"Ko ni bilo več žil, sem se odločil, da je dovolj"

"Skušnjave, da bi spet posegel po drogi, ne čutim, ker se mi je zaradi nje v življenju zgodilo toliko negativnih stvari, da če dam na tehtnico pozitivni učinek droge, ki je zelo kratkotrajen, in to, kar imam zdaj in koliko truda sem vložil, ni nobene skušnjave," pripoveduje Janez.

Spomini na dolgo obdobje, ko je podlegal omami, so mešani, pa vendar, vse, "kar sem počel v tem času, je tako ponižujoče za človeka, da si tega ne bom več dovolil". Preden se je začel drogirati, ni v trgovini ukradel niti žvečilnega gumija, pojasni, "potem je bila moja dnevna poraba heroina, kokaina in tablet tako visoka, da sem bil nenehno v akciji. Takoj ko sem se zadel, sem že iskal poti do denarja za naslednji šus. Spiš toliko, kolikor zakinkaš po odmerku, potem pa spet iskanje".

Svarila ne pomagajo Ko je bil star 14 let, se je prvič srečal z marihuano, na sceni punk undergrunda pa se je že takrat dalo dobiti vse. In sam ni zaostajal. "Od ljudi, ki so poslušali elektronsko glasbo, smo dobivali ekstazije, LSD so obvladovali stari hipiji, imeli so celo kristalčke, ki so se za razliko do pivnikov dobili redko, njihova kakovost pa je bila višja. Praški me presenetljivo niso zanimali, dokler nisem v roke enkrat dobil heroina. Prvič sem ga snifal, ker nisem znal uporabljati pribora. Bilo je obdobje prehoda iz socializma v kapitalizem, heroin pa je kosil na dnevni bazi. Takrat sem začel študirati, in ko se je začelo, se ni nehalo," pripoveduje Janez, ki je letos uspešno opravil izpite prvega letnika študija, ima službo, sicer za določen čas, ponovno pa je vzpostavil stike s svojo družino.

"Starejši so me svarili, ej, mali, pazi se, to ni marihuana ali LSD. Ko boš enkrat štiri, pet dni na heroinu, si šesti dan že odvisen. Na začetku sem celo štel dneve, a ko podležeš, ugotoviš, da je tako dobro, da te ne zanima nič drugega na svetu," pripoveduje in dodaja, da gre za poseben občutek vzhičenosti, ekstaze in hkrati pozabe.

Heroin je egoistična droga "V tistem trenutku si nad vsemi, ne zanima te, kje si, kaj se dogaja. Heroin je namreč zelo egoistična droga, ni kot druge droge, kjer potrebuješ družbo, kjer želiš deliti svojo srečo, ekstazo. Na heroinu si sam. In kot sem že povedal, vsa tvoja dejanja so usmerjena samo k enemu cilju, da se zadaneš. Najhuje je, če se slučajno zbudiš in nimaš droge, ki jo nujno potrebuješ, da sploh začneš funkcionirati. Predstavljaj si zobobol tridimenzionalno po vsem telesu, takšno bolečino občuti odvisnik. Misliš, da te bo razgnalo, hkrati pa se komaj premikaš in nimaš energije za nič."

Misel, da mora nekaj storiti, se mu je porodila, potem ko je ugotovil, da preprosto nima več žil, kamor bi si lahko vbrizgal drogo. To je bil razlog, kajti droga je bila zanj še vedno na prvem mestu. "Po 13 letih droge sem bil, po tistem, ko sem se ga zadel, ves krvav. Kapljice krvi so bile po vseh mojih oblačilih in jaz sem hodil okoli takšen, 'skurjen', da mi je težavo predstavljalo že to, da se zadanem," se spominja.

Sprehodi med riževimi polji Prve komune, ko so ga, kot pripoveduje, odpeljali Italijani kar brez opozorila izpred Metelkove, kamor je odhajal po dnevni odmerek metadona, nima v lepem spominu, predvsem zato, ker je šlo za "versko" varianto.

"Po metadonu sem vzel še kokain in potem ves ekstatičen in navdušen pristal na to, da odidem v komuno. To se je zgodilo tam, na kraju, strpali so me v kombi do Trsta, od tam na vlak do Milana, kjer so me že čakali in odpeljali v komuno. Deveti dan sem se počutil približno dobro, zjutraj so mi običajno napolnili nahrbtnik s hrano, potem pa smo ves dan hodili po riževih poljih okoli Milana. Hoteli so me uvesti v vero, in čeprav imam vse zakramente in tudi poznam biblijo, so si jo oni razlagali po svoje. Že vnaprej sem jim povedal, da si ne bom dovolil sprati možganov. Je pa res, da je nekaterim ta komuna pomagala, a zame to ni bilo to," se spominja in dodaja, da si je v tem času sicer fizično malo opomogel, saj je s 60 kilogramov ponovno prišel na približno 90, kolikor je za njegovo višino primerno.

Pridobljeni kilogrami so se stopili No, kilogrami so se po prihodu iz komune stopili, saj je bila droga spet v prvem planu. Po dveh ali treh letih se je ponovno začel ozirati po komunah. Slišal je za eno najboljših terapevtskih komun v Italiji in se odpravil v Rim.

"Najprej sem bil v središču Rima, kjer so me postopoma spustili z metadona, ker sem za njihove razmere užival ogromne količine droge. Imajo tudi drugačen sistem metadonskih tablet. Pri nas dobiš eno tableto, tam pa lahko tudi eno tableto razdelijo na manjše dele, recimo pol tabletke ali pa še manjše odmerke. Na tak način krize ne čutiš in se lahko normalno socializiraš," pravi Janez in dodaja, da je tam prejel veliko podpore, veliko se je ukvarjal s športom in družil z drugimi ljudmi.

"Všeč mi je bilo, čeprav sem bil en džanki z ulice, umazan, zanikrn, brez zob. Imel sem tako zdravniški kot terapevtski tim," pripoveduje.

V Rimu ni kradel, temveč "žical" Se spominjaš zadnjega odmerka? "Spomnim se. To je bilo, ko sem že končeval terapijo metadona, ko sem bil že na čisto nizki dozi. Psihologi so me opozarjali, da naj ne pretiravam pri zniževanju, češ da niso še nikogar videli, ki bi tako zniževal dozo. Svarili so me, da bom popustil. A jaz sem bil frajer, bom zdržal. En dan sem se jim zlagal, da moram ven. Tipična narkomanska, ko ti pade v glavo, da drogo potrebuješ tisti trenutek, boš naredil vse. Šel sem ven in v pol ure 'nažical' 30 evrov. V Rimu nisem znal krasti, medtem ko sem imel v Ljubljani čisto razdelano mrežo, torej kaj ukrasti, kje, komu prodati ..."

Po njegovem mnenju je zelo pomembno, da med odvajanjem od drog zamenjaš okolje, da ne prihajaš v stik z ljudmi, od katerih lahko dobiš drogo.

Več kot 50 ovadb Ves čas odvisnosti je imel tudi veliko opraviti s policijo, čeprav v zaporu ni bil nikoli. Več kot 50 ovadb na njegov račun je bilo zaradi kraj oziroma vlomov, enkrat je bil tudi pogojno obsojen. Kar zadeva droge, so ga obravnavali trikrat ali štirikrat, a "sem imel srečo, ker sem imel pri sebi vedno le majhne količine, tako rekoč za lastno uporabo".

Vlamljal je tako v avtomobile kot stanovanja, odnašal pa je predvsem tehnične izdelke: "Ko se enkrat naučiš ukrasti neko stvar, boš skoraj zagotovo kradel vedno eno in isto stvar. Sredi 90. let, ne vem, kako je bilo to mogoče, smo na veliko samo z osebno izkaznico unovčevali ukradene čeke. Sploh ne vem, kako smo to delali, a bilo je preprosto. Prav iskal sem ljudi: ej, če rabite čeke, jih imam. V enem dnevu si unovčil tri čeke in si imel dovolj droge za ves teden."

"Že to, da sem na ulici 'žical', je bilo mučno. Enkrat sem na pošti starejšemu moškemu iz denarnice ukradel zavitek denarja, pobral sem mu pol pokojnine. Mislim, sramota," ugotavlja danes.

Nevarnost vedno obstaja Čeprav se zaveda vrednosti in kakovosti življenja, kot ga živi zdaj, si ne zatiska oči, da vedno obstaja nevarnost, da zabredeš nazaj. "Narkomani niso nikoli ozdravljeni. A dejstvo je, da dokler si zadovoljen sam s seboj, dokler si osebno notri zadovoljen, je v redu, sicer je konec. Ko videvam ljudi, zadete na ulici, si mislim, ej … škoda vas je."

Srečen je, da je eden redkih, ki je bil v komuni, pa ni zbolel za katero od nalezljivih bolezni, kot sta hepatitis ali aids. "Nekajkrat se mi je namreč zgodilo, da sem vzel iglo od narkomana, ki se je zadel pred mano, čeprav ga nisem poznal in nisem nič vedel o njem. To je res poden, ko ne ceniš več življenja, ko ti je čisto vseeno, ali se boš zadel v umazanem stranišču ali pa v prvem grmovju." Popolnoma nov pogled na svet Če se ozre nazaj na svoje narkomanske kolege, ugotavlja, da jih je ostalo bore malo, da je odstotek tistih, ki so ušli krempljem zasvojenosti, precej nizek, vendar pa je odločitev, da reče ne drogam, nova motivacija, ki ponuja drug pogled na življenje. "Ne dopuščaš si več polovičnega odnosa do sveta, tisto, kar počneš, opraviš stoodstotno. Morda je tudi ta polovičarski odnos tisti, zaradi katerega sem pristal na drogah."

Starši dolgo časa niso vedeli, kaj se dogaja, nekje do 23. leta. "Prvič, ko sem se šel domov čistit, je bila sestra tista, ki me je razumela. Dogovorili smo se, da bom doma tri dni zmanjševal dozo heroina. Pa je nastala panika, ko sem vmes znorel. Starša sta se postavila pred vrata in me nista hotela spustiti ven, nista vedela, kaj bi. Grozno je, ker postaneš zelo agresiven, ker bi naredil vse, da prideš do droge. Nisem se jih lotil, sem pa grozil, da jih bom ubil. S kotičkom očesa sem gledal na balkon in razmišljal, da bi se zaletel in skočil, ne glede na posledice. Tudi če bi si noge polomil. Potem smo prišli do tega, da je šel oče, ki sovraži narkomane, drugo jutro z mano do dilerja, me počakal v avtu, nato sem se ga doma na stranišču zadel, starši pa so me čakali v jedilnici. Totalno razočaranje, bilo je polno joka."

"Čim sem odprl usta, sem se zlagal" Zdaj imajo približno urejene odnose, spet se lahko pogovarjajo. "Na začetku je bila samo tišina, ker nihče ni vedel, kaj bi sploh rekel. Oni mi niso hoteli očitati, jaz sem bil pa že toliko odtujen, saj se leta nismo pogovarjali, da sploh nisem vedel, o čem naj se pogovarjamo. Sam se tudi nisem znal pogovarjati, saj se je moje razmišljanje dolga leta vrtelo le okoli drog. Vse, kar je prišlo iz mojih ust, je bila ena velika laž. Čim sem odprl usta, sem se zlagal, na začetku iz potrebe, da sem prišel do denarja za droge, potem pa iz navade. Čisto izničenje moralnih načel, do samega sebe in okolice, do ljudi. To razbijanje in vlamljanje je eno, to, kar počneš ljudem okoli sebe, pa je nekaj čisto drugega," pravi Janez.