Nedelja, 29. 9. 2019, 4.06
5 let, 1 mesec
Pogovor z astronavti: Ko sončne zahode vidiš iz vesolja, postanejo še lepši
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,73
2
"Nekako občutiš, da imaš odgovornost biti ambasador za tistih sedem milijard ljudi spodaj, in zato poskrbiš, da jim prineseš nekaj nazaj, saj so ti izkazali veliko zaupanje s tem, ko so te poslali tja," je med drugim o življenju v vesolju dejal Alexader Gerst.
Vesoljski poleti so bili že del njihovih otroških sanj, pravi pet astronavtov in kozmonavt, ki so bili šest dni na usposabljanju v Divaški jami. Sledi svojim sanjam in strasti, preizkušaj nove stvari in prijavljaj se na razpise astronavtskega korpusa, svetujejo vsem, ki si želijo po njihovih stopinjah. Izstrelitve rakete in poleta v vesolje se ne bojijo, bolj kot to je vsem skupen strah pred tem, da ne bi upravičili zaupanja in odgovornosti, ki so ju sprejeli z nazivom astronavt/kozmonavt.
Če bi primerjali življenje v jami z življenjem v vesolju, bi lahko našli vzporednice?
Alexander Gerst: Menim, da je podobnosti celo več kot razlik, kar me je zelo presenetilo. Do tega usposabljanja v jami še bil nisem dlje od enega dne – bil sem v ledenih jamah na Antarktiki, v nekaj nemških jamah, a nikoli tako profesionalno, kot smo to počeli zdaj. Najbolj presenetljivo zame je bilo, kako kompleksno je priti v jamo in nato v njej živeti, koliko logistike je za tem. To je tudi prva podobnost z vesoljem – vse temelji na obsežni podpori. Skupaj z drugimi astronavti, ki te obkrožajo, si le vidni vrh ledene gore in obsežnega programa, brez katerega v bazi ne bi mogli narediti ničesar.
Nemec Alexander Gerst je astronavt Evropske vesoljske agencije (ESA). V vesolju je bil že dvakrat in bil poveljnik Mednarodne vesoljske postaje. Z največjim številom aktivnih dni v vesolju (362) še vedno ohranja rekord vseh astronavtov ESE.
Imamo odgovornost, da izvajamo raziskave, da delujemo in delamo v nekem okolju ne le zase. Delo, ki ga opravljamo, mora biti vredno celotne podpore, tudi za znanstvenike, ki želijo podatke. Veliko odgovornost čutiš tako v vesolju kot v jamah. Prav tako moramo dobro sodelovati. Imeli smo vajo navigacije, ko so nas vodili v jamo, nato pa smo morali v skupinah po tri sami najti pot ven. Ugotovili smo, da nihče od nas ne bi poti našel sam, v skupini pa smo vedno prišli v položaj, ko je nekdo od nas rekel, da se mu zdi, da ve, katera pot je prava. Tako smo se učili in našli pot ven, hkrati pa videli, kaj pomeni delo v ekipi, ki je veliko več kot le skupek posameznikov.
O podobnostih bi lahko govoril še dolgo, a razen okolja in zraka, ki ga v vesolju ni, je to, kar moraš narediti, da si pripravljen na življenje v jami, zelo podobno kot v vesolju.
Kaj je bilo za vas pri tem usposabljanju najtežje?
Joe Acaba: Ko govorimo o razlikah med jamami in vesoljem, je bilo zame najtežje to, da te, ko si v vesolju in krožiš okoli Zemlje, ne skrbi, da bi lahko padel, v jami pa te vsak dan skrbi, da bi padel. Tudi po tem, ko sem okoli Zemlje krožil približno 250 milj nad njo, se še vedno nisem spoprijateljil z višino, zato je bil zame največji izziv spust po 200 metrov visokem jašku in to, da vsak dan skrbiš za to, da ne bi padel. Izziv je bil kar velik, glede na to, da je bila to moja prva izkušnja v jamah.
Joe Acaba je astronavt Nase, v vesolje je poletel že trikrat, v njem preživel skupno 306 aktivnih dni in opravil tudi tri vesoljske sprehode, ki so skupno trajali več kot 19 ur.
