Ko gredo duhovi k zdravniku

Ko ti duhovi zbolijo, pridejo v ambulanto in posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Osemdeset let star 67-letnik "Bolj za silo," je Dopliharju na vprašanje, kako gre, odgovoril prvi, ki je v ponedeljek sedel na stol v njegovi ambulanti. Prišel je, ker skoraj nič ne vidi in potrebuje operacijo očesne mrene.

Tu je bil šele drugič, saj pravi, da mu do zdaj ni bilo treba k zdravniku. Doplihar se ne strinja. "To je 67-letnik, ki je fizično star 80 let," je povedal, potem ko mu je napisal napotnico za okulista.

Moški, ki ga je poklical Pahor Naslednji bolnik je prišel, ker se vsako noč vsaj trikrat zbudi, da gre na vodo. "Sploh ne spim. Le ko se usedem v parku, me zmanjka in malo zadremam."

Po spodbudnem EKG pove svoje težave in da mu jih bo kmalu pomagal rešiti predsednik vlade. "Kolega me je ogoljufal. Na kriminalen način so trikrat prodali moje stanovanje," se jezi. V zavetišču ne more biti prijavljen stalno, zato je ostal brez zdravstvenega zavarovanja. "Sem pošten državljan. Kot gasilec sem bil pohvaljen, bil sem v teritorialni obrambi. Pritožil sem se in poklical me je Pahor in povabil na sestanek."

Smrdeči niso dobrodošli v lepih zasebnih ordinacijah Ko odide, vstopi mlado dekle, ki v Sloveniji še nikoli ni bilo zdravstveno zavarovano. K nam je prišla za enim od staršev z vizo za združitev družine. Skoraj ves čas, odkar je tu, ima vneto uho.

Ko je vstopil naslednji bolnik, je zasmrdelo po oblekah, ki so bile preznojene že pred časom. Tisti dan je bilo to edinkrat, sicer pa je pogosteje. "Sem pridejo v glavnem zapuščeni ljudje. Videli smo, da je dobro, da te ljudi tukaj umijemo in preoblečemo, če jih želimo poslati še kam naprej," je razložil Doplihar.

Moški s črvi na nogi Dvainsedemdesetletni brezdomec je prišel, da mu previjejo rane na nogah, a mnogo pozneje, kot so mu naročili. "Lani je imel črve na rani," se spominja medicinska sestra in koordinatorka klinike Tatjana Goričar. "To je bila najlepša izkušnja v moji karieri …"

"Takih stvari se nikoli ne navadiš. To ne more kar mimo tebe," pripoveduje, ko meče premočene nogavice v smeti, odstrani povoj, ki se je prijel na rano, saj na dermatološki kliniki "niso dali nobene obloge", razkuži vnetje, namesti oblogo, spet povije in mu obuje nove nogavice.

Za kratko vstopi nosečnica, prišla je le po napotnico za zobozdravnika za moža. "Zavarovanje sva že plačala, a začne veljati šele 1. avgusta," pove, Doplihar pa vzdihe: "Poglejte, še en slovenski nesmisel." Sama ima zavarovanje in bo zdaj zdaj rodila. "Glede na to, kakšen je položaj, bo še malo počakal na varnem in toplem, če je pameten," se pošali Doplihar.

Uničen obrtnik Naslednji bolnik se je bolj pogovarjal z nami kot z zdravnikom. "Prodajal sem indigo papir in ker sem nižal materialne stroške, mi je konkurenca leta 2005 uničila podjetje. Zdaj so me odstranili iz evidence brezposelnih, ker naj bi bil direktor podjetja. Nimam niti denarja, da bi podjetje zaprl."

"Psihično sem čisto na tleh. Proti meni so vlagali tako grozne ovadbe, da se bojim povedati, kaj piše v njih. Nikoli nisem nikomur naredil nič hudega …"

Doplihar ga komaj ustavi, da mu pove, da mora na rentgen pljuč in psihiatrični pregled.

"Taki ljudje ne morejo nič," pove zdravnik potem. "Če ti v kolesju naše administracije ne uspe prvič, ti ne bo nikoli. Birokrati ne razmišljajo samostojno, ampak podpirajo napake drug drugega."

