Kolumna v javnem interesu

Skrivanje za interes nacije stane in cena je sorazmerna temu, koliko je ljudstvo domoljubno, morda celo nacionalistično. Tako je bilo takrat pripravljeno verjeti, da je v nacionalnem interesu, da pivovarne Union ne kupi požrešni tujec. Je sicer nekaj stalo, ampak še nekaj let smo varili svoje pivo. Potem so tujci kupili Union skupaj z Laškim. In tako – se mi zdi – prispevali k popuščanju napetosti med Kranjci in Štajerci. Nimamo več Uniona in Laškega ampak samo še dve različici Stelle Artois.

Leta tečejo, državljanke in državljani so med tem postali še bolj napredni. Nacionalni interes je zdaj skoraj nekaj ksenofobnega, nestrpnega do vsega, kar ni slovensko. Zato se je Slovenska popevka med tem preimenovala v Popevko, na mesto nacionalnega interesa pa vstopa javni interes.

Ko Ministrstvo za kulturo piše novelo Zakona o medijih, ves podvig utemelji s tem, da je v javnem interesu. In se držim za denarnico, še ne povsem pomirjen od nacionalnega interesa, ki da obstaja za obe pivovarni, TEŠ, drugi tir, Ljubljanske mlekarne, Postojnsko jamo, Telekom Slovenije, SCT in Primorje, institucionalne umetnosti, Ljudsko univerzo Ptuj, analitični potencial baz podatkov, Novo Ljubljansko banko, univerzitetna predavanja v slovenščini, obstoj Evropske unije, življenje prostoživečih živali, zatiranje varoze, vlaganje v lesene objekte itd. itd.

Mnenja Minister ponavlja razred

Sveto tele

Javni interes je ena od tistih svetih telet, na katerih temeljijo sodobne liberalne demokracije in okrog katere so krojači cesarjevih oblačil zgradili umetelno teorijo. Ko naj bi država za državljane delala dobro, zakonodajalec definira, kaj da je v javnem interesu, in potem država, da bi ljudje imeli politiko rajši, zadovoljuje ta javni interes.

Zanimivo pri tem je, da se javni interes nikoli ne pojavi v zvezi s tistim, kar res pričakujemo od države. Niti ne boste našli zakonskih besedil niti pametovanja o tem, kaj je javni interes na področju obrambe, policije in notranjih zadev, pravosodja, zdravstva, celo izobraževanja ne. Glede tistega, kar je res v javnem interesu, torej da se varujejo meje, red in mir, da se lumpi kaznujejo, bolni zdravijo in neizobraženi izobražujejo, to eksplicitno ni opredeljeno kot javni interes.

Pač pa o javnem interesu radi razglabljajo tam, kjer niso povsem gotovi, da je zadeva v javnem interesu, pa se jim vseeno zdi, da bi tisto davkoplačevalci morali financirati. Tako se zakonodaja s področja kulture, medijev, športa in nevladnih organizacij začne z dolgim uvodom, ki vzpostavi, kaj da je javni interes v zvezi s tem. Kar malo spominja na tisti pregovor, da če mora ženska razlagati, da je dama, potem to verjetno ni. Ustava Republike Slovenije pojma javni interes sploh ne pozna.

Dovolj signalov torej za previdnost, še posebej, ker imamo v Sloveniji zelo dobro mnenje o besedi javno. Ta je po osvoboditvi zamenjala besedo družbeno. Družbeno - kot npr. družbeni interes - je sicer še lepša beseda, ampak malo zaudarja po plesnobi socializma, zato demokrati dandanes družbeni interes preoblačijo v javni interes. Ta interes je morda res lahko v interesu javnosti, bolj verjetno pa je, da gre za ideološki interes dela politike ali pa zasebni interes dela javnosti.

