Liberalna demokracija Slovenije je dobila predsednika, ki je bil v vrhu LDS tudi v zlatih časih te stranke. A tudi Tone Anderlič priznava, da se lahko zgodi, da se LDS ne bo več pobrala.
V četrtek je bil kongres stranke, ki je bila več kot desetletje vodilna na politični sceni. Danes pa je obletnica rojstva Janeza Drnovška, po odhodu katerega je začela LDS, ki zdaj životari kot zunajparlamentarna stranka, izgubljati moč.
Stranka, zaznamovana z Drnovškom
Pokojni predsednik republike in dolgoletni predsednik vlade je zaznamoval tako poosamosvojitveno Slovenijo kot stranko, ki je nastala 12. marca 1994 z združitvijo Drnovškove Liberalno-demokratske stranke, Demokratske stranke Igorja Bavčarja, Socialistične stranke Slovenije Viktorja Žaklja in Zelenih – ekološko socialne stranke Petra Tanciga.
Stranka šahista in človeka s karizmo
Spretni politični šahist, ki je znal prestopati politične bregove, ki je s pragmatizmom in specifično karizmo zmagoval na volitvah, a je bil tudi predolgo toleranten do povzpetnikov in mešetarjev v LDS, se je leta 2002 umaknil kot predsednik vlade in zmagal na predsedniških volitvah.
Stranka, katere predsednik ni znal priznati poraza
Od takrat naprej je šlo samo še navzdol. Novi predsednik stranke in vlade Tone Rop je sicer leta 2004 dosegel soliden rezultat, a je imel težave s priznavanjem poraza. Z drugim mestom (22,8 odstotka) med parlamentarnimi strankami je Liberalna demokracija Slovenije prvič po letu 1994 izgubila primat v slovenski politiki in z nastopom vlade predsednika SDS Janeza Janše pristala v opoziciji.
Stranka, ki je začela počasi razpadati
V stranki, vajeni oblasti in privilegijev, so se začeli notranji spori, ki so oktobra 2005 pripeljali do zamenjave Ropa z Jelkom Kacinom, ki je zdaj kot poslanec v Evropskem parlamentu še zadnji pomembnejši akter stranke v slovenski politiki. A podobno kot Rop tudi Kacin ni imel Drnovškovih sposobnosti povezovanja, zato se je proces razpadanja stranke nadaljeval. Januarja 2006 je LDS tudi formalno zapustil Janez Drnovšek in se povsem posvetil vodenju Gibanja za pravičnost in razvoj.
Stranka, ki jo je zapustil tudi Gregor Golobič
Slabljenje stranke je pospešilo vztrajanje Kacina na predsedniški funkciji, ki je januarja 2007 sicer dobil zaupnico kongresa, a je v naslednjih mesecih LDS zapustilo 12 poslancev, Kacin pa je nato aprila vendarle odstopil. Eden od akterjev razcepa v stranki je bil Drnovškov zaupnik in eden od tvorcev "velike LDS" Gregor Golobič, ki je pozneje postal predsednik Zaresa.
Stranka, ki je postala nišna liberalna stranka
Zadnji poskus reševanja LDS se je zgodil junija 2007 z izvolitvijo Katarine Kresal, pravnice in partnerice vplivnega odvetnika Mira Senice. Poskus je delno uspel, LDS je postala nišna liberalna stranka, na volitvah leta 2008 je dobila 5,21 odstotka in omogočila oblikovanje levosredinske vlade pod vodstvom zdajšnjega predsednika republike Boruta Pahorja.
Bulmastifi in Ultra
Največje težave Pahorjeve vlade so se zgostile v aferah notranje ministrice Kresalove in visokošolskega ministra Golobiča. Kresalovo je zamajala afera bulmastifi, oditi pa je morala zaradi obremenjujočega načelnega mnenja protikorupcijske komisije in poročila računskega sodišča glede najema stavbe NPU. Golobiča in vlado je zamajala afera Ultra, odstopil pa je leta 2011, ko je Zares zapustila vladno koalicijo.
Ko stranke pogorijo
Obe stranki sta na predčasnih volitvah leta 2011 pogoreli, LDS je prejela 1,48 odstotka, Zares pa 0,65 odstotka. Medtem ko je LDS po odstopu Kresalove decembra 2011 odplavala na margino z izvolitvijo nekdanjega direktorja Sove Iztokom Podbregarjem (po nekaj mesecih je odstopil tudi on), je Zares po odhodu Golobiča za novega predsednika izvolila nekdanjega predsednika parlamenta Pavla Gantarja, a je javnomnenjsko tudi ta stranka nepomembna.
Bajuk jih je dvignil v zenit
Tako ni videti, da bi se lahko vrnili zlati časi LDS, ki je bila v zenitu leta 2000 po koncu vlade Andreja Bajuka, ko je dosegla volilni rekord, 36,26 odstotka.
Socialistična mladina je bila temelj
Lahko se celo zgodi, da bo stranka, katere korenine segajo v nekdanjo Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS), pomembno akterko demokratičnih sprememb v osemdesetih letih, izginila s političnega prizorišča.
Ljudska fronta kot misija nemogoče
Tudi Tone Anderlič, ki je bil poslanec od prvih demokratičnih volitev leta 1990 pa vse do leta 2011, se tega očitno zaveda. Ali mu bo uspelo z idejo o "ljudski fronti za boljšo Slovenijo", ki jo je predstavil po včerajšnji izvolitvi, bo verjetno jasno v nekaj mesecih.