Kdor hoče živeti pošteno, je nor Ambulanta za osebe brez zavarovanja bi morala biti kratkotrajna rešitev. Ker se položaj ni uredil, "smo ostali odprti in rešujemo težave, kot vemo in znamo", pojasni Doplihar. Od leta 2002, odkar deluje ambulanta, je spoznal vse vidike slovenskega zdravstva, pokojninskega sistema, socialne države, zavoda za zaposlovanje in birokracijo, ki je z njimi neločljivo povezana. "Ljudje se delijo na tiste, ki imajo denar, in tiste, ki ga nimajo. To je posledica časa, v katerem živimo. Največ afer je povezanih s poneverbami, krajami in podkupovanjem. To je vse denar. Nobenega poštenja. Morala je izgubila svoj smisel. Kdo hoče živeti pošteno, je nor."

Naslednji, 22-letni Makedonec, je prišel zaradi "pikice" na nogi, ki kar ni izginila in je v osmih mesecih zrasla do konkretne pike. Doplihar hitro sklene, naj na onkologiji preverijo, ali gre za melanom.

Moški s "hladnočo" v sebi "Že če mi boste verjeli, mi boste veliko pomagali," pove 72-letni Prekmurec Leon, takoj ko stopi skozi vrata. Leon ima urejeno zavarovanje, z Dopliharjem pa si je želel govoriti, odkar ga je videl na televiziji.

"Imam 'hladnočo' v sebi, že 50 let," je začel. V PVC-vrečki je prinesel vojaško knjižico, zvezek s spisom o njegovi težavi in številne zdravniške izvide, večino napisanih še na pisalni stroj. Da se ne bi zmečkali, jih je vstavil med strani knjige Maščevanje Robina Hooda.

"Pojavilo se je v vojski. S termometrom sem si nameril 32 stopinj. Rekli so mi, da Slovencem sramoto delam."

"Sem hodil v toplice, pa ni nič pomagalo. Bil sem v najbolj vroči vodi in sem se odlično počutil. Potem pa sem na poti nazaj na postaji v Murski Soboti dobil take bolečine, da sem na glas zakričal. Ne da se dokazati, niti zdraviti …"

"Da se dokazati," ga je prekinil Doplihar. "Samo morali te bomo prijaviti na rehabilitacijo v center Soča. Imate kakšno žensko, da skrbi za vas?"

"Kako naj bi še na ženske mislil," mu je Leon vrnil vprašanje.

"Prav ženske bi vas pozdravile."

"Ne, ne. Mene bi morali kuhati en teden."

Leon je odšel, ko mu je zdravnik obljubil, da bo prebral njegov spis. "To je tak značilen slovenski prizor," je pozneje povedal Doplihar. "Živi v samoti in se ne znajde."

Žrtev medveda Skoraj nihče k Dopliharju ne pride zgolj zaradi zdravstvenih težav. Vsakemu pomaga še do pokojnine, priznanja vse delovne dobe, sprejema v bolnišnico, postelje v zavetišču …

Po nasvet je prišel tudi moški, ki ga je pred kratkim ugriznil medved, na katerega je stopil. Gospod ni želel, da sva s fotografom prisotna pri njegovem pregledu, je pa pozneje Doplihar ogorčen povedal, da je moški dobil račun za tri tisoč evrov za oskrbo ugriza s štirimi zobmi in enega zamaha s šapo. "To ne more stati več kot 500 evrov," meni. Še bolj bodo ogorčeni lovci, ki bodo morali plačati račun.

Nosilec pokala za svetovno prvenstvo Zadnji ponedeljkov bolnik je prišel potarnat o poškodovani roki in nogi ter da bi mu pobrali šive iz rane nad obrvjo. In seveda po nasvet.

"Imam okoli 30 let delovne dobe, od tega desetih let, ko sem bil direktor Astre blagovnice, nimam vpisanih na ZPIZ. Tudi v Italiji, kjer sem bil šest let pri velikem podjetju, ki izdeluje medalje in pokale, mi niso plačali prispevkov. Pa sem nesel pokal iz Milana v München za svetovno prvenstvo v nogometu. – Niste nežni," se prekine, da to pove sestri, ki mu odstranjuje šive.

"Ne morem biti. Ti doktorji, ki se učijo, tako zategnejo …"

"Bi se morali iti najprej h krojaču učit," doda Doplihar.

"Ko sem izvedel, da nimam vpisanega dela v Astri," je nadaljeval bolnik, "sem takoj navezal stike, a nimajo nič."

"Kdaj ste delali tam?" vpraša zdravnik.

"Do leta 1972."

"Potem bi morali imeti na mikrofilmu. Pismeno dajte zahtevek, naj še enkrat preverijo." "Tam sta samo ena ženska in likvidacijski upravitelj."

"Ta ženska je čisto dovolj."

Še en značilen primer slovenske neurejenosti, povzame Doplihar na koncu dneva. Nič več ga ne preseneti.