Problem omejenosti znanja

Teoretično je celotno teorijo javnega interesa demontiral nobelovec Friderich Hayek. Njegova teza je bila, da niti država niti posamezniki ne morejo vedeti, kaj je najboljše za družbo in zato ne smejo umotvorov neke peščice, ki bi rada izboljševala svet, preoblačiti v javni interes. V javnem interesu sta po njegovem izvajanje in obramba pravil reda, ki ga je civilizacija počasi in mukoma razvila kot nadgradnjo naravnega reda naših kamenodobnih prednikov. Ko je razmišljal o idealni državni ureditvi, je Hayek v drugi dom parlamenta posadil naravno aristokracijo, to je ljudi, ki so najbolj ponotranjili ta razširjeni red in njegove vrednote ter bodo zato delali skladno s tem redom in zato v javnem interesu.

Še bolj strupen je bil raziskovalec telekomunikacij iz MIT Benjamin Compaine, ki je zapisal, da v demokracijah ni univerzalnega javnega interesa. So samo številne in spreminjajoče se zainteresirane javnosti, ki svoje partikularne interese poskušajo prikazati kot javne in splošne, saj jih bodo tako lažje uresničevale.

Cehovska novela zakona o medijih

In tako pridemo do predloga novele Zakona o medijih. Ki se začne s prenovljeno definicijo javnega interesa na področju medijev.

Težava je, da so si zainteresirane javnosti svoje interese zapisale kot definicijo javnega interesa na področju medijev. Tako se na prvem mestu kot javni interes na področju medijev pojavi pravica do obveščenosti. Ne obveščenost, pravica do obveščenosti, da je v javnem interesu. Tu gre spet za eno od novodobnih pravic, v katere se preoblači politična agenda in ki terjajo, da nekdo nekomu nekaj dela. V tem konkretnem primeru, da nekdo nekoga obvešča. Skratka, ne gre za interes javnosti, da je obveščena, gre za interes ceha, da obvešča.

V javnem interesu, da sta tudi pluralnost in raznovrstnost medijev. Na prvi pogled je to pohvalno, ampak prikrajšani smo za razjasnitev, da gre tudi za svetovnonazorsko in politično pluralnost, ne pa samo za pluralnost med tistimi, ki vrtnarijo, in onimi, ki športajo.

In potem, da je v javnem interesu medijska pismenost. Morda sem kaj preslišal, ampak ne spominjam se, da bi kje bral o tem, da je v javnem interesu pismenost kar tako. Ali pa znanje računanja. Pač pa je v javnem interesu medijska pismenost. Ali pa je v interesu medijskih opismenjevalcev, ki imajo diplome, pa nobenega pravega dela? Ker ljudje znajo brati časopise in krmariti z daljincem po TV-kanalniku. Razumem, da bi jih radi podučili, kako pravilno razumeti propagando, ampak to bralce že učita Mladina in Demokracija.

In če so v Zakonu na koga pozabili, je v javnem interesu tudi vse drugo, kar bi utegnil kdo v zvezi z mediji zapisati v kak nacionalni program, strateški dokument ali izvedbeni plan petletke. Zakaj je javni interes tako pomemben? Zato, ker bo "država za njegovo uresničevanje zagotavljala sredstva v proračunu". In po predlogu Zakona bo to počela brez jasne povezave med ukrepi in cilji.

Kaj pa je javni interes?

Po Hayekovih načelih liberalne države bi bil javni interes na področju medijev zavarovanje razširjenega reda. Del tega je zadnjih nekaj sto let svoboda govora – pravica širiti in sprejemati informacije, ne da bi se oblast v to vtikala. Da bi svobodo govora opredelili kot prvi in osnovni javni interes na področju medijev, vladi seveda ni padlo na pamet. Saj nekje drugje predlaga, da bo neki cenzor pisal kazni za napačno parkiranje mnenj v medijih, zaukazal pa, da bo lahko tudi odvoz sporne novice.

O tej avtoritarni ambiciji sem že pisal, bilo bi pa narobe, če bi bila ta rdeča cunja edino, o čemer se bomo v zvezi z mediji pogovarjali. Politika, tiskani mediji, elektronski mediji, lastniki medijev, neprofitni mediji, novinarji, prekarci, medijski strokovnjaki, medijski rokovnjači … Vsak ima svoje interese in vesel bi bil, če jih ne bi predstavljali, da so to moji interesi.