Petek, 24. 11. 2023, 23.18
5 mesecev
Maja Simoneti: Tudi stara in umirajoča drevesa je vredno varovati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,76
"Odločevalci so slišali sporočilo projektantov, da je treba več vložiti v pripravo tal in kupovati boljše sadike, ker bodo imela drevesa sicer preveč kratko življenjsko dobo. Drugih velikih premikov še ni, niti pri urbanističnem načrtovanju, kar bi seveda zahtevalo, da stopimo korak nazaj, da smo bolj zadržani pri pozidavi, niti pri urejanju javnega in odprtega prostora, kjer še vedno prevladuje tlakovanje in umeščanje posameznih dreves ter ustvarjanje nekih gredic," pojasnjuje Maja Simoneti.
Namen ozelenjevanja urbanih površin je mnogo več kot le saditev lepih dreves in grmovnic v pozidano območje. Poleg zmanjševanja toplotnih obremenitev denimo zaradi sence imajo naravni elementi tudi izjemno vlogo pri samem poteku podnebnih sprememb. "Drevesa imajo veliko sposobnost vgradnje ogljika, zato pri tem govorimo o tem, kaj je dobrega za blaženje in prilagajanje našega okolja na že spremenjeno podnebje," pravi krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti, vodja projektov na Inštitutu za politike prostora (IPoP). Povečati je treba odpornost na podnebne spremembe in tudi zato prihaja do drugačnega razmišljanja pri načrtovanju zelenih površin – monokulture in nizko pokošene zelenice izginjajo, nadomeščajo jih pestre zasaditve trajnic in mešanice drevesnih vrst.
V času čedalje izrazitejših klimatskih sprememb se zdi, da se v svetu pa vendarle povečuje zavedanje o pomembnosti ozelenjevanja urbanih območij in površin. Kako močno je to zavedanje o Sloveniji?
Odvisno od tega, s kom se pogovarjate. Težko bi rekli, da se Slovenija tega ne zaveda, zlasti po dogodkih v zadnjih dveh letih, kot so požar na Krasu in letošnje poplave, ki so nas pravzaprav porinili v to stvarnost. Zdaj tudi razumemo, zakaj znanstveniki govorijo o tem, da podnebne spremembe tukaj že so, in ne da prihajajo. Zavedanje med nami je, znanje se krepi, o tem se pogovarjamo, pri ukrepanju pa še oklevamo in počasi napredujemo.
Se to zavedanje že odraža pri urbanističnem, krajinskem ali pa arhitekturnem načrtovanju?
Težko bi rekla, da se že zelo odraža, zagotovo pa že precej sledimo mednarodni praksi kako sadimo nova drevesa, saj je bil prej rezultat novih zasaditev zelo slab. Odločevalci so slišali sporočilo projektantov, da je treba več vložiti v pripravo tal in kupovati boljše sadike, ker bodo imela drevesa sicer preveč kratko življenjsko dobo. Drugih velikih premikov še ni, niti pri urbanističnem načrtovanju, kar bi seveda zahtevalo, da stopimo korak nazaj, da smo bolj zadržani pri pozidavi, niti pri urejanju javnega in odprtega prostora, kjer še vedno prevladuje tlakovanje in umeščanje posameznih dreves ter ustvarjanje nekih gredic. Ni pa na primer večjih potez, ki bi bile bolj učinkovite v smislu ponora ogljika in emisij, hkrati pa tudi zadrževanja in blaženja negativnih vplivov, kot so poplave ali pa velika vročina.
"To, kar zdaj doživljamo, ti odzivi ljudi na posege v drevesne sestoje v urbanem okolju, so v zadnjih letih v Sloveniji izrazito v porastu. Aktivisti niso ljudje, ki imajo morda preveč časa, ampak so opremljeni z znanjem o pomembnosti zelenja za ljudi in se zavedajo nepovratnosti teh posegov," pravi Simonetijeva.