Joshua Kutryk: Morda je res najtežji del spopadanje s strahom in tesnobnostjo. Jama je območje visokega tveganja in velikih posledic. Če narediš napako, te lahko to stane zelo veliko. Vsi smo prišli sem z ozadjem z različnih področij in jaz bi lahko izkušnjo primerjal z gorništvom. Gorništvo je nekaj, kar dobro razumem, in nekaj, s čimer se ukvarjam že zelo dolgo, zato sem se nanj popolnoma navadil. Ko prideš v jamo in te postavijo v takšno okolje, je to nekaj čisto drugega.
In če še nikoli nisi bil tako globoko v jami, je bolj kot premikanje izziv to, da lahko misli oviješ okoli življenja tam spodaj, da se na okolje privadiš, da se poskušaš privaditi na upravljanje tveganja v okolju, kjer je tveganje veliko. Zlahka se znajdeš nekje, kjer lahko v trdi temi padeš na stotine metrov globoko, lahko prečkaš zelo ozko vodno pot, ko pa prideš nazaj, ugotoviš, da je voda zrasla za nekaj centimetrov in se ne moreš vrniti. Menim, da je najtežji del, da se tega zavedaš, se navadiš na vsa tveganja, da se poskušaš čim več naučiti od mentorjev in sprejemati odločitve v okolju velikih tveganj, v okolju, ki je zelo brutalno. V osnovi je takšen tudi polet v vesolje in zato smo tudi tukaj.
Tako kot v vesolju moraš biti ves čas privezan tudi v jami.
Menite, da so jame na Luni podobne jamam na Zemlji?
Alexander Gerst: Imeli smo predavanja strokovnjakov, ki so nas učili o jamah na Zemlji. Čeprav sem že veliko slišal o Luni, se mi še vedno zdi presenetljivo, da znanstveniki pričakujejo, da so jame na Luni veliko večje od jam na Zemlji. Predstavljajte si, da bi bile tako velike, da bi lahko zgradili celotno mesto v eni sami jami, ki bi nas na Luni varovala pred sevanjem, nam zagotavljala termalno okolje, ki bi ga lahko upravljali, tako kot nekakšno varno zatočišče. Čisto mogoče je, da ljudje v nekaj desetletjih ne bodo le raziskali tamkajšnjih jam, temveč tam tudi zgradili bazo.
Joshua Kutryk: Menim, da je to zelo pomembno vprašanje. Mnogi nas sprašujejo, zakaj gremo v vesolje, ali je vredno in podobno. To vprašanje mi da misliti. Vsi ti jamski sistemi so zares ogromni, so kot gorovja pod zemljo. Pod zemljo je življenje, gorske značilnosti, ki se nadaljujejo na stotine kilometrov. To smo odkrili šele v zadnjih nekaj sto letih, kar predstavlja zelo majhen del naše zgodovine. Z današnjo znanostjo svet razumemo zelo dobro, a pri jamah je tako, da čeprav se nam zdi, da vemo veliko, nam je danes v resnici znano zelo malo. In če se vrnem k vprašanjem o tem, zakaj gremo v vesolje in raziskujemo, zakaj želimo na Luno, gre za osupljiva odkritja in dejstvo, da ne vemo, kaj bomo našli. Če pogledamo Luno in to, kar o njej vemo zdaj, se vse zdi potrata časa, ker je videti nemogoče, da bi tam živeli. Za človeški um je trenutno zelo težko, da bi si tam predstavljali neko skupnost, a morda bi z nekaj misijami lahko pod površjem Lune odkrili kaj, kar bi rešilo številne naše težave, zato je treba iti tja.
Joshua Kutryk je bil za kanadskega astronavta izbran v njihovem četrtem izboru leta 2017. Je inženir in pilot, izkušenj v vesolju še nima.
Gospod Onishi, kaj od tega, kar ste se naučili v jami, je bilo za vas najbolj dragoceno?
