Petek, 4. 10. 2013, 14.01
8 let, 7 mesecev
Koroški plebiscit – med nacionalno tragedijo in praznikom domovine
Po razpadu Avstro-Ogrske po koncu prve svetovne vojne so skušali Slovenci novoustanovljeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki se je kmalu združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS), priključiti čim več slovenskega narodnostnega ozemlja.
Zmagovalke prve svetovne vojne (ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija …) so namreč sklenile, da bodo Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko (ki so bili pred letom 1918 del dežele Koroška) pripadli SHS, Kanalska dolina Italiji, o usodi drugih delov južne Koroške, kjer živi slovenska manjšina, pa bo odločil plebiscit.
10. oktobra 1920 je v coni A, kjer je bilo okoli 70 odstotkov prebivalstva slovenske narodnosti in je bila pod zasedbo enot SHS, na plebiscitu za Avstrijo glasovalo 59,04 odstotka, za SHS pa 40,96 odstotka volivcev (s tem je samodejno odpadel plebiscit v coni B – ozemlje Celovca in Gosposvetskega polja).
Ker je za Avstrijo glasovalo tudi okoli štirideset odstotkov koroških Slovencev (čim bolj proti severu cone A gremo, več tamkajšnjih Slovencev je bilo za Avstrijo, na jugu cone A je bila večina za SHS), se je kmalu pojavilo vprašanje, kakšni so vzroki za to.
Odločitev številnih koroških Slovencev za obstanek v stari državi namesto priključitve novi pa ni izjema – tudi v Mazuriji in Zgornji Šleziji je večina Poljakov glasovala za obstanek v Nemčiji in proti priključitvi obnovljeni poljski državi.
Še zdaj je Karantanija del sveta slovenskih simbolov, ki ga vsakodnevno srečujemo. Simbol Karantanije, Knežji kamen, je tako – na veliko jezo zdaj že pokojnega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja – tudi na slovenskem evrskem kovancu za dva centa.
Še zdaj se avstrijska socialdemokratska stranka (SPÖ) na Koroškem v volilnih spopadih s svobodnjaki trka po prsih, češ da so bili socialdemokrati jedro enot t. i. koroških brambovcev in da so bili najbolj zaslužni pri plebiscitni zmagi za enotno Koroško.
Teh obljub Avstrija ni upoštevala v celoti. Sporne točke koroškega vprašanje, kot so denimo dvojezični napisi, so se vlekle desetletja in polarizirale deželo. Obenem se je zaradi asimilacije zmanjševalo število Slovencev na avstrijskem Koroškem. Leta 1923 jih je bilo okoli 35 tisoč, zdaj jih je okoli 13 tisoč.
Tudi nekdanja Jugoslavija je s terorističnimi dejanji tajne službe, ki so jih pripisovali koroškim protislovenskim krogom, razpihovala ogenj sovraštva. Sledi te temne preteklosti se vlečejo v sedanjost in so strelivo za dnevnopolitične spore v Sloveniji.
Ni pa vse črno. Že dejstvo, da se lahko pripadnica slovenske manjšine, ki ne skriva svojih korenin, kot je Angelika Mlinar, zavihti na čelo avstrijske stranke in si pribori sedež v dunajskem parlamentu, je optimistična novica.