Kaj vse so blagodejni učinki zelenja v mestih, poleg estetskih, seveda?
V smislu podnebnih sprememb sta glavna dva momenta. Eden je, da zelene površine, predvsem drevesa po eni strani zadržujejo padavine in veter, torej delujejo v smeri blaženja podnebnih sprememb in pa vročine. Rastline v mestu prispevajo k izmenjavi zraka in vlage, s čimer se blažijo visoke temperature. Ko govorimo o vročinskih otokih, govorimo o tem, da jih blažimo z zelenimi površinami, predvsem z drevesi, s pokritostjo s krošnjami in ozelenjenimi površinami, tudi na stavbah in zidovih.
Po drugi strani pa imajo zelene površine in naravni elementi na splošno, se pravi tla, voda, rastline in živali ekosistemsko gledano izjemno pomembno vlogo pri poteku podnebnih sprememb. Tu govorimo predvsem o ponoru ogljika in toplogrednih emisij, saj imajo drevesa veliko sposobnost vgradnje ogljika. V tem delu govorimo o tem, kaj je dobrega za blaženje in prilagajanje našega okolja na že spremenjeno podnebje.
Pomemben vidik, ki je zelo zapostavljen, pa je, da so seveda v procesu podnebnih sprememb tudi drevesa, rastline in živali ogrožene, ne samo da imajo koristne funkcije za nas. Po novem pravzaprav skušamo ves čas govoriti o tem, da so podnebne spremembe neposredno povezane z izgubljanjem biodiverzitete in z zmanjšanjem kapacitete naravnih prvin, da prispevajo k blaženju in prilagajanju na spremembe. Če se izgublja biodiverziteta, če izginjajo vrste, so naravni sistemi manj odporni, s čimer je tudi koristi za človekovo življenje na Zemlji manj.
"Če imamo zeleni sistem, se pravi povezane površine, nekakšne koridorje, po katerih se lahko pretaka pozitivna energija narave, imamo bolj odporno okolje za prilagajanje in blaženje sprememb," je prepričana Simonetijeva.
Načrtovanje ozelenjevanja je treba prilagajati spremembam in vse pogostejšim ekstremnim vremenskim dogodkom. Kako se je v zadnjih desetletjih spreminjalo?
Imamo dve veliki novosti, ena je ta, da se zelo veliko govori o kapaciteti, ki jo zagotavljajo večje zelene površine. Torej ne govorimo o drevesu, ampak o sestojih in njihovo povezanostjo, saj povezanost krepi ekosisteme. Če imamo zeleni sistem, se pravi povezane površine, nekakšne koridorje, po katerih se lahko pretaka pozitivna energija narave, imamo bolj odporno okolje za prilagajanje in blaženje sprememb. To je pomembna novost, čeprav je zavedanje o pomenu zelenih površin v urbanem okolju staro že vsej 60 let, iz časa, ko je prišlo do velikega razmaha v razvoju mest po drugi svetovni vojni.
Druga večja novost pa je to, katere rastline sadimo in na kakšen način, kako jih vzdržujemo in upravljamo. To na eni strani vpliva na sposobnost teh površin, da zadržujejo vodo in ohlajajo okolje ter imajo dobrodejen vpliv, hkrati pa spreminjajo podobo okolja. Če pogledate po svetu in tudi že pri nas, lahko opazite, da so zelene površine urejene drugače, kot smo vajeni. Ne gre več le za zelenico, kakšno drevo in grm ali rob iz cvetlic.
Zelene površine postajajo vse bolj pestre, v zasaditve vnašamo več različnih rastlin hkrati, ker želimo okrepiti biotsko pestrost, s čimer pomagamo naravi pri ohranjanju vrst. Tudi glede na spreminjajoče se podnebje je težko in drago imeti pogosto košeno nizko zelenico, ki je tudi okoljsko in ekološko manj učinkovita. Sadimo več trajnic, zasaditve bolj živijo v skladu s sezono. Sedaj, novembra morda delujejo rahlo neurejene, saj listnati deli odmirajo in prehajajo v zimsko mirovanje, spomladi pa se jih počisti in bodo znova zaživele.
Vse to so podobe in spremembe, na katere se šele navajamo. Košnja ni več na prvem mestu. Nekaterim ljudem je vse to razumljivo in jih navdihuje, drugim pa je bolj všeč prejšnja podoba, urejenost in nenehno pokošene zelenice.
Maja Simoneti o novostih: "Zelene površine postajajo vse bolj pestre, v zasaditve vnašamo več različnih rastlin hkrati, ker želimo okrepiti biotsko pestrost, s čimer pomagamo naravi pri ohranjanju vrst."
Danes se sajenje nekaterih rastlinskih vrst tudi opušča, denimo platan v drevoredih, ki so bile včasih zelo pogoste, kajne?
Predvsem je zdaj tako, da ne sadimo ene same vrste, ampak tudi drevesni sestoji postajajo vse bolj pestri. Če imamo več dreves iste vrste na kupu, je to ekosistemsko slabo, tak sestoj je tudi manj vzdržljiv. Če denimo pride bolezen, bo verjetno ves drevored prizadet, česar seveda nočemo. Zato danes mešamo vrste, tudi linije enako starih dreves iste vrste se umikajo. Seveda želimo ohraniti določeno potezo, tudi v smislu tega, da je talni del povezan, da se jih ne sadi več posamično v luknje.
Umikajo se tudi nekatere vrste, denimo pajesen, ki je v približno sto letih dobil sloves invazivne rastline. Seveda ne same po sebi, ampak kot rastlina, ki je bila nekoč sajena kot nekaj, kar je lepo, kar dobro uspeva in ustvarja kakovostne prostore. A ker mu klima čedalje bolj ustreza, vmes pa smo pozabili na vzdrževanje in redno odstranjevanje, se je potem razrasla prek vseh meja. Nekatere rastline imajo tudi tendenco, da izrivajo avtohtone vrste, kar je za nas slabo, saj vsaka izginula rastlinska ali živalska vrsta s seboj prinese oslabljeno moč narave in podiranje ravnovesja.
Tudi nesrečni japonski dresnik?
Tudi. V vrtove je bil vnesen zaradi zanimivosti, ampak je ušel z vajeti. Sedaj je najbolj prisoten v medprostorih, ob cestah, železnicah, kjer je človekovih posegov bistveno manj. Včasih so železnice s polivanjem kemikalij zatirale plevel ali pa se ga je s košnjo odstranjevalo kampanjsko. Danes pa so to drugačne rastline, na vsak tak poseg se odzovejo s še bolj intenzivno rastjo, tako kot živa meja – bolj ko jo režemo, bolj je gosta in lepa.
Invaziven japonski dresnik je bil v vrtove vnesen zaradi zanimivosti, ampak je kasneje ušel z vajeti. Sedaj je najbolj prisoten v medprostorih, ob cestah, železnicah, kjer je človekovih posegov bistveno manj.
Verjetno je podobno na Krasu, kjer je veliko bora, ki tam ni avtohtona vrsta?
Tam je malo drugače, ker bor na Krasu ni ušel izpod nadzora, ampak je bil del pogozdovalnih prijemov. Ampak tudi pokaže, kaj se zgodi, če smo preveč naklonjeni eni vrsti – sistem postane manj stabilen. Veliko se je izsekavalo hrast in na hitro nadomeščalo z borom, ki je hitro in dobro rasel, vendar se je tako podrlo naravno ravnovesje.
Če se malo vrneva v mesto – Ljubljana je imela vedno status zelenega mesta. Je danes ta naziv še upravičen?
Ja, zagotovo na nek način je, sploh če jo primerjamo s podobno velikimi mesti. Skozi Ljubljano teče reka, globoko v center pa sežejo tudi zasevki obmestnega gozda. Z vzhoda zasavsko hribovje preko Golovca gozd preskoči na grajski grič, nato se po kratki razdalji proti zahodu pojavi park in mestni gozd, ki je povezan z zaledjem, s polhograjskimi gozdovi. Ta poteza zelo opredeljuje zelenost mesta, čeprav je pravzaprav zgodovinska dediščina.
Drugačna zgodba – tu smo šibkejši – so ostanki mestnih vrtov, ki so bili včasih večji in razsežnejši.
Rožna dolina?
Da, pa tudi predeli Bežigrada in centra, kjer so bile nekoč vile z vrtovi. Ali pa na primer nunski vrtovi (za Uršulinsko cerkvijo, op. avt.), na katerih so potem zgradili Trg Republike, Maximarket in Cankarjev dom, tu je šlo za velik areal.
To, kar se spreminja v zadnjih desetletjih pa že načenja to podobo in predvsem pa tudi kapaciteto. Prizori so še vedno tukaj, fotograf točno ve, kam se postaviti, da dobi v objektiv lepe in značilne podobe Ljubljane, ki so globalno prepoznavne. Ampak ko pa greste vi z majhnim otrokom po mestu in je zunaj 35 stopinj, vi pa iščete zavetje, je vročina in pomanjkanje zavetij zelo hitro problem.
Takih delov mesta je vedno več. Na primer Klinični center, okrog njega so bile stare klinike, ki so v starih časih vse imele tudi svoj mali park, saj se je že takrat vedelo, kako dobrodejen vpliv so imele zelene površine na proces zdravljenja. Danes je v okolici kliničnega centra vse pozidano.
"Čez mesec dni gremo v IPoP v akcijo, s katero želimo promovirati žive meje. Občine bomo spodbujali, da naj povejo ljudem, kako dragocena je živa meja med njihovim objektom in javnim prostorom. Izguba je to, če nekdo naredi zid; betonske površine se pregrevajo, živa meja pa je prijetnejša pa še k biotski pestrosti prispeva. Nekatere občine to že počnejo, ampak v Ljubljani ni posluha za te stvari."
Opažamo pa tudi čedalje več protestov zoper posege v zelene površine, recimo glede kostanja pred Dramo ali pa dreves ob Ljubljanici ob Rogu. Se se vašo stroko pri tem sploh upošteva?
Kljub temu da je krajinska arhitektura tako mlada stroka in nas je malo, smo kar glasni. Tudi v našem društvu smo s promocijo in ozaveščanjem nenehno v neki na pol aktivistični drži.
Na drugi strani pa vidimo, da ne glede na to, kdo je nosilec znanja, se to znanje absolutno premalo upošteva. To, kar zdaj doživljamo, ti odzivi ljudi na posege v drevesne sestoje v urbanem okolju, so v zadnjih letih v Sloveniji izrazito v porastu. Aktivisti niso ljudje, ki imajo morda preveč časa, ampak so opremljeni z znanjem o pomembnosti zelenja za ljudi in se zavedajo nepovratnosti teh posegov.
Ko smo se postavili na primer za gozd na Rožniku ali pa za kostanj pred Dramo, smo seveda govorili o tem, da današnje generacije, tudi tiste, ki so ravno prišle na svet, od tega, kar se bo post festum zgodilo, ko se bo obnovil gozd na Rožniku, še zdaleč ne bodo imele podobnih koristi, kot smo jih imeli mi od visokih, gostih, zdravih 80 let starih bukev. Ali pri Drami, katere okolico se bo sedaj ozelenilo. Dreves v okolici bo več kot prej, ampak ne ob stavbi, kjer imajo posebno vrednost pri izmenjavi toplote in same klime v stavbi.
Prav tako ne vemo, ali bo katero od sedaj posajenih dreves doživelo 70 ali 80 let kot posekani kostanj, saj danes velja, da je približno 15 let povprečna rastna doba novo posajenih dreves. Mi danes preprosto ne moremo zagotoviti talnih pogojev, da bi se razvila res velika mogočna drevesa.
Zato so ta drevesa povsod neskončno pikolovsko zaščitena, tudi ljudje, ki še zdaleč niso strokovnjaki, dvigajo svoj glas. Ves svet varuje ta stara drevesa. Če bo sprejeta evropska uredba o ohranjanju narave, bomo dobili skupni evropski zakon, ki bo zahteval, da stara, starajoča se in umirajoča drevesa varujemo. Drevo, ki odmira stoje, postaja vrednota zato, ker je samo po sebi tako bogat ekotop in velja, da s svojimi koreninami, dokler še deluje, prispeva h koristim, ki jih imamo.
"Vemo na primer, da je drevo z velikim razponom krošnje in velikim številom manjših listov bistveno bolj koristno kot drevo, ki ima stebrasto krošnjo in malo velikih listov, saj je listna masa bistvena. Imamo veliko malih, likovno sicer zanimivih dreves, ki se jih nenehno reže, a imamo od njih majhne koristi," pojasnjuje krajinska arhitektka.
V zadnjih letih se v Ljubljani veliko gradi, prenavlja. Lahko z vidika vaše stroke izpostavite nekaj primerov dobre in slabe prakse?
Ne gre več za to, da bi moral biti zelo strokovno podučen. Ljudje vidijo in se zavedajo, da se v nekaterih soseskah gradi na novo, v bistveno večjih gabaritih, vrtne površine so skrčene, pogosto tudi tlakovane, s čimer je skrčena sposobnost tal, da prispevajo k obvladovanju podnebnih tveganj. Sadi se rastline z manjšo kapaciteto. Vemo na primer, da je drevo z velikim razponom krošnje in velikim številom manjših listov bistveno bolj koristno kot drevo, ki ima stebrasto krošnjo in malo velikih listov, saj je listna masa bistvena. Imamo veliko malih, likovno sicer zanimivih dreves, ki se jih nenehno reže, a imamo od njih majhne koristi.
Ravno tako prenove stanovanjskih objektov, ki so bili včasih morda enodružinske hiše, ki so sedaj postale tri- ali štiristanovanjski objekti. V bistvu ni dobrih primerov, ko bi bil zunanji prostor dobro urejen v tem smislu.
Podoben problem so stanovanjski bloki in stolpnice, kjer imamo tudi to zadrego s pripadajočimi odprtimi površinami, čeprav so likovno praviloma zelo zanimivo urejene in z velikimi drevesi.
Sredstva se vlaga tudi v oblikovanje prostora in opazimo, da je nekaj lepo. Nimamo pa nekih res kakovostnih zelenih površin v smislu tega kar ljudje potrebujejo, ne le zaradi podnebnih tveganj, ampak tudi zaradi javnega zdravja in dobrega počutja. Tu je znanost brezkompromisno stroga, zahteve določajo največ 300-metrsko razdaljo brez velike ceste do prve urejene zelene površine, ki omogoča regeneracijo in rekreacijo. Tu smo izrazito podhranjeni in naravne danosti, o katerih sva govorili prej, ne morejo kompenzirati tega, kar potrebujemo praktično pred vrati, da smo spodbujeni k obisku zelenih površin.
"Umikajo se tudi nekatere vrste, denimo pajesen, ki je v približno sto letih dobil sloves invazivne rastline. Seveda ne same po sebi, ampak kot rastlina, ki je bila nekoč sajena kot nekaj, kar je lepo, kar dobro uspeva in ustvarja kakovostne prostore. A ker mu klima čedalje bolj ustreza in smo pozabili na vzdrževanje in redno odstranjevanje, se je potem razrasla prek vseh meja," opisuje spremembe sogovornica.
Svetovna zdravstvena organizacija govori o tem, da nas mora mesto z urejanjem zelenih površin spodbujati k temu, da bomo šli vsak dan za 15 minut hodit in bomo tam imeli tudi svoje zeleno zatočišče. Ljudje namreč potrebujemo javne zelene prostore, kamor se lahko umaknemo pred pritiski, ki jih vsakodnevno doživljamo v objektih.
Veliko je tudi govora o zgoščevanju mest navznoter. Je to za vašo stroko dobra ali slaba novica?
Za stroko je vsak pogoj dobra novica, saj je izumljena z namenom, da upošteva neke pogoje, ki naj pomagajo najti čim boljše rešitve. Za ljudi, ki moramo skupaj živeti in se odločati o tem, kako bomo razvijali mesto, je to velik izziv. Kako poiskati zdravo mero med zgoščevanjem in tem, kaj potrebujemo v prostoru z vidika javnega zdravja, dobrega počutja in odpornosti mestnega okolja na podnebne spremembe? To je nekaj, o čemer je treba govoriti ob vsakem posegu in prenovi ulice ali trga.
Zdaj gredo vse javne gradnje v smeri, da se bistveno manj tlakuje, več prostora je poroznega, da voda lahko ponikne v zemljo in ne v kanal, da ne prihaja do urbanih poplav in da je možno saditi drevesa in druge rastline. Če v teh območjih pridobivamo prostor za to, da bomo zelenili in povečevali kapaciteto odpornosti, seveda zožujemo prostor za prometne površine.
S tem tudi nehote naslavljamo vprašanje, kaj narediti s prostorom, na katerem bomo zidali. Koliko in kakšno zgoščevanje pravzaprav dovoliti in pod kakšnimi pogoji. S tem se ukvarja ves svet, kar mi pogrešamo, je to, da bi se s tem ukvarjali v nekem odprtem dialogu in skupaj tehtali rezultate ene ali druge odločitve.
"Kako poiskati zdravo mero med zgoščevanjem in tem, kaj potrebujemo v prostoru z vidika javnega zdravja, dobrega počutja in odpornosti mestnega okolja na podnebne spremembe? To je nekaj, o čemer je treba govoriti ob vsakem posegu in prenovi ulice ali trga," je prepričana Simonetijeva.
Premalo se zavedamo, da vsaka odločitev, ki jo sprejmemo na enem teritoriju, vpliva na vse ostalo. V prostoru je vse medsebojno zelo povezano in če tukaj vse potlakujemo in zazidamo, bo voda šla k sosedu. Mi lahko sicer širimo kanale, ampak vemo, da bolj kot jih širimo, večje probleme imamo. Večji kanali namreč zasedajo še več prostora pod zemljo, kar pomeni, da dobimo še slabše pogoje za zasaditve.
Največji problem saditve je to, da je tudi podzemlje zelo pozidano z infrastrukturo in kanali, po drugi strani pa so tam kleti in garaže, ki so vedno večje. Vse skupaj spodjeda talni prostor in kapaciteto, da bi sploh lahko sadili.
Smo v nekako prelomnem času in se moramo začeti pogovarjati o tem, ali je več vredno, da smo mi na varnem in da dobro živimo kakovostno ter imamo rešitve, ki nam omogočajo, da se, ko pridemo iz svojih stanovanj, dobro počutimo.
Ali pa je več vredno, da imamo hišo z vrtom? Ideja, ki je mogoče podložila slovenske sanje o samostojnosti, da bomo v eni fazi vsi odrasli imeli vsak svoj avto in hišo z vrtom, je popolnoma zgrešena in nerealna. Zdaj, ko nas stiskajo podnebne spremembe, pa ni več vprašanje, kje bomo našli prostor za nadomestne gradnje, ampak kako bomo gradili v prihodnosti in kako bomo stanovali.
Bomo stanovali v eni sobi, z malo kuhinjo in sanitarnim vozlom ter balkonom, če se da? Moja perspektiva za prihodnost je recimo možnost, da živim v skupnosti, z minimalno enoto, ki mi omogoča zasebnost, dokler jo bom sposobna živeti. S skupno kuhinjo v pritličju, skupno knjižnico, delavnico in medicinsko sestro, ki bo tam živela.
