Miro in Janez skupaj pihala v svečko!

Miro je bil 2. junija star eno leto. Tako majhen, pa tako vljuden! Na svoj prvi rojstni dan je povabil vseh šest prijateljev iz vrtca. V peskovniku se je rad igral z vsemi otroki.

Režimski otrok Ni delal razlik, čeprav je bil Janez do njega zelo krivičen. Mira je najbolj bolelo, ko ga je Janez klical režimski otrok, a je to bolečino uspešno skrival pred preostalimi dojenčki.

Miro je vzgojiteljice v vrtcu tako navdušil, da so mu pustile ustanoviti tričlansko skupino, ki je ustvarjala po svoje. Miro je bil glavni, saj je bil za glavo večji od Karla, od Dejana pa za glavo in pol. Najrajši so zlagali legokocke v obliki kokoške Slovenije.

Dva fakina Miro je gradil, tista dva fakina sta mu sicer pomagala, a sta mu velikokrat jezno očitala, da hoče zlagati po svoje. Toda ni se jima uspelo združiti proti Miru, zato sta zlagala vsak svojo kokoško.

Tudi Janez je v množici drugih otrok izstopal, a vzgojiteljice mu niso dovolile ustanoviti skupine. Res je tudi, da ni bil preveč navdušen nad tem, da bi se družil z Ljudmilo, kaj šele z Luko in Alenko, a omenjeni štirje dojenčki so se nekako vedno znašli v peskovniku, ki je bil najbližje Mirovi skupini.

Dovolj dolgo sta zlagala kokoško Miro je v tednu pred svojim rojstnim dnevom poslal vabila vsem šestim in bil prepričan, da se bodo lepo zabavali. A že prihodnji dan sta ga Karlček in Dejanček obvestila, da ju ne bo, ker imata dovolj zlaganja kokoške. Karl bi raje zlagal Triglav, Dejan pa veliko legoigračko v obliki telefona.

Ko je Mirči dobil MMS-sporočilo z zavrnitvijo od Ljudmilčke, je padel v neutolažljiv jok. Kakšna nehvaležnost! Tako se jo je trudil spraviti v svojo skupino, a vzgojiteljice so rekle, da bi bila skupina prevelika, kujala pa sta se tudi Karl in Dejan.

Ljudmila, vedno prijazna in pripravljena na igro, je kljub temu včasih prišla v Mirov peskovnik. Ko pa je prišlo vabilo na rojstni dan, je ugotovila, da je v njej dolgo vrelo in da Mirčiju ne more oprostiti, ker se za njo ni dovolj potrudil. Maščevala se je tako, da je zavrnila povabilo.

Lukec in Alenčiča Ko sta to izvedela Luka in Alenka, sta se odločila, da bosta nagajala tudi sama. Lukec bi tako ali tako najrajši hodil v drugi vrtec in mu je šlo na živce, da se mora družiti s preostalimi šestimi dojenčki. Alenčica pa je Miru zamerila, da ji je prevzel skupino, ki jo je vodila prejšnje leto.

Tako je Mirči ostal sam, na Janezka ni računal, nato pa je vendarle pozvonilo. Bil je Janez.

"Mirči, režimski otrok, vidim, da so te vsi zapustili, pa sem prišel čestitat, da ne boš rojstnega dneva praznoval sam s seboj. A hočem, da igrava po mojih pravilih, sicer bom protestno zapustil prizorišče. Lahko tudi malo zlagava legokocke, a ko bova gledala televizijo, hočem imeti daljinca jaz."

Tisoč odtenkov družinskih prizorov "Janezek, res si prijazen, čeprav bi me lahko že nehal klicati režimski otrok. Prav, naj bo po tvoje, a najprej skupaj pihajva v mojo prvo svečko, nato narediva eno legokokoško, potem pa glejva televizijo."

Janezek je privolil v to in dojenčka sta veselo pihala, zlagala kocke in se pripravljala na televizijska doživetja. Janez je vzel v roke daljinca in prižgal svoj priljubljeni program, SDS TV. "Ali ni tole top televizija? Moja družina in prijatelji na tisoč načinov, na počitnicah, doma, na vrtu, v peskovniku."

To ni top televizija Mirči je nekaj časa potrpežljivo gledal, nato pa je postajal vedno bolj slabe volje. Kakšen dolgčas je gledati samo Janezka, njegovo družino in prijatelje! Le kako se tega on sam ne naveliča?

Janez ni razumel. Tako čudoviti so bili vsi posnetki, to bi vendar moralo zanimati vse dojenčke, še posebej pa šest prijateljev iz vrtca. "Mirči, predlagam, da vsi iz tvoje skupine vsaj uro na dan gledate SDS TV, potem bomo veliki prijatelji. Videli me boste v pravi luči, prepričan pa sem, da lahko o tem prepričam tudi moje prijateljčke Ljudmilo, Luko in Alenko."

Miro je postajal jezen. Ne, ne bo dovolil, da bi Janez postal bolj priljubljen kot on. "Janez, daj mi daljinec, dovolj imam te SDS TV! To pa res ni top televizija."

Za vsakega en bombonček Janezek ni hotel o tem niti slišati, ugasnil je televizijo in protestno zapustil rojstni dan. "Mirči, še žal ti bo. Videl boš, vsi bodo gledali SDS TV. Vsakemu, ki mi bo obljubil, da bo eno uro na dan gledal najboljši program, bom dal en bombonček."

Miro ni hotel niti slišati več o Janezu. Uspelo mu je prepričati preostale dojenčke, da se z njim niso več igrali. Janezek je bil v vrtcu osamljen, nihče se ni več hotel pogovarjati z njim. Potem pa je prišla rešitev.

To mu delaj, državljančku Borutu Iz nekega drugega vrtca je prišel državljanček Borut. Ko je zagledal Janeza, je bil navdušen. "Janezek, gledam tvoj SDS TV, pa saj to je fantastično! Kakšne zanimive družinske zgodbe! To mi delaj."

Janezu se je zdelo, da Boruta pozna že celo večnost, tako dobro sta se ujela. Borči je dejal, da morata o kakovosti programa prepričati vse miške, ups, punčke, potem bo vse lažje. Odločil se je, da bo začel pri Ljudmili in Alenki. Borčijev šarm je naredil svoje in obe sta "padli".

Janez in Borut sta hodila od hiše do hiše, delila bombone in dojenčkom obljubljala, da bodo imeli nekoč dan otrok, ko bo vsa država govorila samo o njih.

Mirčiju je bilo zdaj res žal, da je povabil Janezka, ki mu je pokvaril rojstni dan. Pomislil je na to, da so ga pravzaprav vsi razočarali in da bi bilo najbolje, da bi v svečko pihal sam. Joj, joj, joj!