Takuya Onishi: V vesolje sem šel leta 2016, a žal nikoli nisem imel možnosti izvesti vesoljskega sprehoda, zato nima predstave o tem, kakšen je občutek ob vesoljskem sprehodu. Zdaj sem se imel možnost preizkusiti v jamarstvu. Tudi pri tem moraš zelo natančno slediti varnostnemu protokolu, sicer si lahko v težavah. Kolega Joe Acaba, ki ima veliko izkušenj s sprehodi v vesolju, mi je povedal, da je jamarstvo temu zelo podobno. Zdaj imam več zaupanja vase, da bom tudi v vesolju lahko izvedel sprehod, kar je zame zelo pomembno.
Gospod Acaba, vi ste že bili na vesoljskih sprehodih, bi morda lahko pojasnili podobnosti?
Med delom v jami in sprehodom po vesolju je veliko podobnosti. Vsekakor je oprema drugačna, saj imaš v vesolju oblečeno vesoljsko obleko. Najpomembnejša stvar, ko v vesolju opravljaš vesoljski sprehod, je, da se ne oddaljiš od postaje, to bi bilo res slabo, zato smo vedno privezani. Obstaja več različnih tehnik, odvisno od tega, ali to delate v bolj ameriškem ali ruskem slogu, a pri obeh si vezan na vesoljsko postajo.
Tudi pri jamarstvu, pa čeprav se je zdelo območje zelo preprosto, smo bili vedno privezani. To je ena od najpomembnejših stvari – da ohranjaš zavedanje o tem, kje si. Oboje je zelo tvegano, a to tveganje lahko upravljaš, pri obeh je prisoten strah, a tudi strah lahko upravljaš. Treba se je prepričati o varnosti. Poleg tega je za sprehod v vesolju vedno neki razlog, ne gremo ven kar tako. In tudi pri jamarstvu je bilo tako, naš razlog sta bilo raziskovanje, znanost in v veliko primerih je bila izkušnja v jami zelo podobna tisti v vesolju.
Čeprav je imelo raziskovanje v imenu znanosti veliko vlogo pri usposabljanju, to ni bilo v ospredju. Ekipa je morala razvijati veščine timskega dela, saj se bodo nekoč morda srečevali na vesoljski postaji.
Veliko otrok se zgleduje po astronavtih. Veliko jih sanja o tem, da bi nekoč postali to, kar ste vi. Kaj bi bil vaš nasvet tistim, ki si nekoč želijo tega?
Jeanette Epps: Bila sem otrok, ki ga je preprosto zanimalo čisto vse. Tudi poskusila sem vse, a sem sledila svoji strasti in se podala v znanost. Ničemur nisem dovolila, da bi me od tega odvrnilo. Poznam veliko otrok, starih okoli devet let, ki dovolijo drugim ljudem, da začnejo vplivati na to, v kaj se bodo usmerili. A če imaš strast do nečesa, bi moral to nadaljevati. Tudi takrat, ko je težko. Vse, česar ne poznaš, je zelo težko, a ko to spoznaš, postane lažje. Še posebej če te vodi strast, se boš tega naučil še hitreje. Kasneje naj svojo kariero naredijo točno takšno, kot si želijo, da bi bila, in naj se začnejo prijavljati v astronavtski korpus, če je to nekaj, kar si želijo.
Jeanette Epps je Nasina astronavtka, ki je pred tem zelo uspešno delala pri Fordu in za ameriško obveščevalno službo (CIA). Izkušenj v vesolju še nima.
Tudi vaša kariera je bila zelo uspešna.
Delala sem zares trdo in se trudila, da sem vedno opravila svoje delo, pa tudi preizkušala nove stvari. To me je osrečevalo. Ko se prijavljaš v astronavtski korpus, moraš biti zelo zadovoljen s svojim življenjem, saj če takrat nisi sprejet, si še vedno vesel, da imaš dobro službo, in se preprosto prijavljaš naprej. Pomembno je, da še naprej slediš sanjam in se ne predaš.
Nikolaj Čub: O vesoljskih poletih sem sanjal že vse od svojega otroštva. Tudi jaz svetujem, naj ljudje sledijo svojim sanjam. A slediti jim je treba dan za dnem, mesec za mesecem. In ne le sanjati, tudi narediti je treba nekaj. Moraš se premikati proti svojim ciljem.
