Koroški plebiscit – med nacionalno tragedijo in praznikom domovine

Po razpadu Avstro-Ogrske po koncu prve svetovne vojne so skušali Slovenci novoustanovljeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki se je kmalu združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS), priključiti čim več slovenskega narodnostnega ozemlja. Maistrovi borci uspešni v Mariboru, neuspehi na Koroškem Na severu, na slovensko-nemški jezikovno-etnični meji, so bili prostovoljci pod vodstvom generala Rudolfa Maistra uspešni v Mariboru, kjer so premagali nemško zeleno gardo, slovenskim silam, ki jim je spomladi 1919 priskočila na pomoč tudi redna srbska vojska, pa ni uspelo pravočasno zasesti celotnega slovenskega narodnostnega ozemlja na Koroškem.

Zmagovalke prve svetovne vojne (ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija …) so namreč sklenile, da bodo Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko (ki so bili pred letom 1918 del dežele Koroška) pripadli SHS, Kanalska dolina Italiji, o usodi drugih delov južne Koroške, kjer živi slovenska manjšina, pa bo odločil plebiscit.

Plebiscitni poraz – tudi številni Slovenci za Avstrijo Podobni plebisciti so bili leta 1920 še v severnem Schleswigu (odločanje med Dansko in Nemčijo) ter Zgornji Šleziji in Mazuriji (odločanje med Nemčijo in Poljsko).

10. oktobra 1920 je v coni A, kjer je bilo okoli 70 odstotkov prebivalstva slovenske narodnosti in je bila pod zasedbo enot SHS, na plebiscitu za Avstrijo glasovalo 59,04 odstotka, za SHS pa 40,96 odstotka volivcev (s tem je samodejno odpadel plebiscit v coni B – ozemlje Celovca in Gosposvetskega polja). Plebiscit kot nacionalna tragedija Izgubljeni plebiscit se je v slovenski kolektivni spomin za dolgo časa vtisnil kot nacionalna tragedija. Tako zelo, da je celo sama beseda plebiscit v slovenskem kolektivnem spominu postala skorajda zloglasna beseda. Po svoje je šele plebiscit o samostojni Sloveniji iz leta 1990 tej besedi znova dal pozitiven pomen.

Ker je za Avstrijo glasovalo tudi okoli štirideset odstotkov koroških Slovencev (čim bolj proti severu cone A gremo, več tamkajšnjih Slovencev je bilo za Avstrijo, na jugu cone A je bila večina za SHS), se je kmalu pojavilo vprašanje, kakšni so vzroki za to.

Kakšni so vzroki za poraz? Razloge za poraz so tako iskali v nezaupanju številnih Slovencev do nove, pretežno nekatoliške jugoslovanske države, v vlogi gospodarskih motivov, kjer je bila v primerjavi z gospodarsko manj razvito jugoslovansko državo v prednosti Avstrija, in v neustreznem ravnanju srbske vojske z domačini.

Odločitev številnih koroških Slovencev za obstanek v stari državi namesto priključitve novi pa ni izjema – tudi v Mazuriji in Zgornji Šleziji je večina Poljakov glasovala za obstanek v Nemčiji in proti priključitvi obnovljeni poljski državi.

Koroška kot zibelka slovenstva Izguba Koroške je bila za Slovence na simbolni ravni zlasti boleča zato, ker je od nacionalnega prebujanja v 19. stoletju Koroška veljala za zibelko slovenstva, saj je bila središče Karantanije, zgodnjesrednjeveške države Alpskih Slovanov, prednikov Slovencev.

Še zdaj je Karantanija del sveta slovenskih simbolov, ki ga vsakodnevno srečujemo. Simbol Karantanije, Knežji kamen, je tako – na veliko jezo zdaj že pokojnega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja – tudi na slovenskem evrskem kovancu za dva centa.

Za nemško govoreče Korošce plebiscitna zmaga domovinski praznik Če Slovenci na koroški plebiscit gledajo kot na nacionalno tragedijo, pa je plebiscit za nemško govoreče Korošce domovinski praznik, ki ga bučno in veselo praznujejo vse stranke, ne zgolj desni svobodnjaki.

Še zdaj se avstrijska socialdemokratska stranka (SPÖ) na Koroškem v volilnih spopadih s svobodnjaki trka po prsih, češ da so bili socialdemokrati jedro enot t. i. koroških brambovcev in da so bili najbolj zaslužni pri plebiscitni zmagi za enotno Koroško. Neupoštevanja slovenskih narodnih pravic Zagovorniki Avstrije so v plebiscitni kampanji Slovence prepričevali, da se na plebiscitu ne odločajo med nemštvom in slovenstvom, saj naj bi nova Avstrija spoštovala narodne pravice koroških Slovencev.

Teh obljub Avstrija ni upoštevala v celoti. Sporne točke koroškega vprašanje, kot so denimo dvojezični napisi, so se vlekle desetletja in polarizirale deželo. Obenem se je zaradi asimilacije zmanjševalo število Slovencev na avstrijskem Koroškem. Leta 1923 jih je bilo okoli 35 tisoč, zdaj jih je okoli 13 tisoč.

Tudi nekdanja Jugoslavija je s terorističnimi dejanji tajne službe, ki so jih pripisovali koroškim protislovenskim krogom, razpihovala ogenj sovraštva. Sledi te temne preteklosti se vlečejo v sedanjost in so strelivo za dnevnopolitične spore v Sloveniji.

Ni pa vse črno. Že dejstvo, da se lahko pripadnica slovenske manjšine, ki ne skriva svojih korenin, kot je Angelika Mlinar, zavihti na čelo avstrijske stranke in si pribori sedež v dunajskem parlamentu, je optimistična novica.