dejstvom, na katera nas opozarjajo domačini."