SiolNET. Novice Slovenija
8,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Lepotica, ki so ji petarde vzele sluh, se ni predala #video #intervju

8,95

termometer

28-letna Sara Savnik je pred petimi leti postala Miss Universe in bila uspešna na številnih drugih tekmovanjih. Ko se je pri 15 letih z vlakom vračala v Maribor, je objestnež vanjo brcnil petardo. Počila ji je pri ušesu in ji v sekundi popolnoma spremenila življenje. Na eno uho je popolnoma oglušela, na drugo pa sliši le okoli 20 odstotkov tega, kar je slišala prej. Zdaj, kadar le lahko, pripoveduje svojo zgodbo in upa, da bo koga odvrnila od uporabe petard.

Ker so bili zdravniki prepričani, da bo Sara kmalu spet dobro slišala, je bila najprej pet let brez slušnih aparatov. To obdobje je bilo zanjo najtežje, saj ni mogla normalno komunicirati z drugimi, vrstniki so se iz nje norčevali, veljala je za 'lepo, a gluho', zdaj pa ob uporabi slušnih aparatov ob pogovoru z njo ni mogoče zaznati, da bi slabše slišala.

Po prepoznavi storilca in prijavi se je njen primer na sodišču vlekel 11 let, vmes je nasprotna stran zamenjala tudi več odvetnikov, storilec je krivdo želel prevaliti tudi na drugo osebo. Epilog so doživeli nedolgo nazaj, ko je bil storilec kaznovan z opravljanjem družbenokoristnih del, Sara pa je dobila odškodnino. Za to pravi, da je ravno toliko velika, da bo krila zamenjavo slušnih aparatov, ko ji bosta prenehala delovati, saj po šestih letih uporabe nista več v garanciji. Obžalovanja za dejanje storilec, ki je Sarinih let, ni nikoli pokazal.

Dan, ki si ga boste zagotovo zelo dobro zapomnili za vse življenje, je 14. november leta 2005. Lahko opišete, kaj se je takrat zgodilo?
Stara sem bila 15 let in z vlakom sem se vračala v Maribor, kjer sem obiskovala srednjo šolo za oblikovanje. Ko je skupina fantov odhajala, je eden od njih prižgano petardo najprej odvrgel na tla in jo nato brcnil proti meni. Počila je v neposredni bližini mojega levega ušesa in s tistim pokom se je meni življenje popolnoma obrnilo. Od takrat je moj sluh poškodovan in morala sem začeti čisto od začetka. Če pomislim za nazaj, je bilo tako, kot bi se naučila hoditi.

Kako je bilo po poku? Je zvok izginil takoj?
Najprej je bilo tako, da res nisem ničesar več slišala. Mislila sem, da je tako zaradi šoka in da bo kasneje v redu, pa ni bilo. Opazovala sem okolico, spremenilo se ni nič, razen tega, da ni bilo zvoka. Poskušala sem biti mirna in sem se prepričevala, da bo vse v redu, da se bo uho že odprlo.

V laseh sem našla ostanke petarde in ko sem se dotaknila ušesa, sem videla, da iz njega krvavim. Na stranišču sem si sprala kri in nisem vedela, kaj naj naredim, naj komu kaj rečem, napišem, niti nisem vedela, kako se bom pogovorila, saj ničesar nisem slišala, niti sprevodnika ni bilo nikjer. Z vlaka sem šla v dom, tam pa je vzgojiteljica takoj opazila, da nekaj ni v redu in me je odpeljala v bolnišnico, kjer sem ostala teden dni ali več. Bolečine, ki sem jih preživljala v tistem času, so bile nepredstavljive. Vnetje ušes v primerjavi s tem ni omembe vredno.

Kaj so ugotovili zdravniki?
Preiskave so pokazale, da je poškodovano živčevje, tudi bobnič, ki pa ni bil počen. Zdravniki so mi dajali veliko upanja, da bo vse v redu, da se bo stanje čez nekaj mesecev stabiliziralo, bila sem polna upanja, da bo moj sluh kmalu takšen kot prej, a se to ni nikoli zgodilo.

Kaj gre človeku skozi misli, ko dojame, da se sluh ne bo več vrnil?
Nihče mi nikoli ni rekel, da se sluh ne bo popravil. Po poškodbi so se začela vnetja ušes, prehladi, kar je bilo zelo pogosto, in kar koli se je z mojim zdravjem dogajalo, je bilo to vedno povezano z ušesi. Opazili smo, da imam težave tudi z ravnotežjem, koncentracijo, spanjem. Imela sem tudi nočne more, saj sem podoživljala dogodek. Vedno sem imela upanje, da bo bolje.