Gospod Onishi, veliko ljudi obožuje znanstveno fantastko, filme in nanizanke na temo vesolja, bere knjige, prav tako kot ste to počeli vi in se navduševali nad vesoljem. Bi lahko rekli, da ste živi dokaz, da lahko postaneš astronavt, če si to zelo želiš?
Takuya Onishi: Da, to je res. Vedno me je zelo zanimalo vesolje, oboževal sem znanstveno fantastiko, a moram reči, da je zelo pomembno, da te ne zanima zgolj vesolje, temveč tudi veliko drugega, če želiš postati astronavt. Takrat, ko delaš nekaj novega, ti ta izkušnja prinese nova spoznanja. To, da trdo delaš pri nečem novem, te naredi prilagodljivega in odprtega za veliko reči, zato vsem mladim priporočam, naj preizkušajo nove stvari ter si nabirajo posebne in edinstvene izkušnje.
Takuya Onishi je astronavt japonske vesoljske agencije Jaxa. Na mednarodni vesoljski postaji je leta 2016 preživel štiri mesece, z vesoljskimi sprehodi še nima izkušenj.
Je bilo karkoli od tistega, o čemer ste brali oziroma kar ste videli v filmih, podobno izkušnji v vesolju?
Takuya Onishi: (Smeh, op. p.) Seveda je bilo veliko razlik med realnostjo in tem, kar prikazujejo filmi, a ena od stvari, ki me je zelo presenetila, ko smo se odpravljali v vesolje, je bilo to, kako težko se je premikati v mikrotežnosti. Sanjal sem o tem, da bom letel kot Superman znotraj vesoljske postaje, a to je resnično težko. Ko se premikaš, se moraš vedno odriniti od stene ali česa drugega, a to moraš vedno storiti z obema rokama ali nogama enakomerno, sicer se bo tvoje telo začelo vrteti ali šlo navzgor in navzdol. Na začetku je bil to zame kar izziv.
Kako pa ste se počutili, ko so se vam sanje uresničile in ste resnično postali astronavt?
Takuya Onishi: Ko sem bil sprejet za astronavta, je bilo strašljivo. Iti v vesolje so bile moje otroške sanje in v tistem trenutku so postale resničnost. To sem občutil kot velik pritisk zaradi vse odgovornosti, ki so mi jo zaupali. To je bila edinstvena izkušnja.
V jami so proučevali tudi mikroorganizme.
Jeanette, vi še niste poleteli v vesolje. Je ob misli na to prisoten strah?
Jeanette Epps: Ne, samega poleta me ni strah. Bolj me je strah tega, ali bom izpolnila pričakovanja, upravičila zaupanje za takšno odgovornost, tako kot je rekel Takuya. Vsi smo trdo delali v svoji karieri in to so bile sanje, za katere ne veš, ali jih boš kdaj zares dosegel. Ko pa to postane resničnost, občutiš velik pritisk, saj si želiš zaupanje upravičiti, delo narediti dobro in nočeš, da ti spodleti. Želiš biti del ekipe in prispevati svoj delež v raziskovanju. Res je velik pritisk, a vsi ravnamo zelo odgovorno in bomo tako delali tudi v prihodnosti. Tudi v jamah, ko smo tu. Skrbimo drug za drugega in gradimo ekipo, kar bo ključno tudi pri poletu na Luno.
Kako pa je tu do izraza prišel vaš analitični del? Pravite, da vedno dobro premislite, preden skočite.
Jeanette Epps: Čeprav sem zelo analitična in si rada vzamem čas za to, da nekaj naredim, je bila ekipa ob meni zelo razumevajoča. Čez celotno usposabljanje so mi pomagali tako, da smo se dogovorili, kaj bomo storili, in se pogovarjali o tem, kar je zapolnilo vrzeli. Kot analitik želiš najprej zbrati popolnoma vse informacije, ki jih lahko, in se odločiti šele na podlagi tega, a včasih se je treba zadovoljiti tudi s 70 odstotki in se premakniti naprej, da se raziskovanje lahko nadaljuje.
