Sobota, 13. 11. 2021, 22.14
3 leta, 1 mesec
Ministrica Kustec: Kdor se s tem ne strinja, naj prevzame konkretne posledice #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
105
"Smo v najintenzivnejšem obdobju pojavnosti virusa in samo z lastnim odgovornim samozaščitnim delovanjem bomo lahko preprečevali še hitrejše in močnejše širjenje ter s tem tudi spet dosegli točko, ko se bo ta virusni val umiril. Vse kaže, da to ne bo prav hitro," pojasnjuje ministrica Simona Kustec.
Z ministrico za izobraževanje, znanost in šport Simono Kustec smo se pogovarjali konec tedna, ko je bilo že znano, da se bo ukrep samotestiranja v šolah izvajal od srede. Med drugim nas je zanimalo, zakaj zagovarja ta pristop, kakšna je komunikacija z ravnatelji, kakšni ukrepi so še mogoči in ali bo kandidirala na naslednjih parlamentarnih volitvah.
Gospa ministrica, ravno ste se vrnili iz Francije. Kakšne so trenutno razmere tam? Kako poteka javno življenje? Kako v Franciji izvajajo šolanje?
V Franciji število okužb v zadnjih dneh spet narašča. Gre za družbo, ki je visoko precepljena. Enako velja za šolski prostor. Imajo ukrepe, ki so primerljivi z našimi, in se jih tudi zelo strogo držijo. To pomeni, da kamorkoli greš v javnem delu življenja, povsod preverjajo PCT kot pogoj, nosijo kirurške maske ali maske FPP2. Prav tako so v šolah zelo jasna pravila, ki omogočajo izvajanje pouka. Skratka vse to, za kar nam tudi stroka ves čas govori, da so standardi preventivnega sobivanja z virusom.
S sredo se uvaja samotestiranje za vse šolarje v šolah. Zakaj zagovarjate ta pristop?
To je po mnenju stroke tisti dodatni varnostni mehanizem za to, da imamo lahko vrtce in šole odprte, da izobraževalni proces lahko poteka v šolskih prostorih. Verjamem, da smo se vsi skupaj iskreno zavezali k temu, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo obdržali šole odprte. V tem zahtevnem obdobju virusa je to tisti način, za katerega nam je stroka rekla, da nam ob obveznem nošenju zaščitnih mask in drugih že poznanih zaščitnih ukrepih zagotavlja, da šole ostajajo odprte.
Kako odgovarjate staršem, ki samotestiranja v šolah ne odobravajo?
Če želimo imeti šole odprte, se moramo tega zavedati, spoštovati ta pogoj, ki so nam ga s ciljem ohranjati šolski prostor varen predložili na strani epidemiološke in zdravstvene stroke. Če kdo meni drugače, to zanj seveda pomeni tudi odločitev za drugačno obliko izobraževanja oziroma takšno obliko, kot je bila lani. Zelo pomembno se mi zdi, da je letos drugače, da smo medtem dobili učinkovite, na znanosti podprte ukrepe, ki nam omogočajo, da lahko pred okužbo z virusom varneje živimo življenje v družbi tudi v tem obdobju, ko je virus še med nami. Tisti, ki se teh ukrepov držimo, jih spoštujemo, moramo imeti prvi pravico bivanja in sobivanja v javnih prostorih. Preostali, ki imajo svoje mnenje, ki je drugačno, naj ga imajo, a morajo razumeti in se prilagoditi dejstvu, da zanje prav zaradi tega, ker ukrepov za preprečevanje virusa ne priznavajo, veljajo omejitve. Čas sobivanja z virusom nas je skozi razvoj cepiv, testov in drugih ukrepov pripeljal do današnje točke, ko naj se končno začnejo spoštovati najprej pravice tistih, ki spoštujejo ukrepe in prav s tem omogočajo, da je javno življenje – v povezavi s tem tudi šole – lahko odprto in varno.
Podobno je verjetno z nošenjem mask?