Nihče mi ni povedal, da je stanje takšno, kakršno je in da se moram s tem sprijazniti. Po prvi obletnici dogodka sem nekako dojela, da bodo stvari verjetno ostale, kakršne so.

Sara je prepričana v svoj uspeh in je ponosna na vse, kar ji je uspelo v življenju. Sara je prepričana v svoj uspeh in je ponosna na vse, kar ji je uspelo v življenju. Foto: Metka Prezelj

Kako ste se sporazumevali z drugimi?
Če je oseba stala pred mano in sem jo gledala v usta, sem lahko komunicirala z njo. Čim pa se je na primer profesorica obrnila okrog in razlagala snov obrnjena drugam, je bila že težava. Spremljati pogovor med več sošolkami, ki so stale okoli mene, je bil zame velik problem. V skupinski komunikaciji nisem mogla sodelovati. Videla sem, da ljudje odpirajo usta, da komunicirajo, zvoka pa ni bilo. Takrat se še ni govorilo o slušnem aparatu, ker je bila zdravnica polna upanja, da bo vse v redu.

Sara slušni aparat nosi ves čas, a je komaj opazen, zato bi težko ugotovili, da ima težave s sluhom. Sara slušni aparat nosi ves čas, a je komaj opazen, zato bi težko ugotovili, da ima težave s sluhom. Foto: Planet TV Kako ste prišli do slušnega aparata?
Ob tožbi storilca sem morala zaradi sodnega izvedenca zamenjati zdravnika. Ko sem opravila preizkus sluha, so bile njegove prve besede, zakaj ne nosim slušnega aparata in da bi ga morala imeti že od prvega dne. Kar dobrih pet let sem bila prikrajšana za kakovosten sluh.

Kaj ste preživljali v teh petih letih?
Če se spomnim tega obdobja zdaj, si rečem, da sem se glede na vse še zelo dobro znašla. Zamudila sem ogromno, to sem ugotovila kasneje. Koliko laže bi mi bilo skozi vso srednjo šolo, pa kasneje na fakulteti. To spoznanje je bilo grozno.

Najprej sem bila razočarana, saj sem si vedno govorila, da dokler ne potrebujem slušnega aparata, sem jaz zmagovalka, in ne storilec ali petarde. Ko pa sem ga dobila, sem bila res jezna na vse zdravnike in strokovnjake, ker bi mi lahko bistveno prej pomagali, a mi niso.

Kaj je bilo v povezavi z vašo naglušnostjo najhuje v obdobju, ko niste slišali?
Izgubila sem socialni stik z ljudmi, možnost normalne komunikacije. Tudi med šolanjem je bilo marsikdaj resnično težko. Kakovost življenja se mi je resnično zmanjšala.

To, da imate težave s sluhom, je v javnost prišlo nenamerno.
Zgodbo so objavili v enem od slovenskih časopisov, čeprav sem povedala, da tega nočem razkriti. Nisem bila pripravljena na to, saj nisem hotela, da bi se izvedelo. Svoje težave sem želela skriti tudi zaradi slabe izkušnje z nekega tekmovanja, na katerem je organizatorka to zelo grdo sprejela. Nato pa sem odprla časopis in je že naslov povedal vse. Po eni strani sem bila šokirana, po drugi strani pa so me tako vrgli v vodo in morala sem splavati. Verjetno je bilo to tudi dobro, saj smo ljudje preveč radi znotraj svojega območja udobja.

Svoje težave je želela skriti pred vsemi, a zdaj odprto govori o njih in upa, da bo tudi s tem komu pomagala. Svoje težave je želela skriti pred vsemi, a zdaj odprto govori o njih in upa, da bo tudi s tem komu pomagala. Foto: Metka Prezelj

Kakšni so bili odzivi?
Marsikdo je bil šokiran, ker si niso mislili, da je bilo tako hudo. Sokrajani so sicer poznali neko okvirno zgodbo, a ne tako dobro. Ljudje so potem prišli tudi do mojih staršev in jim dejali, da si niso predstavljali, da je bilo tako težko. Če zdaj pogledam nazaj, je bilo veliko več pozitivnih kot negativnih odzivov na to razkritje.

Pisali so mi tudi starši, ki imajo gluhe ali naglušne otroke, povedali so, da me njihove hčerke spremljajo, mi pošiljali risbice. Takrat sem si dejala, da če zaradi drugega ne, je bilo to dobro, ker sem morda komu od otrok s podobnimi težavami dala upanje in spodbudo. Prav oni so prevečkrat zanemarjeni in tega nihče ne vidi. Po mojem mnenju je invalidnost zaradi naglušnosti, gluhote, najbolj hinavska invalidnost, saj tega nihče ne vidi. Tudi pri meni nihče ne opazi, da mi kaj manjka.

