Četrtek, 28. 7. 2016, 6.55
6 let, 6 mesecev
ANALIZA
Mi in Rusi: kaj želi Slovenija od Moskve?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,63
7
Pred sobotnim obiskom Vladimirja Putina je jasno, da so odnosi med Slovenijo in Rusko federacijo vedno bolj talec geostrateških interesov velikih sil. Manevrskega prostora med Washingtonom, Brusljem in Moskvo je vse manj. Ga je naša država sposobna najti ob tem, da imata zunanji politiki Boruta Pahorja in Karla Erjavca pogosto zelo malo skupnega?
Trije obiski Vladimirja Putina v Sloveniji simbolizirajo tri različna obdobja njegovega vodenja Ruske federacije.
Slovenijo je skupaj z ameriškim predsednikom Georgeem W. Bushem prvič obiskal junija 2001, ko je bil svet povsem drugačen kot danes.
Rusija je še vedno veljala za padlo velesilo, ki se je ukvarjala z gospodarskimi težavami, vojno v Čečeniji in nesrečo podmornice Kursk. Putin se je šele dobro utrjeval na oblasti. Medtem ko je v tujino pošiljal prijazne signale, je bila vsa njegova pozornost namenjena skorajšnjemu obračunu z oligarhi.
Vladimir Putin je Slovenijo skupaj z ameriškim predsednikom Georgeem W. Bushem prvič obiskal junija 2001.
Od energetskih do vojaških spopadov
Deset let pozneje, marca 2011, je Putin, tedaj že absolutni vladar Rusije, Slovenijo obiskal v času nove "velike igre" v evropski energetiki. V tej je imela ključno vlogo "nova" Rusija, prebujena in nič več sramežljivo skrčena v postsovjetske meje. Svojo prevlado je utrjevala s plinovodi (Severni in Južni tok), plinskimi vojnami z Ukrajino in kupovanjem delnic evropskih energetskih družb.
Zdaj Putin prihaja v času nove "hladne vojne". Rusija, ki jo v ekonomskem smislu pritiskajo padec cen nafte in mednarodne sankcije, je že zdavnaj snela rokavice. Na zamenjavo oblasti v Kijevu in širitev Nata proti Moskvi je reagirala z zasedbo Krima in skrajnega vzhoda Ukrajine, preleti vojaških letel nad Baltskim morjem, vrnitvijo na Bližnji vzhod (Sirija) in pogledovanjem proti Pekingu.
Putin prihaja v času nove "hladne vojne", ki jo je sprožila tudi ruska zasedba Krima.
Rusija v devetdesetih: nezanimiva za slovensko politiko
V tej luči sta se spreminjala tako slovensko dojemanje Rusije kot pomen Slovenije za največjo državo sveta.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila pozornost Slovenije obrnjena v drugo smer – proti Zahodu in evroatlantskim integracijam. Odnose z Rusijo so poglabljali gospodarstveniki in kulturniki (pomembno vlogo pri tem je imela prav kapelica na Vršiču), ne pa tudi politiki.
V njihovih očeh Rusija v novem, unipolarnem svetu ni imela več pomembne vloge, za nameček pa je šlo za tradicionalno zaveznico Srbije.
Janševo zbliževanje z Moskvo
Intenzivnejše politične odnose sta začeli obe državi plesti šele v času prve vlade Janeza Janše, ki je leta 2006 obiskal Moskvo. Vrstili so se načrti o energetskih projektih (Lukoil-Petrol, Gazprom-Nafta Lendava, plinske elektrarne). Janševa vlada je leta 2007 za 105 milijonov evrov SIJ prodala skupini Koks, ki je pred časom prevzela še Perutnino Ptuj.
Intenzivnejše politične odnose sta začeli Slovenija in Rusija plesti šele v času prve vlade Janeza Janše, ki je leta 2006 obiskal Moskvo.
Kot so pozneje razkrile depeše, ki jih je objavil Wikileaks, so takratno dogajanje zaskrbljeno opazovali tudi Američani, ki so v času prve Janševe vlade ostali praznih rok pri več poslih: megaigralnici v Novi Gorici, dobavi osemkolesnikov …
Janševo tedanje povezovanje z Rusi je zanimivo v luči dejstva, da prvak SDS danes v Ukrajini vidi "strateško opeko v zidu evropskega miru", v Putinovi Rusiji pa "grožnjo svetovnemu miru", ki da "potrebuje demokratično tranzicijo".
