Ponedeljek, 2. 9. 2019, 10.06
5 let, 3 mesece
kolumna
Minister ponavlja razred
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,31
18
Minister je predlagal zakon, za katerega je vedel, da ne izpolnjuje odločbe ustavnega sodišča.
Danes je prvi šolski dan. Televizije bodo poročale o tem, v katero šolo je šel kak minister povedat, da se je treba učiti, učiti in še enkrat učiti. Morda bo kateri tudi svetoval, kako se gre varno v šolo, da te ne povozi avto, kolo ali električni skiro.
V šolo bo šel tudi minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo. Ampak on bo med tistimi, ki razreda niso izdelali in bo šolsko leto ponavljal. Ni izvršil odločbe ustavnega sodišča o izenačitvi otrok v vladnih in nevladnih šolah. Minister je predlagal zakon, za katerega je vedel, da ne izpolnjuje odločbe ustavnega sodišča. To mu je povedala služba vlade za zakonodajo. To mu je povedala služba za zakonodajo državnega zbora. To so mu povedali ustavni pravniki, kot npr. mag. Krivic in dr. Avbelj.
Zato, da bi nekomu povzročil škodo, minister Pikalo ni opravil uradne dolžnosti in odpravil neustavnosti veljavnega zakona. Lahko bi rekli, da je staršem otrok, ki hodijo v nevladne šole, povzročil večjo škodo oziroma hujše kršil njihove pravice, saj je kršil ustavno pravico do svobodne izbire izobraževanja v povezavi z načelom, da se izobraževanje financira iz javnih sredstev. Oziroma ni odpravil neenakosti pred zakonom, saj ni odpravil ureditve, ki izobraževanje otrok z nevladnih šol financira 85-odstotno, izobraževanje vseh drugih pa 100-odstotno.
Za tako ravnanje bi minister Pikalo moral dobi ukor z izključitvijo. Ampak ker vlada ni šola in predsednik vlade ni ravnatelj, se mu ne bo zgodilo nič. Samo razred bo ponavljal.
Socialdemokratski boj za duše
Kdor kontrolira medije, kontrolira, kaj ljudje mislijo danes in jutri. Kdor kontrolira izobraževanje, kontrolira, kaj bodo ljudje mislili pojutrišnjem. Približno tak je strateški razmislek socialne demokracije, ki se je v Šarčevi vladi posebej potrudila, da je dobil oba ideološka resorja – kulturnega in šolskega. Kulturni minister piše avtoritaren zakon o medijih, ki bo omejil svobodo govora in pohabil pluralnost javne debate. Šolski minister pa po celi vertikali pripira možnosti za zasebno oziroma nevladno pobudo na področju izobraževanja.
Debata o osnovnošolskem predmetu je postala politično vprašanje.
Da je šola še vedno ideološko orodje, namenjeno vzdrževanju ideološke prevlade, kaže debata o novem predmetu v osnovni šoli – o državljanski vzgoji. Debata o osnovnošolskem predmetu je postala politično vprašanje. Kjer se desnica boji, da bo šlo za še en predmet, ki bo namenjen indoktrinaciji, levica pa odgovarja, da nikakor ne, da bo šola ostala neideološka. Glede na ideološko zadrtost ekipe na ministrstvu je težko verjeti, da bodo oblikovali predmet, ki bo krepil posameznika in njegovo avtonomno civilnodružbeno povezovanje ter vzpostavljal kritično distanco do vloge države. Ne verjamem, da bo predmet dal besedam, kot so pravičnost, naprednost, izkoriščanje, svoboda, solidarnost, humanizem … pomen, ki ne bo imel ideološkega predznaka.
Celo brez tega predmeta na družbena omrežja prihajajo generacije mladih, ki imajo povsem razredno-borben, marksistično-leninistično uokvirjen pogled na svet. Nekateri so še bolj zatrapani v propagandne floskule kot generacija, ki je poslušala predmet "Samoupravljanje s temelji marksizma". Mi smo vsaj vedeli, da gre za indoktrinacijo, saj smo živeli v socializmu. Današnji mladini iste floskule prodajajo kot objektivno znanost.
Skratka, zdi se mi, da je državljanska vzgoja predmet, ki bi ga prav lahko prepustili šolanju doma, ne pa, da država šolo zlorablja, da si vzgaja zagovornike svoje napihnjenosti in monopolnega položaja. Ne potrebujemo posebnega predmeta, da bo vzgajal volivce, ki bi potem na referendumu glasovali, da mora imeti država monopol nad izobraževanjem, mediji, zdravstvom, lekarnami in podobnim. Ali pa vsaj boljši položaj – recimo tako, da so storitve državnega ponudnika zastonj, zasebnik jih je pa prisiljen zaračunavati. Na trgu je težko tekmovati z zastonj.
Še kar spori o barvi mačke
Države nimamo zato, da ljudi indoktrinira, ampak da zagotavlja, da so ljudem dostopne storitve, ki jih zasebni sektor noče ali ne more zagotoviti. Država lahko poskrbi, da so nekatere od teh storitev za državljane brezplačne oziroma dostopne na način, ki zmanjšuje neenakosti v družbi. To so povsem legitimni cilji. Ampak brezplačno izobraževanje je mogoče zagotoviti tudi tako, da se iz davkov financirajo nevladni ponudniki izobraževanja. Enak dostop do zdravstva za revne in bogate se prav lahko uredi tako, da se iz davkov in obveznega "zavarovanja" financirajo vsi ponudniki, ki znajo zdraviti. Dostop do zdravil se uredi tako, da lekarne svobodno in pod enakimi (če ne boljšimi) pogoji odpirajo zasebniki.
Države nimamo zato, da ljudi indoktrinira, ampak da zagotavlja, da so ljudem dostopne storitve, ki jih zasebni sektor noče ali ne more zagotoviti.
Razlika med državno in nevladno ponudbo je samo na eni točki – državni ponudniki morajo ubogati politiko. In če imamo samo državne šole, bodo vse ubogale isto politiko. Nobene pluralnosti ne bo, nobenega tekmovanja, nobene inovativnosti. Vse se bo učilo po istem kopitu. Vse se bo indoktriniralo v iste zablode. Vsi bodo iz šol prihajali enaki.
Prihajali bodo v svet, ki bolj kot kdorkoli ceni originalnost, ustvarjalnost, različnost, kritičnost. Vojske delavcev za tekoči trak in vojske samoupravljavcev, ki bodo na ukaz dvigovali roko, ne potrebujemo. Demokracija jih ne potrebuje in svobodno tržno gospodarstvo jih ne potrebuje.
Jih pa potrebuje z ideologijo prežeta politika, ki se boji, da bi sedem šol, ki bi bile financirane 15 odstotkov boljše, zamajalo izobraževani sistem in posledično celo slovensko družbo. Mogoče pa res. Če je stavba gnila, jo zamaje že ena sama lastovka, ki se usede na dimnik.
Nov začetek
Megleno se spominjam, da smo enkrat v osnovni šoli v razred dobili ponavljavca. Na prvi šolski dan mu je na vratih mama rekla, "saj letos se boš pa bolj potrudil, a ne". Mogoče bi se pa naš minister letos bolj potrudil in naredil, kar mu nalaga Ustavno sodišče. Novo leto, tudi šolsko, je priložnost za nov začetek. Minister in vlada sta svojim ideološkim botrom lani dokazala zvestobo. Naredila sta vse, kar je bilo v njuni moči, in več, da bi uzakonila ideološko, a nepravno rešitev. Zdaj imata dober izgovor, da pač, s stisnjenimi zobmi, naredita, kar bi morale že zadnje tri vlade.
18