Zaposlitve niste dobili prav zaradi naglušnosti.
In še vedno je nimam. To, da sem naglušna, vedno zapišem v prošnji, saj se mi ne zdi prav, da bi to razkrila šele na razgovoru, a temu sledi, da odgovora sploh ne dobim, v tistih 15 odstotkih, ko pa ga prejmem, mi sporočijo, da za njihovo delovno mesto nisem primerna kandidatka.

S čim se ukvarjate zdaj?
Veliko potujem, ustvarjam nakit, oblikujem. S fantom imava oba lepi karieri in sem res hvaležna za drugo priložnost. Dobro vem, da bom dokazala, da lahko tako ali drugače uspem tudi v modnem svetu in da lahko sanje iz otroštva, zaradi katerih sem šla tudi v Maribor, uresničim. Bom pa prišla do tega po drugi poti, a vem, da bom to dosegla.

Na srečo imam plan B, ki deluje, pri katerem imam podporo in lahko ljudem pomagam tudi drugače, in to me zelo veseli. Po drugi strani sem se pa ravno v zadnjih letih zelo veliko naučila, posvetila sem se sebi in tudi ta pot še zdaleč ni napačna.

Sara oblikuje svoj nakit, k sodelovanju pri oblikovanju nakita pa jo je povabil tudi italijanski zlatar Claudio Fortuna. Sara oblikuje svoj nakit, k sodelovanju pri oblikovanju nakita pa jo je povabil tudi italijanski zlatar Claudio Fortuna. Foto: Planet TV

Kako kruti znajo biti v najstniških letih vrstniki ste zelo dobro občutili tudi sami.
Največkrat so mi očitali napovedano spraševanje in to, da je meni vse veliko laže, v tem so videli super stvar, nihče pa ni pomislil, koliko več truda moram vložiti v predelovanje in razumevanje učne snovi, ki so jo oni že enkrat slišali med uro.

Tudi to, koliko sem manjkala zaradi vseh pregledov, preiskav, bolečin, še zdaleč ni zanemarljivo, saj je bilo obdobje, ko sem bila več po bolnišnicah kot v šoli. Sploh ne vem, kako sem izdelala prvi in drugi letnik. A vsi so videli samo, da sem srečnica, ker se v šoli nimam česa bati.

Jim je bilo težko govoriti z vami?
Grozno mi je bilo, ko sem bila v skupini več punc. Cimrama v dijaškem domu sem res hvaležna, ker sta se navadili na to, kako morata z mano pravilno komunicirati, bili sta izredno potrpežljivi. A to ni bilo tako pogosto. Velikokrat so drugi dejali mojim prijateljem: 'Ti komuniciraj z njo, jaz ne znam', kot da govorim kitajsko, medtem ko je bilo treba z mano le govoriti počasneje, razločno odpirati usta in me ob tem gledati, da sem lahko razumela.

Včasih niti učitelji niso bili toliko uvidevni, da bi govorili obrnjeni proti razredu, da bi jih laže razumela in če njih nisem mogla prepričati, kako naj bi potem petnajstletnike. Ugotovila sem tudi, kako težko je ljudem zgolj ponoviti nekaj, kar so že povedali. Pa gre za tako preprosto stvar, ki jih nič ne stane, meni pa pomeni veliko. Velikokrat sem zato enostavno prikimala, pa čeprav nisem vedela, o čem govorijo.

"Ugotovila sem tudi, kako težko je ljudem zgolj ponoviti nekaj, kar so že povedali. Pa gre za tako preprosto stvar, ki jih nič ne stane, meni pa pomeni veliko." "Ugotovila sem tudi, kako težko je ljudem zgolj ponoviti nekaj, kar so že povedali. Pa gre za tako preprosto stvar, ki jih nič ne stane, meni pa pomeni veliko." Foto: Metka Prezelj

Izguba sluha zaradi pirotehnike je verjetno nekaj, s čimer se je težko sprijazniti. A zbrali ste moč, voljo in energijo, da ste našli pot do svojega zadovoljstva. Bi lahko rekli, da vam je izkušnja kljub vsemu neprijetnemu prinesla tudi nekaj pozitivnega? Ste zato močnejši?
Res sem se težko sprijaznila s tem, saj me pirotehnika nikoli ni mikala. Nikoli nisem marala petard, nisem jih metala in pogosto sem se spraševala, zakaj ravno jaz. Vse bolečine, neprimerni komentarji skupaj z občutljivostjo v najstniških letih, vsekakor ni bilo preprosto. Mama mi je nato nekoč dejala: 'Glej, Sara, levinja si, bori se; če se ne boš ti, se nihče drug ne bo namesto tebe', in to je res.