Prelomna točka – Južni tok
Prelomna točka za odnose med Rusijo in Slovenijo je bil podpis meddržavnega sporazuma o gradnji plinovoda Južni tok novembra 2009. Naša država je imela pri projektu ključno vlogo. Bila je most med Italijo in Madžarsko, od koder bi plinovod prišel iz Srbije in Bolgarije.
V tem gre iskati tudi razloge za poznejši silovit pritisk Evropske komisije. V času vlade Alenke Bratušek je Sloveniji žugala celo z zamrznitvijo evropskih sredstev, če ne bo odstopila od plinovoda.
V istem obdobju je v Slovenijo, članico Nata in EU na severnem robu Sredozemlja, večnega strateškega cilja Rusije, začel prihajati ruski kapital. Večinoma je kupoval turistične zmogljivosti (zdravilišča, hotele) in nepremičnine, o čemer pišemo v članku Koliko Rusije je v Sloveniji.
Prelomna točka za odnose med Rusijo in Slovenijo je bil podpis meddržavnega sporazuma o gradnji plinovoda Južni tok novembra 2009.
Zunanja politika dveh hitrosti
Že takrat je bilo mogoče zaznati, da ima slovenska zunanja politika do Rusije dve hitrosti.
Nekdanji predsednik republike Danilo Türk je v Moskvi videl enega od ključnih strateških partnerjev Slovenije. Razlogov za to je več: bogate diplomatske izkušnje, karierne ambicije v OZN, posluh za gospodarstvo in morda še povezave s krogom Milana Kučana, ki je bil prav tako naklonjen Rusiji.
Nasprotno je imel takratni premier Borut Pahor do Rusije vedno precej hladnejši odnos, ki izhaja iz njegove osebne navezanosti na Bruselj in ZDA. Znana je zgodba o prvem možu Gazproma Alekseju Millerju, ki je leta 2009 takoj po srečanju s Pahorjem jezen želel zapustiti Slovenijo, a ga je od tega odvrnil Türk.
Prvi mož Gazproma Aleksej Miller naj bi leta 2009 takoj po srečanju s Pahorjem jezen želel zapustiti Slovenijo, a ga je od tega odvrnil nekdanji predsednik Danilo Türk.
Pahor za Bruselj, Erjavec za Moskvo
Ta dualizem je danes zaradi novih mednarodnih okoliščin, ki so nastopile v tem času, še izrazitejši.
Pahor, od leta 2012 predsednik države, je danes v razmerju do Rusije trdno na strani evroatlantskega bloka držav, ki podpirajo ozemeljsko celovitost Ukrajine. Drži se "priporočil" Evropskega sveta o obiskih v Rusiji. Njegova stališča so na liniji s politiko Bruslja do Moskve.
Zunanji minister Karl Erjavec se zdi bolj pragmatičen. Občasno je pripravljen tudi solirati, sploh če gre za interese dela gospodarstva (Riko, Iskratel), ki ima o ministru visoko mnenje. Erjavčeva naklonjenost Rusiji je zagotovo povezana z dejstvom, da je podpredsednik DeSUS Saša Ivan Geržina nekdanji veleposlanik v Moskvi, ki zdaj vodi Društvo slovensko-ruskega prijateljstva.
Dvojnost zunanje politike v praksi
Poglejmo nekaj primerov dualizma. Pahor se je julija 2014, v času krvavih spopadov med vojsko in proruskimi uporniki, udeležil zaprisege ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, ki so ga podpirale ZDA. Slabo leto dni pozneje je zavrnil povabilo na vojaško parado ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne v Moskvi. Slovesnosti, ne pa tudi parade, se je nato udeležil Erjavec. "To kaže, da imamo suvereno zunanjo politiko," je takrat dejal Erjavec.
Medtem ko je predsednik države Pahor v odnosu do Rusije nekoliko bolj zadržan, je predsednik DeSUS in zunanji minister Karl Erjavec veliko bolj pragmatičen.
Februarja letos je Pahor na varnostni konferenci v Münchnu nastopil z referatom o tesnejšem evroatlantskem povezovanju. Besede ruskega predsednika vlade Dmitrija Medvedjeva o novi hladni vojni je na istem dogodku označil za "retoriko, ki nas mora skrbeti". Erjavčeve poteze so diametralno nasprotne. Pred časom se je dokaj nespretno ponudil za posrednika v sporu med Rusijo in Ukrajino. V začetku meseca je Erjavec sankcije, ki jih je EU uvedla proti Rusiji, označil za neučinkovite.
Vršič - le pieteta ali kaj več?
Do različnih pogledov naj bi po nekaterih informacijah prišlo tudi pri sobotnem obisku, za katerega je povabilo v Moskvo poslal Pahor.
V predsednikovem kabinetu so zaradi "občutljivih" mednarodnih okoliščin dogodka vztrajali pri njegovi strogo pietetni naravi. Pahor ga je - verjetno za lepši zunanji vtis na drugi strani Atlantika - prejšnji teden "uravnotežil" še z obiskom Giorgija Margvelašvilija, predsednika Gruzije. Gre za državo, ki ima z Rusijo odprtih več ozemeljskih vprašanj (Abhazija, Južna Osetija), z njo pa se je leta 2008 zapletla tudi v nekajdnevno vojno. Margvelašvili je bil prvi gruzijski predsednik, ki je obiskal Slovenijo.
Pri Erjavcu so Putinov obisk kapelice sprva želeli nadgraditi s podpisom nekaterih sporazumov ali celo srečanjem med gospodarstveniki. Na koncu je v dogovoru z rusko stranjo obveljala predsednikova.
Ruski predsednik Putin se bo v soboto udeležil slovesnosti pred Rusko kapelico na Vršiču.
Rubelj klesti menjavo, Južni tok spet v igri
Odnosi med Slovenijo in Rusijo tako ostajajo talec geostrateških interesov velikih.
V ekonomskem smislu je devalvacija rublja kot neposredna posledica padca cen nafte precej oklestila blagovno menjavo. Slovenska podjetja prihajajo v Rusijo z novim sklopom investicijskih projektov, ruskim bankam pa so finančne sankcije omejila vire pri naložbah v Sloveniji. Že dlje časa se napoveduje, da se bo iz naše države umaknila Sberbank.
V energetskem smislu bo Slovenija po tem, ko bo zgrajen terminal za utekočinjeni naravni plin na Krku, spet postala most - tokrat na trasi plinovodnih povezav med Jadranskim in Baltskim morjem. Z njimi želita EU in ZDA zmanjšati energetsko odvisnost nekdanjih držav vzhodnega bloka od ruskega plina. Medtem Rusi napovedujejo oživitev projekta Južni tok, ki jo je Slovenija že pozdravila. Veliko bo odvisno od dinamike odnosov med Rusijo in Turčijo, ključno državo za dobavo ruskega plina v Evropo.
V ekonomskem smislu je devalvacija rublja kot neposredna posledica padca cen nafte precej oklestila blagovno menjavo med Slovenijo in Rusijo.
Kaj si od Rusije želi Slovenija?
V političnem smislu nekateri na Zahodu – pa tudi hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović - vidijo Slovenijo kot del regije Jadran-Baltik, ki bi zajemala nove članice EU od Estonije na severu do Hrvaške na jugu. Gre za oživljanje ideje o tako imenovanem Medmorju, bloku držav v trikotniku Baltik-Jadran-Črno morje, ki jo je med obema vojnama snoval poljski maršal Josef Pilsudski.
Njen namen je isti kot takrat – služila naj bi kot zid med Rusijo in ostankom Evrope.
Tudi zato si bo morala Slovenija prej ali slej morala odgovoriti na vprašanje, kaj želi: ali krepiti odnose z največjo izvozno partnerico zunaj EU, s katero je kulturno, jezikovno in zgodovinsko povezana, ali v večji meri prisluhniti drugim, ne nujno ekonomskim interesom in ciljem, zavitih v celofan skrbi za človekove pravice, ki jih v Putinovi Rusiji serijsko kršijo.
Kako se je odločila, se bo videlo že ob zasedbi na prihodnji obletnici ruske kapelice na Vršiču.
"Vsem se ne da vedno ugajati"
"Slovenija bo za nekaj dni prišla na naslovnice ruskih medijev, kar je za državo verjetno dobro, hkrati pa bo obisk, četudi je pietetne narave, sprožil veliko negodovanja med nekaterimi državami EU," je Putinov obisk v Sloveniji komentiral dr. Rok Zupančič s katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede.
"Iz tega ne bi delal kaj strašno dramatičnega, saj daljnosežnih posledic ne bo. V evroatlantskih krogih bodo naši predstavniki verjetno spet slišali nekaj pikrih na račun domnevne proruskosti Slovenije, kar ne bo nič novega. Navaditi se bomo morali, da se ne da vedno vsem ugajati," je dodal dr. Zupančič.
7