Ko se bomo lotili raziskovanja Lune, bomo imeli prej zelo veliko podatkov, preden bomo sploh prišli v njeno bližino. Imeli bomo veliko informacij in jo preučili. To mi pomaga, da se počutim bolje. Kot analitik želiš vse podatke prej, kar gre zelo dobro skupaj z načinom dela tako v Nasi kot v Jaxi ali Roskosmosu. Najprej zberemo vse podatke in se nato odločamo.
V jami so morali izvajati eksperimente po strogo določenih protokolih.
Kako je potekalo sodelovanje članov vseh različnih vesoljskih postaj? Ste se drug od drugega naučili česa novega, ali razlike med delom različnih postaj pridejo do izraza?
Jeanette Epps: Usposabljamo se skupaj, tudi v Rusiji smo se. Usposabljanje v Rusiji je zelo podobno temu v ZDA. Zaradi načina, kako delamo skupaj, vsi nekako začnemo razmišljati podobno, tudi kar zadeva procese na krovu. Tudi ko gre za vzdrževanje, je vse zelo podobno. Ker treniramo v ZDA, Rusiji, v Jaxi in ESI, vsi začnemo razmišljati podobno, saj imamo podobne izkušnje.
Nikolaj Čub: Eden od glavnih ciljev je izboljšanje našega dela v skupini, izboljšanje veščin komunikacije, tudi sledenja nekomu drugemu. Moraš biti tako vodja kot sledilec in ves čas moraš upravljati tveganje. Za vse nas astronavte in kozmonavte je zelo uporabno, da uporabljamo vse te veščine, ko se pripravljamo za vesoljski polet in ISS (Mednarodno vesoljsko postajo).
Nikolaj Čub je kozmonavt ruske vesoljske agencije Roskosmos. Kozmonavt je postal pri 28 letih. Lasti si več rekordov v letenju z letalno obleko tako v Rusiji kot v Evropi. Izkušenj s poleti v vesolje še nima.
In če poveste po resnici – kako dobro ste se razumeli v teh šestih dneh, ko ste bili v jami?
Nikolaj Čub: (Smeh, op. p.) Zelo dobro, zagotovo.
Jeanette Epps: Najboljša stvar pri tem je bila, da so bili tudi takrat, ko ti je zdrsnilo ali te je kaj bolelo, vsi na voljo za pomoč, ne glede na to, kaj se je zgodilo. Še posebej sem hvaležna Nikolaju in Takuyi. Tudi ko smo hodili skupaj in sem imela težak nahrbtnik, zaradi katerega sem bila počasnejša, sta si vzela čas in na cilj smo prišli vsi skupaj. Zares smo se dobro razumeli. Čeprav nam je včasih kdo rekel, da smo čudna skupina, smo kot celota delovali zelo dobro in postali dobri prijatelji.
Takuya Onishi: Živeti v jami je velik izziv. Je tako, kot bi imeli skupnega sovražnika (smeh, op. p.), zato ni ne priložnosti ne časa, da bi se prepirali med sabo.
Kot astronavti imate zelo raznolika urjenja in usposabljanja. Vi, Takuya, ste že bili v vesolju. Ali se je mogoče na tleh tako dobro pripraviti, da te tam nič ne preseneti? Vas je v vesolju karkoli presenetilo?
Takuya Onishi: Preden sem šel v vesolje, sem bil na usposabljanju sedem let. Prestal sem zelo različna usposabljanja, ki so bila tudi zelo intenzivna. Menim, da sem izkusil večino pomembnih stvari, a bila je le ena stvar. Nikoli si ne bi mogel predstavljati, kako se bom počutil znotraj majhnega plovila, ko bomo odštevali sekunde do izstrelitve, od deset nazaj do trenutka vzleta. Nato sem na dan izstrelitve sedel s kolegi v majceni kapsuli ter se resnično osredotočil na svoje delo in naloge. Popolnoma sem zaupal v celotno podporo in ekipo na tleh, ki je razvila naše plovilo in raketo, zato nisem občutil nobenega strahu. To je bil zame zelo impresiven trenutek in zares sem zelo cenil vsa usposabljanja do tistega trenutka.
V jami je veliko živih bitij, ekipa astronavtov je v šestih dneh natančno spoznala tudi njih.
Kaj pa psihološki vidik tega, da si zaprt v tako majhnem plovilu?
Takuya Onishi: Takrat me v plovilu ni nič skrbelo. Vedel sem, da je v njem vse, kar potrebujemo za nekaj dni življenja. Pomagalo mi je tudi zavedanje, da se lahko v nekaj urah vrnemo domov, če bi šlo kaj narobe. A takrat sem se začel spraševati nekaj drugega, in sicer kako bo, ko bomo šli na Mars, saj pot tja traja več kot dve leti. Takrat bomo zelo daleč od domačega planeta in zelo bomo omejeni z zalogami, zato se sprašujem, kako se bodo astronavti počutili v takih ekstremnih razmerah.
Pa ste zaradi pretekle izkušnje bolj samozavestni, da bi tudi takšno pot dobro prenesli?
Takuya Onishi: Če povem po pravici, na to še nisem pripravljen. Da bi lahko šli na Mars, moramo najprej zelo izboljšati zanesljivost naše opreme. Zdaj je tako, da se tudi na ISS veliko stvari pokvari zelo pogosto in jih morajo astronavti popraviti ali zamenjati z novimi deli, dostavo pa lahko dobimo morda šele v nekaj tednih. Če bomo šli na Mars, bo to nekaj povsem drugega. Trenutna tehnologija, ki jo imamo, ni dovolj, da bi šli na Luno, takšen je moj občutek.
Na ISS ste opravljali različne eksperimente. Vam je bil kateri od njih še posebej všeč?
Takuya Onishi: Opravil sem res kar veliko eksperimentov, za katere včasih sploh nisem vedel, čemu so namenjeni. Znanstveniki na Zemlji so nas zelo dobro pripravili za to, prav tako smo imeli zelo dobra navodila. Dokler sem jim sledil, sem lahko eksperimente izvajal uspešno. Na univerzi sem raziskoval materiale, ki jih uporabljamo v vesolju, kar me je zelo zanimalo. Eden od poskusov je bil, da sem z laserjem segreval material na približno 3.000 stopinj Celzija in ugotavljal, kako se material v vesolju pri takšni temperaturi obnaša. S takšnimi podatki lahko izboljšamo zaupanje v svoje matematične simulacije na tleh in takšni eksperimenti so me resnično zelo zanimali.
Preden so prišli v Park Škocjanske jame, nihče ni imel izkušenj z jamami. V kratkem času so morali postati spravi speleologi.
Kaj je bilo težje – potovanje tja ali vračanje?
Takuya Onishi: Najtežji del sploh ni bila pot, temveč obdobje po poti. Ko sem prišel v vesolje, se vsaj še teden dni nisem počutil dobro. Bilo je tako, kot bi imel ves teden morsko bolezen, kar res ni bilo dobro. Ves čas sem jedel zdravila, da bi preprečil slabost in odpravil simptome. Če se premakneš zelo na hitro, če glavo obrneš prehitro, se počutiš zares slabo, a telo se na to privadi. Proces ni zabaven, a izgine po določenem času. Enako se zgodi, ko se vrneš. Najhujših je prvih nekaj ur.
Alexander, vi ste v vesolju videli že veliko sončnih vzhodov in zahodov. Ali jih zdaj, ko ste spet na tleh, vidite drugače?
Alexander Gerst: Ne. Zdaj popolnoma drugače gledam na oblake, vremenske sisteme, vzhode, zahode. Ko sem odraščal, sem imel občutek, da je to fenomen, ki je enak povsod in se mu ne moreš izogniti – da bo vedno ob začetku dneva vzhod in ob koncu zahod. Vedno imaš občutek, da se to dogaja povsod naenkrat enako. Ko sem to videl iz vesolja, je naenkrat vse preprosteje. Vidiš, da je Zemlja le okrogla skala, ki se vrti v sončni svetlobi. Ko en del izgine s strani, kjer je dan, se premakne na nočno stran, kjer svetlobe ni več. Naenkrat sončni zahod postane le majhen lokalni fenomen kot oblaki. Vidiš neki majhen oblak in pod njim ljudje v nekem mestu mislijo, da dežuje vsepovsod, a v resnici je pod oblakom le eno mesto. Ko si v vesolju, je perspektiva čisto drugačna. Je tako, kot bi stopil korak nazaj, tvoj pogled je širši. Nekatere stvari postanejo preprostejše.
Pa je sončni zahod za vas še vedno lahko romantičen?
Alexander Gerst: Da, romantike ni izgubil, še celo povečala se je. Ko zdaj vidim zahod, se spomnim, kako je videti iz vesolja. Spomnim se, kako čarobno je, ko se del vrteče se sfere obrne iz dnevne svetlobe v noč. Čarobno je to videti od zgoraj. Čeprav je preprosteje, ni manj romantično.
"Ljudje mislijo, da smo astronavti superljudje, a ni tako. Smo popolnoma navadni ljudje, ki radi raziskujemo. Če pademo, se tudi mi poškodujemo," je dejal Gerst.
Si predstavljate, da se ne bi vrnili na Zemljo in bi za vedno ostali v vesolju?
Alexander Gerst: Ne, ker to zame ni raziskovanje. Najpomembnejši del raziskovanja je zame to, da se vrneš tja, od koder si prišel. Da poveš vsem drugim ljudem na planetu, kako je bilo in kakšen je občutek, ko si tam, kako človeško oko gleda na Zemljo, kakšen je ta občutek. To je najpomembnejši del raziskovanja in tega, da se ne bi mogel vrniti in vsem povedati o tem, ne bi zmogel. Počutil bi se, kot da bom eksplodiral. Ko vidim nekaj lepega, čutim, da moram to z ljudmi deliti in jim povedati, kako lepo je. To, da bi nekam odšel in se ne bi vrnil, ni zame. Sicer je vedno prisotno tudi tveganje. Kot astronavt moraš biti pripravljen na to, da se zaradi morebitne nesreče morda ne boš vrnil, in vsi sprejmemo tveganje. A vsi verjamemo, da se bomo vrnili, kar je najpomembneje.
The cave adventure is over. The underground world has taught me important lessons about teamwork, science, safety and friendship across borders. On Earth and in space. #ExploreFarther #CAVES2019 pic.twitter.com/p4agh7jNAD
— Alexander Gerst (@Astro_Alex) September 26, 2019
Je bilo kaj lažje, ko ste v vesolje poleteli drugič?
Alexander Gerst: Da, lažje je bilo zato, ker sem vedel, kaj lahko pričakujem. Ko prvič letiš v vesolje, veš, da je zunaj tvoje cone udobja, saj je to nekaj, česar še nisi počel, ne veš pa, kako daleč zunaj te cone je to. Sprašuješ se, ali bo to zate pretežko, boš zdržal, boš dovolj dober, da boš tam živel, boš zmogel tam delati. Vsega tega ne veš. To lahko izveš le tako, da to poskusiš. Prav vsak, ki prvikrat leti v vesolje, se počuti nekoliko tesnobno. Ko si enkrat že poletel in letiš drugič, ti glede tega ni treba skrbeti. Rad imam vesolje in rad imam raziskovanje, poleg tega je lažje, kot sem si predstavljal. Po tem, ko nekaj preizkusimo prvič, ljudje pogosto ugotovimo, da je lažje, kot smo si predstavljali. Včasih si moramo zaupati, poskusiti in nekaj narediti, saj se pogosto kasneje sprašujemo, zakaj smo se tega sploh bali. Enako se je zgodilo z mano in vesoljem, drugič sem zato še bolj užival.
In kaj vam je bilo pri tej izkušnji najbolj všeč?
Alexander Gerst: Perspektiva. Dejstvo, da sem bil na tako zelo posebnem mestu. Ko si na vesoljski postaji, si eden od šestih ljudi, včasih samo treh, ki niso na Zemlji, pod teboj pa jih je na planetu sedem milijard. Ko pomisliš na to, je noro. Sprašuješ se, s čim si si to zaslužil, ter si misliš, da si nisi in da si samo nekdo z veliko sreče, ki mu je uspelo priti tja. Nekako občutiš, da imaš odgovornost biti ambasador za tistih sedem milijard ljudi spodaj, in zato poskrbiš, da jim prineseš nekaj nazaj, saj so ti izkazali veliko zaupanje s tem, ko so te poslali tja.
2