Marija Ahačič Pollak: Zavedno slovenstvo v Kanadi stane

Marija Ahačič Pollak je energije polna gospa, ki ji še zdaleč ne bi pripisali več kot 70 pomladi, ki se kar ne more načuditi dejstvu, da živi tako aktivno – poleg dejavnega udejstvovanja na različnih področjih slovenske kulture v Kanadi že 20 let s polno paro vodi vokalno skupino Plamen, je ustanoviteljica in urednica slovenskega radia, hkrati pa je ves čas razpeta med Kanado in Slovenijo, kamor jo, kot pravi, vleče neizmerno domotožje in ljubezen do lepot Slovenije. O njih govori s takim žarom, da ji človek preprosto mora verjeti. Leta 2005 ji je pokojni predsednik Janez Drnovšek za njene zasluge, pomembne za slovensko kulturo in slovenstvo v Kanadi, podelil državno odlikovanje.

Začeli bova tam, kjer ponavadi začnejo …

O, samo tega ne! Čisto vsi začnejo tam, pa se zmeraj jezim: saj to ni edina stvar, ki sem jo počela v življenju.

V mislih ste imeli Avsenike in pesem Tam, kjer murke cveto, mene pa zanima, kaj vas je odneslo v Kanado?

Aha. (smeh) V Kanado sem šla za možem. Takrat, v 60. letih, so bili drugačni časi in tukaj ni bilo možnosti zanj, ker tu kot kapitalist ni imel možnosti za uspeh. Če bi bile razmere takšne, kot so sedaj, ne bi nikoli odšla. Jaz sem imela namreč celo življenje domotožje.

S slovenskim petjem v Kanadi pa vendarle niste začeli takoj.

Ne, s petjem sem začela šele, ko smo se preselili iz Montreala v Toronto. Prej sem se v celoti posvetila družini. Leta 1977 sem diplomirala na likovni akademiji v Montrealu, ampak tega tako kot tudi petja nisem nikoli opravljala kot poklic. To je bilo vse za mojo dušo. Vmes pa sem počela ogromno stvari za preživetje, od učenja šivanja do prodaje nepremičnin.

Kako je bilo kot tujec priti v Kanado in tam začeti iz ničle?

Ljudje, ki mislijo, da je to lahko, se zelo motijo.

Konec koncev smo mi tam precej slabše živeli kot vi tukaj. Res smo veliko delali in se borili za obstoj.

Celo življenje je bilo treba trdo delati, da smo sploh lahko preživeli in omogočili izobraževanje svojim otrokom. Ko smo prišli v Kanado, smo se morali naučiti dveh jezikov, angleškega in francoskega, doma pa smo vedno govorili slovensko. Hčerki danes še govorita slovensko, vnuki pa ne več.

V Torontu ste pred 20 leti ustanovili radio Glas kanadskih Slovencev in dekliški zbor Plamen, ki še danes velja za priznano vokalno skupino.

Na zbor sem izredno ponosna, ker je v njem res duša. Vedno pravim, da je radio suženjstvo, ker je veliko dela in vse delamo zastonj, zato rada rečem, da zavedno slovenstvo stane. Zbor pa je nastal iz moje želje, da bi imela res kakovostno skupino.

Veste, kako težko je bilo dobiti slovenska dekleta, ki bi bila dobre pevke in imela tudi željo, da bi pela? In do danes je zbor ostal v skoraj enaki sestavi. Že samo to, da se ženske v teh 20 letih niso skregale, je čudež!

Res so prizadevne in si vzamejo čas, čeprav imajo že svoje družine in se morajo enkrat na teden voziti od daleč (ena od njih celo sto kilometrov). Veliko smo gostovale po svetu, letos pa spet prihajamo v Slovenijo.

Po mojem je prav v tem, da sem dala tem dekletom slovensko dušo, moj največji dosežek. To je prav neverjetno, kako one doživljajo slovenščino. Sicer pa pojemo vse od slovenskih narodnih do pesmi z Broadwaya, ki jih prevedem v slovenščino, popa in tudi pesmi, ki jih iz slovenščine prevedem v angleščino (taka je na primer Tam, kjer murke cveto).

Ljudje se ne zavedajo, kakšen uspeh je narediti dober zbor v takem okolju. Pomislite, kako bi bilo tu v Sloveniji, če bi imeli tristo arabskih družin in bi iz njih poskušali izbrati otroke, ki hočejo in znajo peti, ti pa jim želiš dati arabsko dušo.

Od kod pa izvira vaša strast do petja, da ste se potem odpravili na akademijo, peli pri Avsenikih in Bojanu Adamiču?

Moj oče je bil v Tržiču, kjer smo živeli, kapelnik, zato se je pri nas ves čas pelo in če bi zdajle začela peti slovenske ljudske pesmi, bi pela do jutra. Toliko jih poznam.

Mislim, da je to tudi težava, ki me tu v Sloveniji nekoliko tare: premalo je slovenske glasbe. Pa ni treba, da je, kot rečete, goveja muzika, ampak da je slovenska beseda!

To sem včeraj tudi povedala, ko sem imela govor v parlamentu – mi s tem, ko vaši otroci znajo bolje angleško, nič ne pridobimo, kar je svojevrsten paradoks: našim otrokom, ki pridejo v Slovenijo, se tako ni več treba truditi, da bi govorili slovensko.

Slovenci vas najbolj poznamo po pesmi Tam, kjer murke cveto. Kako ste srečali Avsenike in se jim pridružili?

No, sva le prišli na začetek! (smeh) Še kot mlada smrklja sem prišla v Ljubljano v študentsko naselje. Začelo se je, ko sem šla v bar Slon v Ljubljani, si morete misliti?! Tam je igral Avsenikov kitarist Lev Ponikvar. Veliko sem plesala in pela, saj sem bila tega vajena že od proslav, kjer me je bilo povsod dosti. Lev me je videl in prosil, da pridem na avdicijo. Prej pa sem pela že pri Bojanu Adamiču.

Takrat se narodnozabavna in druga glasba nista ločevali. Pomemben je bil glas in to pogrešam danes – takrat ni bilo pomembno, ali je bila ženska lepa, ali je imela velike prsi …