Da, velja prav enako. In upam, da tudi kot opomin na izkušnjo pred dobrim letom dni, ko se je, podobno kot danes s samotestiranjem, v sicer manjšinskem, a vsekakor glasnem in v nekaterih medijih odmevno pokritem poročanju, dvomilo o tem ukrepu. Žal tudi v delu šolskega prostora. Posledice potrebe po zaprtju šol so nam poznane in verjamem, da jih ne želimo spet ponavljati.
Ali razmišljate o spremembi, da bi se mlajši otroci oziroma otroci do 5. razreda lahko testirali doma pod nadzorom staršev, kakor med drugim predlagajo ravnatelji? Iščete morda kakšno drugo rešitev?
Kot veste, smo imeli ta pogovor tudi z ministrstvom za zdravje in predstavniki ravnateljev, ta pobuda ravnateljev je bila po sestanku prenesena na raven strokovne presoje, kjer je bila dana ocena, da je glede na zahtevnost epidemiološkega stanja ta trenutek v naši državi to preveč tvegan ukrep, če želimo imeti šole odprte. To moramo spoštovati. Hkrati pa, kot rečeno, verjamem, da je to najmanj, kar lahko naredimo, da ostanemo zdravi in da imamo šole odprte.
Kakšno je vaše konkretno navodilo ravnateljem oziroma učiteljem v primeru, ko pridejo starši in povedo, da ne dovolijo, da se njihov otrok samotestira v šoli?
To zdaj ureja odlok, ki je bil sprejet in bo začel veljati v sredo. Pravi, da se v takšnih primerih za čas, dokler se starši teh otrok ne bodo strinjali s tem ukrepom, oziroma do časa, ko ti ukrepi ne bodo več potrebni, ti otroci izobražujejo na daljavo.
Ob tem moram spet spomniti, da smo v najintenzivnejšem obdobju pojavnosti virusa in da bomo lahko samo z lastnim odgovornim samozaščitnim delovanjem preprečevali še hitrejše in močnejše širjenje in s tem tudi spet vzpostavili točko, ko se bo virusni val umiril. Vse kaže, da to ne bo prav hitro. Pogovarjamo se o ukrepih, za katere verjamem, da nas bodo morali zanesljivo spremljati do novega leta, vsaj kar zadeva šolski prostor.
Pa bo izvedljivo šolanje za tiste učence, ki se bodo normalno šolali v šolah, in za tiste, ki se bodo šolali na daljavo? Kako se bodo organizirali v šolah?
To bo stvar organizacije dela v posamezni šoli. Po zakonu je ravnateljeva prva naloga pedagoško in tudi upravljavsko vodenje šole. Vsaka šola je drugačna, zato bo imela pri tem vsaka svoj pristop. Takšen, ki bo realno izvedljiv glede na obseg dela in seveda tudi delovne normative zaposlenih učiteljev. Teh za namene dodatnega izobraževanja na daljavo za tiste, ki ne spoštujejo predpisanih ukrepov za zajezitev virusa v šolskem prostoru, ne bomo spreminjali. Verjamem, da bodo pri izvedbi pouka v tem obdobju pomagali tudi priporočila, ki jih smo jih posredovali z modeli za izobraževanje v tem šolskem letu, ter dragocene izkušnje, ki so si jih tako ravnatelji kot učitelji nabrali v tem dobrem letu in pol dela. Vem, da bodo tudi to opravili profesionalno in dobro, si pa vsekakor želim, da bi bilo otrok, ki se bodo zaradi nespoštovanja ukrepov morali izobraževati na daljavo, čim manj.
Kakšna je vaša komunikacija z ravnatelji? Očitajo vam, da od vas ne dobijo pojasnil, odgovorov, da so v težkem položaju.
Z ravnatelji imamo prek svojih direktoratov, pristojnih za vrtce, osnovne šole, srednje šole, stalno komunikacijo. Enako tudi s predstavniki univerz. Na operativni ravni pogosto tudi na dnevni ravni v obliki telefonske komunikacije ter običajne pisne komunikacije prek obvestil in okrožnic. Kadar se pojavljajo večje spremembe, ki so v tem trenutku povezane predvsem z drugačnimi usmeritvami pri delu, je seveda zelo pomembno, da te informacije dobijo čim prej, da jih tudi skupaj pretehtamo, slišimo poglede drug drugega in se razumemo. S tem namenom smo že lani začeli organizirati posebna srečanja na daljavo z nekaterimi njihovimi predstavniki, v zadnjem obdobju pa kar z vsemi ravnatelji, posebej za vrtce, osnovne, srednje šole, in z rektorji univerz. Tako smo imeli tudi pred dobrim tednom skupaj tudi s predstavniki ministrstva za zdravje in NIJZ zelo konstruktivno komunikacijo z ravnatelji. Takrat smo jim prisluhnili in tudi oni nam, da bo treba sprejeti in razumeti uvedbo dodatnih ukrepov, če bomo želeli šole in fakultete imeti še naprej odprte. Ko se je to zgodilo, pa se je v delu, ki je žal soroden tistemu v lanskem letu, komunikacija zaostrila in razširila v nemir namesto v pomiritveni pristop do učencev in njihovih staršev ter tudi zaposlenih.
Obžalujem to, kar sem slišala o neprimerni kulturi dialoga na srečanju z delom osnovnošolskih ravnateljev v sredo, ko me zaradi službenih obveznosti v tujini žal ni bilo zraven. Mislim, da si naše polje kot prvi nosilec znanja in z njim povezane mirne, spoštljive kulture ne zasluži takšnega dialoga. Razumem stiske, pritiske, tudi strah pred morebitnimi nepredvidljivimi položaji, ki pomenijo dodaten velik izziv tako z vidika upravljanja kot pedagoškega dela posamezne šole. Ravnatelj je na podlagi usmeritev in navodil, ki jih dobi, tisti, ki je zadolžen, da jih v praksi, skozi delo, optimalno in tudi ob spoštovanju posebnosti svojega šolskega okolja, izpelje. Tega namesto njega ne moreta narediti ne resorno ministrstvo ne ministrica. Velika večina naših ravnateljev to ve in že ves čas epidemije z razumevanjem in mirno modrostjo profesionalno tako tudi deluje. Želim si, da se takšna podoba ravnateljev kot odgovornih voditeljev posamezne šole končno pokaže tudi v širši javnosti. Je namreč precej drugačna od tiste, ki jo v njihovem imenu izražajo nekateri posamezniki, ki s svojimi izjavami v širšo javnost neupravičeno vnašajo nezaupanje in nespoštovanje do ravnateljskega dela.
Želela bi poudariti tudi, da imajo ravnatelji ob komunikaciji s pristojnim ministrstvom še druge stalne mreže komunikacije, posebej s člani sveta njihove šole ali vrtca, z županom in pristojnimi službami na ravni občine, v strokovnem delu je zelo pomembna komunikacija z zavodom za šolstvo in z njihovimi izpostavami. Govorimo o kompleksni, razvejani mreži dialoga, ki šoli ali vrtcu ter njihovim ravnateljem omogoča, da lahko dobro delujejo.
Ali je ravnatelj/učitelj/vzgojitelj, ki nasprotuje ukrepom, torej nošenju mask, testiranju, cepljenju, sploh primeren za opravljanje takšnega dela?
Ne. Mislim, da smo zelo jasno povedali, pod kakšnimi pogoji je treba v obdobju epidemije izvajati delo v prostorih vrtcev, šol, fakultete. Kdor se s tem ne strinja, naj prevzame tudi konkretne posledice svoje odločitve. Če je potrebno, ima v takšnih primerih v našem sistemu vsa pooblastila za ukrepanje tudi pristojni inšpektorat. Poleg seveda tudi sveta zavoda in njegovega ustanovitelja, to je občine.
Imate morda podatke, koliko učencev oziroma razredov je trenutno v karanteni? Koliko je okužb?
Podatki za četrtek kažejo, da je bilo vseh aktivnih okužb v državi 40.900, aktivnih okužb v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah je bilo 2.218, zaradi tega pa potem aktivnih karanten skoraj za 30 tisoč otrok po državi. Vidite, zato je treba razumeti, zakaj se moramo odločiti za takšne stroge omejevalne ukrepe, saj število vseh aktivnih okužb v državi visoko sovpada s številom otrok, ki se zaradi virusa proti svoji volji za neko obdobje ne morejo izobraževati v šoli. Smo v zahtevnem položaju, vendar verjamem, da bomo z ukrepi lahko ohranili šole odprte.
Zagovarjate ukrep PC?
Da, če bo to nujno potrebno za to, da bomo imeli javno življenje vsaj malo živo in šole odprte, potem podpiram tudi ta ukrep kot enega od naslednjih stopnjevalnih ukrepov. A bi si vsekakor želela, da to ne bo potrebno, tako kot se bo to zdaj ob primerljivo mnogo nižji stopnji novih okužb zgodilo v sosednji Avstriji.
Osebno zelo blizu mi je bil tudi predlog naših ravnateljev, ti so na našem skupnem srečanju pretekli teden kot mogoči dodatni ukrep predlagali samotestiranje za vse zaposlene, vključno za tiste, ki so virus že preboleli ali pa so cepljeni. Z namenom, da ob zavedanju, da se z virusom lahko okužijo tudi cepljeni ali preboleli, vsak pri sebi ves čas ve, da je zdrav.
Bo pa, kot rečeno, vse odvisno od nas samih in tega, kako dosledno in iskreno se bomo držali izvajanja obstoječih ukrepov. Pri teh si velikokrat sami sebi žal nismo za vzgled. Z nejevero, potem pa žalostjo in pretresenostjo sem sprejela informacijo, tudi dokaze, kako so nekateri po spletu preprodajali teste otrok, namenjene njihovemu samotestiranju, za varen prihod v prostore šol. S takšnim pristopom res ne moremo zmagati, pa ne samo v boju proti epidemiji, ampak kot dobra, civilizirana družba.
V primeru, da bi bil ta ukrep sprejet, kaj bi se zgodilo z vsemi tistimi v šolskem sistemu, ki niso cepljeni?
Na neki način bi se nadaljevalo po tej poti, po kateri bomo šli od tega tedna. Kar pomeni, da se bodo vsi necepljeni in neprebolevniki morali izobraževati oziroma opravljati delo od doma. Za večino vrtcev in šol bi bil izjemno velik zalogaj, kako sploh še realno zagotoviti izvedbo vzgojno-izobraževalnega procesa v svojih prostorih. Tudi to je razlog, zaradi katerega bi se morali potruditi, da nam ne bo treba priti do te točke, ko bomo imeli še dodaten izziv. Moramo se ga pa zavedati.
Pretekli teden se je na nas obrnila študentka z opisom položaja, ko je bilo v skupini bolnih okoli 10 študentov, na fakulteti pa predavanj niso želeli preseliti iz predavalnice na splet. Po našem povpraševanju so to sicer storili, verjetno pa to ni edini primer. Kakšna so vaša navodila fakultetam v takem primeru?
Pri fakultetah se moramo zavedati predvsem, da je treba spoštovati avtonomijo univerze, kar pomeni, da v tem obdobju seveda skupaj z NIJZ in ministrstvom za zdravje z njimi intenzivno sodelujemo tako, da jim prikazujemo stanje razmer ter nakazujemo, v katero smer gredo rešitve, način izvedbe pedagoškega procesa pa je v rokah fakultet samih. To, česar si želim tudi sama, je, da ne bi bilo treba na sistemski ravni poseči v to, da bi morali fakultete spet zapirati.
Fakultete se v večini primerov izjemno dosledno držijo izvajanja vseh ukrepov in pravil, cepljenih zaposlenih je več kot 80 odstotkov. Je pa z vidika prenosa virusa populacija študentov zelo izpostavljena, saj njihov način življenja in študija s seboj prinaša visoko verjetnost druženja v več različnih skupinah in okoljih. Tudi zato imajo oni že vse od začetka študijskega leta pogoj obveznega samotestiranja v prostorih fakultet, ki so ga sprejeli z velikim razumevanjem. Vse do danes tudi ne beležimo, da bi ga kakorkoli problematizirali ali se ga ne bi želeli držati. Pri tem so tako študenti kot zaposleni na fakultetah zagotovo prvi vzgled tako za druge ravni izobraževalnega sistema kot tudi za družbo širše.
Kakšna je verjetnost, da bi se spet odločili za šolanje na daljavo?
Optimistično si želim, da nikakršna. Naredila bom vse, kar je v moji moči, da se to ne bo zgodilo. Je pa dejstvo, da je in bo to odvisno predvsem od nas samih.
Od 15 do 20 odstotkov skupin pri nas je takšnih, ki ne verjamejo v virus, ne spoštujejo ukrepov, dvomijo o vsem in ogrožajo vseh preostalih 80 odstotkov, ki se trudijo narediti vse, da bi lahko čim bolj normalno sobivali z virusom in ga bi ga tako lahko tudi postopoma zamejili in odpravili. Danes imamo odgovore na to, kako lahko virus zajezimo, kako se lahko zaščitimo, predvsem pa, da končno obrnemo ploščo in se začnemo ukvarjati s tem, da omogočamo čim bolj nemoteno življenje tistim, ki spoštujejo ukrepe. Da se njihove pravice začnejo spoštovati kot prve ter da se preostali, manjšinski del nasprotnikov vsega začne prilagajati večinskemu delu prebivalstva.
Koliko staršev se je letos odločilo za šolanje svojih otrok doma? Kakšno je vaše mnenje o tem?
Res je, da se je letos več staršev odločilo za šolanje otrok na domu. Še vedno je to v primerjavi z vso populacijo šolajočih majhna številka, kljub vsemu pa je številka, na katero smo postali pozorni. Prejšnje šolsko leto je bilo takšnih otrok 687, letos pa 1.608. Skok je izjemno visok, to sicer ne pomeni vidnega odstotka, če upoštevamo vse šolajoče, tudi še ne sistemske bojazni. Zanesljivo pa že danes zahteva zelo veliko skrb. Sistem šolanja na domu še vedno izvajamo na podlagi zakonskih določil o osnovni šoli, ki so bila sprejeta sredi devetdesetih let, v nekih zelo drugačnih časih in ob drugačnih potrebah po šolanju na domu, kot so te danes. Sistem šolanja na domu je treba znova zelo natančno premisliti, ga postaviti na drugačne temelje, vključno s sistemom preverjanja znanja. Zavodu za šolstvo sem že naročila, da pripravi strokovne podlage predloga sprememb, ki jih bodo posredovali v obravnavo na strokovni svet, pristojen za splošno izobraževanje, in bodo omogočili, da bomo lahko preuredili sistem šolanja na domu tako, da bo ustrezal zahtevam in potrebam sedanjega časa.
Ampak napovedi staršev, da bodo v primeru zaostrovanja ukrepov otroke šolali sami doma, nimajo podlage?
Tako je. Najavo o šolanju otroka na domu je treba narediti do začetka šolskega leta, kar pomeni, da tako zdaj tega ni mogoče urejati.
Tudi ko ni razmer, kot so zdajšnje, šolanje na domu ni mačji kašelj. Če želiš dobro svojemu otroku, ga oddaš v okolje, kjer so posamezniki strokovno pedagoško usposobljeni, da predajajo znanja, seveda tudi za posamezne različne vsebine. Prva to zanesljivo in zelo kakovostno zagotavlja slovenska šola. Vedno so seveda v ozadju individualne zgodbe, najpogosteje povezane z zdravstvenimi razlogi, ki vodijo do odločitve za praviloma začasno učenje na takšen način. Nikoli pa ni bilo in tudi ne sme biti mišljeno, da bi šolanje na domu postalo alternativa šolanju v prostorih šole.
Ustavni pravnik Jurij Toplak si prizadeva za objavo lestvic osnovnih in srednjih šol. Kakšno pa je vaše mnenje o teh lestvicah, pri katerih gre predvsem pa statistične podatke z nacionalnega preverjanja in mature?
Vse šole morajo imeti pogoje, da imajo izhodiščno enake možnosti svojim učencem podati najboljšo mogočo izobrazbo. To je tudi temeljno vodilo, ki ga morajo imeti pri svojem delu ter usmerjanju resorno ministrstvo ter njegovi organi v sestavi, zato šol ne morejo, tudi ne smejo priorizirati.
Ustavno sodišče je v svoji razsodbi sporočilo, da pa lahko v primeru, če ima takšne želje posameznik, ta pridobi podatke, ki mu omogočajo, da takšno razvrščanje opravi sam, za svoje namene. Osebno se mi zdi takšno mnenje ustavnega sodišča modro in ustrezno.
Napovedanih je nekaj interpelacij, med drugim dve iz vrst Stranke modernega centra, iz katere prihajate, in sicer zoper ministra za pravosodje Marjana Dikaučiča in zoper vas. Kakšen razplet napovedujete?
To bodo igre politike v državnem zboru. Mi jo bomo zanesljivo uporabili za to, da bomo dali vsebinska sporočila, podkrepljena s podatki, z dejstvi. Vsebina interpelacije je vezana na začetek novega šolskega leta, predvsem pa glede na realnost zelo zmanipulirane in neutemeljene očitke, zato je prav, da imam priložnost, da lahko z dejstvi in podatki povem, kaj je res in kaj ne. Prav je tudi, da se bomo lahko končno pogovorili o razumevanju vloge in odnosa, ki ga ima del leve opozicije do vloge žensk in politike. Da bomo opredelili sestavne elemente in kriterije za merjenje sposobnosti, odgovornosti v politiki.
Kako sicer poteka delo vlade? Kako menite o trenutnem stanju? Kako komentirate dogajanje, povezano z ministrom Vizjakom?
Delo vlade je od prvega dne izjemno intenzivno, operativno, programsko usmerjeno glede na podane zaveze v koalicijskem sporazumu. Torej ne zgolj na področjih covid ukrepov, ampak s prepotrebnimi številnimi sistemskorazvojnimi spremembami v skoraj vseh resorjih. Je kolegialno, vedno je odprt prostor za razprave, v katerem v nasprotju s politično močjo prevladuje moč programskih rešitev, ukrepov, predlogov.
A je delo vlade seveda zahtevno, pravzaprav se nadaljuje 24 ur na dan in sedem dni na teden. A saj tako mora biti, ne glede na obdobje in čas, delo vsake odgovorne vlade, ki služi v dobro svojih ljudi. V razmerah, ko se pojavijo dileme, vprašanja, tudi vprašanja zaupanja, je pravi odziv dialog dejstev. Verjamem, da bo tako kot do zdaj tudi pri zdajšnjih odprtih zadevah to pristop te vlade.
Boste kandidirali na naslednjih parlamentarnih volitvah?
Da. Če bodo volivci tako odločili, bom svoje znanje in izkušnje še naprej s predanostjo predajala za razvoj in v dobrobit naše države in ljudi.
Kako pa trenutno predsedovanje svetu Evropske unije vpliva na vaše delo? Na vaše področje?
V okviru našega ministrstva Svetu EU predsedujemo na štirih področjih, enem za izobraževanja, posebnem za znanosti, za šport in mladino. Na vseh štirih smo odprli izjemno pomembne razvojne vsebine za prihodnost evropskega prostora kot tudi posamezne države članice, torej tudi Slovenije. Na področju izobraževanja predvsem razpravo o tem, kaj naj bodo nove vizije, podobe znanja in izobraževalnih procesov, orodij prihodnosti. Na področju raziskovanja smo skupaj s kolegi opredelili okvirje za skupni evropski raziskovalni prostor. Na polju športa uspešno končujemo temelje tega, kar bomo razumeli kot evropski model športa, na polju mladine pa želimo odpreti pobude za nove oblike državljanskih prostorov mladih, ki bodo krojeni po njihovih potrebah in pobudah. Posebej pomembno se mi zdi, da nam je k delu uspelo pritegniti različne zainteresirane skupine, na katere se rešitve nanašajo, ter da smo pri tem zelo dobro in intenzivno sodelovali, za kar še vedno prejemamo številna pisma zahvale in podpore.
Verjamem, da smo bili prav zato tudi prepoznani v širši mednarodni skupnosti in kot osrednji govorci in voditelji povabljeni na številne osrednje dogodke, kot so bili tudi zadnji v sklopu generalne skupščine Unesca v Parizu.
Tik pred začetkom šolskega leta ste zboleli, na novi koronavirus ste bili pozitivni kljub temu, da ste bili polno cepljeni. Kakšen je bil potek bolezni?
105