Da sem se izoblikovala v to, kakršna sem zdaj, je dogodek zelo vplival. Že to, da se moraš pri sedemnajstih letih zagovarjati na sodišču proti storilcu in njegovim odvetnikom, te izoblikuje. Iz nekega nespametnega dejanja, s katerim se je nekdo hotel pokazati pred vrstniki, je nastala prava telenovela. Na sodiščih smo se borili 11 let.

Močno si želim, da bi tak značaj, moč, odločnost, samozavest in znanje, kot jih imam zdaj, imela takrat, ker bi bilo vse bistveno drugače. Dogodek je veliko pripomogel k temu, da se znam bolje postaviti zase, je pa bilo prvi dve ali tri leta res zelo težko.

Tudi zato, če sem le v Sloveniji in me povabijo na kakšno šolo, zelo rada povem svojo zgodbo. Vsi namreč stremimo k nekim idealom in imamo predstave o tem, kakšni bi morali biti, velikokrat pa pozabimo na vse, kar nosimo v sebi.

Sara je v sodelovanju z znanim italijanskim podjetjem Amemaia naredila svojo kolekcijo majic. Slike na njih so njeno delo, na eni od njih je tudi eden izmed njenih najljubših izrekov. Sara je v sodelovanju z znanim italijanskim podjetjem Amemaia naredila svojo kolekcijo majic. Slike na njih so njeno delo, na eni od njih je tudi eden izmed njenih najljubših izrekov. Foto: Metka Prezelj

Kakšen je zdaj vaš odnos do pirotehnike?
Pravijo, da uporaba upada, da je poškodb manj. A te poškodbe se dogajajo vsako leto in menim, da je vsaka popolnoma odveč in neumna.

Kaj bi dejali nekomu, ki ga prime, da bi drugemu pred noge vrgel petardo?
Če bi imela to možnost, bi vsakega postavila v svojo kožo, v občutke, skozi katere sem morala iti ob tem. Če bi lahko to občutili, sem prepričana, da ne bi niti pomislili na nakup pirotehnike, še manj na to, da bi nekaj takega odvrgli.

Živimo v prepričanju, da se nam nekaj slabega ne more zgoditi. Kdor vrže petardo, si misli, da jo bo zagotovo odvrgel, preden bo počila, pa bo zabavno, ko bo s tem nekoga prestrašil.

Nikoli ne pomislimo na posledice. Niti jaz nisem mislila, da se mi to lahko zgodi, ker tega ne uporabljam, na koncu pa sem postala žrtev nekoga, ki je ves november in december petarde veselo metal po zaprtih vlakih. To se mi ni zgodilo ob polnoči na silvestrovo. Tega marsikdo ne razume.

Če je nekomu to v užitek, naj res najprej pomisli na to, kakšne so lahko posledice. Če ne more misliti na druge, naj pomisli nase. Nobene garancije ni, da jo boš ravno ti odnesel brez poškodb. Vsako leto se zgodi, da mediji poročajo o novih poškodbah, pa je vsaka zares tako neumna. Da ne govorimo o tem, kaj to pomeni za okolje, za živali, ki so toliko bolj nezaščitene. Pomislimo, ali je res pokanje smisel magičnega decembra.

1 / 14
2 / 14
3 / 14
4 / 14
5 / 14
6 / 14
7 / 14
8 / 14
9 / 14
10 / 14
11 / 14
12 / 14
13 / 14
14 / 14

 

Komentarji

17

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • sanfrancisco / 23.12.2018. ob 11:04 +12 0

    Krasna punca. 11 let borbe na sodišču, za odškodnino v vrednosti dveh slušnih aparatov, to je pa taka beda od bede, da ne najdem besed. Pravna država za kriminalce, ne za žrtve.

    +12 0
  • Godcat / 23.12.2018. ob 10:34 +11 - 1

    Luštna bejbika

    +11 - 1
  • MarkJurko / 23.12.2018. ob 11:36 +8 0

    Res so ena velika žalost naša sodišča in naši zakoni. Ljudje imejte pamet, da se ne bo treba sekirati šele ko se potrebuje pomoč. In da nič krivi ljudje ne nastradajo brez potrebe. To je ena najbolj žalostnih posledic prepotentnih ljudi, ki nočejo razumeti svojih dejanj in njihovih posledic.

    +8 0
delitve: 1471
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin