"Otočani na Lezbosu so do beguncev bolj tolerantni kot mi"

Še pred meseci sta Jure Poglajen in njegov prijatelj, veterinar David Zorko, mislila, da bosta na Lezbos, grški otok blizu turške obale, odšla na dopust. To je bilo še pred begunsko krizo. Pred dvema tednoma pa sta v Grčijo odšla kot prostovoljca in ne kot turista. Prek družbenega omrežja Facebook sta našla skupino Help for refugees in Molyvos ter najavila svoj prihod.

Na severu grškega otoka, v kraju Molivos, sta se povezala s skupino 30 prostovoljcev, ki jih vodi gostilničarka Melinda, napol Grkinja, napol Avstralka, ki pa večino svojega življenja živi v teh mediteranski državi. Med prostovoljci jih je bilo veliko iz Danske, Belgije, Nemčije, Avstrije, Brazilije, tudi iz Nove Zelandije.

Ker zdravnika, ko sta prišla, tam ni bilo, je bilo znanje zobozdravnika in veterinarja na severu grškega v kraju Molivos, pomembno. Najprej sta ponujala temeljno zdravstveno oskrbo, zatem pa še vse, kar je bilo potrebno. Od razdeljevanja hrane, vode in oblačil ter še drugega, pravi Jure Poglajen, s katerim smo se pogovarjali ob prihodu iz Grčije, kjer sta z Zorkom pri pomoči beguncem sodelovala 14 dni. V tem obdobju sta v sodelovanju s slovenskim humanitarnim društvom Adra organizirala tudi zbiralno akcijo materialne humanitarne pomoči, ki so jo na otok pripeljali danes.

Zagotavljanje hrane in vode ter nastanitve je prvenstvenega pomena za begunce, prav tako tudi zdravstvena oskrba, kako pa je s psihološko podporo? Večina beguncev tam je brodolomcev, ki jih je morala obalna straža reševati iz vode. Med njimi so tudi dojenčki, otroci in ženske. Smrti so gledali v oči, veliko med njimi pa jih je izgubilo svojce in prijatelje. Pred dnevi jih je umrlo osem.

Travmatična zanje pa ni le pot, strah pred prihodnostjo, temveč tudi okoliščine, iz katerih prihajajo. Seveda. Najhujše pri tem pa je še to, da ko prispejo v Grčijo, v Evropsko unijo, upajo, da je vsega hudega konec. A se vse le še nadaljuje ali celo stopnjuje.

Kakšna so njihova pričakovanja od prihoda v Evropo oziroma Evropsko unijo? Želijo si prositi za azil. To so njihova pričakovanja. Na Lezbosu registracija poteka v glavnem mestu Mitilini, kar je oddaljeno 65 kilometrov od Molivosa, na severu otoka, kjer sva delovala z Davidom. Zato je bilo treba organizirati prevoz, ki pa ga kdaj tudi ni bilo. Tako so moški, ženske in otroci po žgočem soncu in z malo vode odšli tja tudi peš. Naslednji korak je vkrcanje na trajekt za Atene in Solun, od koder pot nadaljujejo proti Makedoniji, Srbiji, Madžarski, Nemčiji in Avstriji.

Do katere mere ste se poglabljali v njihove življenjske zgodbe? Zgodbe so tragične, vsi bežijo zaradi vojne, Islamske države, režima v Siriji. V svojih državah ne morejo več živeti, ker jim vsak dan strežejo po življenju, ubijajo njihove svojce in prijatelje, zato so se odločili za odhod. Med begunci so Sirci, Kurdi, Afganistanci, Iračani in Somalci.

Se bosta na Lezbos še vrnila? Čeprav sva zelo utrujena, ker smo delali vse dneve, je bilo težko oditi. Veliko je namreč treba še narediti. V bistvu gre za Sizifovo delo. Vsak dan je namreč na sever otoka prišla nova skupina, med 300 in 400 ljudi, ki jih je bilo treba oskrbeti. Jim dati hrano, vodo in oblačila ter urediti prevoz do Mitilinija. Gre za velike številke, še posebej če ob tem pomislimo, da namerava slovenska vlada sprejeti le do tisoč beguncev. Na Lezbos jih je namreč na dan prišlo vsaj dva tisoč.

Ste jim posredovali tudi pomembne informacije? Prostovoljci smo se organizirali tako, da nismo zagotavljali le glavnih preživitvenih potrebščin, temveč tudi informacije. V arabščini smo izdali knjižico o njihovih pravicah v Evropski uniji, kar je zelo pomemben del oskrbe – da se zavedajo svojih pravic. Prav tako smo jim podajali tudi navodila o poti do glavnega mesta, če so se tja opravili peš.

Kakšen je odziv lokalne skupnosti? Glede na razmere, koliko je beguncev na Lezbosu, je odziv otoške skupnosti zelo medel, vendar bolj toleranten kot ne. Če primerjam odzive na begunsko vprašanje na socialnih omrežjih pri nas, lahko rečem, da smo veliko bolj nestrpni.

So se domačini pridružili vam prostovoljcem, so ponudili nastanitve? V naši skupini je bila tudi Grkinja, vendar pa na otoku ni zasebnih nastanitev. Begunci, ki jim je uspelo priti do obale, se nastanijo v glavnem taboru, od koder naprej s prevozom ali peš odidejo do glavnega mesta. Brodolomci so v posebnem taboru, zanje smo že zaradi njihove hude fizične izčrpanosti vedno poskrbeli za prevoz, kar za druge ni bilo vedno mogoče. Vsi pa spijo v improviziranih šotorih ali na tleh.

Kakšen je vaš poziv ob spopadanju z nestrpnimi izjavami, usmerjenimi proti beguncem? Treba je opustiti sovražni govor, ki Slovenije ne uvršča na zemljevid demokratičnih, strpnih in družbeno odgovornih držav. Begunce je treba sprejeti in jim pomagati. Vsi smo prebivalci istega planeta in enakovredni.

Kako je po vašem mnenju uspela akcija zbiranja humanitarne materialne pomoči v Sloveniji? Akcija je odlično uspela. Ni besed, s katerimi bi jo lahko opisali. Uspela je nad pričakovanji in že novica o tem, da bo ta material prišel, je bil sprejet s solzami v očeh. Danes so to dobili in pravijo, da so prejeli pravi zaklad. Slovenija je s tem pokazala pravi obraz in se postavila na zemljevid držav, ki so solidarne. Zbrali smo več kot deset ton humanitarne pomoči. Dve toni in pol sta šli z letalom danes na Lezbos. Preostalih sedem in pol pa gre konec prihodnjega tedna v Srbijo.