Nekdanji član uprave NLB: Velikost bančne luknje za NLB predimenzionirana

"Iz dostopnih podatkov o poslovanju NLB je razbrati, da je kapitalska ustreznost NLB vsaj pet odstotnih točk previsoka. Vsak odstotek pomeni sto milijonov evrov. Pri vplačilu 1,1 milijarde evrov kapitala v banko je tega vsaj polovico preveč in tega noben investitor ne bo plačal, kar se je pokazalo tudi v primeru prodaje NKBM," je na današnjem zaslišanju dejal Andrej Hazabent. 

Ta je v NLB delal od jeseni 1999 do začetka leta 2011. Med letoma 2002 in 2007 je bil kot član uprave (tej je predsedoval Marjan Kramar) odgovoren za področje finančnih trgov, kasneje je bil pomočnik uprave. V letih pred upokojitvijo je med drugim vodil direkcijo, ki bdi nad nekaj deset tujimi bankami in podjetji v skupini NLB.

Preberite še:

Guvernerjeva nespodobna povabila sodnikom: objavljamo odredbo za hišno preiskavo Banke Slovenije

Še zadnji član Kramarjeve uprave zapustil NLB

Siva eminenca? "Takrat nisem imel sivih las."

Hazabent se je po dveh desetletjih dela v NLB leta 2012 upokojil. Foto: Matej Leskovšek Vsa leta je veljal za vplivnega. Na vprašanje predsednika komisije, poslanca SDS Anžeta Logarja, ali je "siva eminenca NLB", za kar ga je v pričanju pred prvo bančno preiskovalno komisijo označil takrat nekdanji podpredsednik protikorupcijske komisije Rok Praprotnik, je Hazabent odgovoril, da se "ne čuti kot eminenca" in da v času odhoda iz uprave "še nisem imel sivih las". "Sem pa svoje mnenje jasno in glasno povedal," je dodal.

Smo za NLB dali milijardo preveč?

Hazabent meni, da je bila bančna luknja predimenzionirana. Če je ob prenosu nastalo 500 milijonov evrov izgube, je sanacija NLB ob vplačilu 1,1 milijarde evrov ocenjena na 1,6 milijarde evrov, to je milijardo preveč, je orisal.

"Nesmiselno je bilo tudi, da je država takrat to vplačala v gotovini, ki zdaj leži na računu banke ali pri Evropski centralni banki z negativnimi obrestmi. Banka je potrebovala prevzem obsega slabih terjatev, saj likvidnostnih težav ni imela," je menil.

"Detajlno pregledovanje bilanc ni bilo moja naloga"

Hazabent je bil, ko je sedel v upravi, član kreditnega odbora, a se je po njegovih besedah odločal na osnovi predlogov oddelka za tveganje in komerciale.

"V vsebino predlogov, ki jih je bilo vsak teden 50, 70, se nisem spuščal, saj to ni bila moja dolžnost," je dejal in dodal: "Moja dolžnost je bila, da pogledam, ali je boniteta podjetja ustrezna in kakšna je komercialna obrazložitev projekta – če je bil posel korekten, zavarovanja primerna, sem glasoval za. Ni pa bila moja obveznost, da detajlno pregledujem bilance in podatke, saj so se s tem ukvarjali drugi v tem procesu."

Milan Marinič (levo) se je po odhodu iz NLB preselil v Savo, po tem ko je vodenje te prevzel nekdanji član uprave NLB Matej Narat. Marinič je danes predstavnik zaposlenih v upravnem odboru Save. Foto: Mediaspeed

Marinič: Nikdar nisem nič slišal o političnih pritiskih

Pred komisijo je danes pričal še Milan Marinič, ki je podobno kot Hazabent poudaril, da se v bančni karieri nikoli ni ukvarjal s kreditiranjem in upravljanjem tveganj. Na vprašanje, ali je on siva eminenca NLB, je odgovoril: "Ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Glede na moje položaje to zagotovo ni bilo mogoče," je ocenil.

Logar je namreč ugotovil, da je Marinič sedel v upravnih odborih bank in družb NLB, ki so imele težave in nato dobile dokapitalizacijo. Ko jih je NLB označila za nestrateške in jih je bilo treba zapreti, pa je bil še vodja ali član projektnih skupin. Na vprašanje, kako je to mogoče, je odgovoril: "Verjetno so angažirali ljudi, ki so bili tam."

V sistem NLB je prišel leta 1991 in odšel leta 2012 ter bil med drugim generalni sekretar banke, direktor divizije za upravljanje skupine NLB in član odbora direktorjev v Montenegro banki. Na Logarjevo vprašanje, zakaj so portfelj te banke preusmerili v tvegane naložbe, je dejal, da to ni bila strategija banke, a da bi posamezne primere lahko pokomentiral.

Dejal je, da je deloval z vso dolžno skrbnostjo. Do njega politični pritiski, če so bili, niso prišli, a tudi govoric o njih ni nikoli slišal. Na vprašanje, ali se čuti odgovornega za bančno luknjo v NLB, je odgovoril, da ne. Na vprašanje, zakaj je kot nadzornik Gorenjske banke odstopil, ko je regulator načel vprašanje njegovega preteklega delovanja, je odgovoril, da ni želel postavljati pod vprašaj niti ugleda banke niti svojega imena.