Kaj naj stori Slovenija, da ne bo več kršila človekovih pravic

Slovenija je po kršitvah človekovih pravic prva država v Evropi glede na število prebivalcev, kažejo podatki Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Za Slovenijo je bilo pred ESČP doslej ugotovljenih 148 kršitev na milijon prebivalcev, 46 več, kot jih je storila Malta (102), sledijo ji Moldavija (76), Bolgarija (68) in Grčija, kjer so sodišča storila 67 kršitev človekovih pravic na milijon prebivalcev. Evropske države z najmanj kršitvami so Španija (dve kršitvi na milijon prebivalcev), Nemčija (prav tako dve) in Danska (tri).

Iz teh podatkov ni mogoče posplošeno zaključiti, da bi bila Slovenija množična kršiteljica človekovih pravic, zatrjujejo na pravosodnem ministrstvu. "Je pa zagotovo mogoče oceniti, da je imela na dveh določenih področjih, predvsem na področju pravice do sojenja v razumnem roku ter glede prezasedenosti zaporov, resne sistemske probleme," so še dodali.

Človekovih pravic ni kršila Slovenija, ampak sodniki, ki imajo ime in priimek V preteklosti je bilo pred ESČP veliko obsodb Slovenije zaradi počasnega sojenja, v zadnjih letih pa prevladujejo vsebinske kršitve, kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do učinkovitega sodnega varstva, je odziv pravnika Jurija Toplaka na zadnje podatke, ki so jih objavili v Strasbourgu.

"Ljudje se obrnejo na sodišče po pomoč takrat, ko ne vidijo več drugega izhoda za rešitev spora, a sodišče te zavrne na način, da ti sploh ne da možnosti za popravo krivice. Najpogosteje tako, da se izreče za nepristojno ali ti postavi pogoje, ki jih ni mogoče izpolniti. Namesto da bi posamezniku pomagalo, išče načine, kako bi ga zavrnilo. Tudi kadar pot do rešitve vprašanja v zakonu obstaja, zakon sodniki razlagajo tako, kot da ne obstaja."

Toplak je prepričan, da kršitev ne bi smeli pripisovati državi, ampak posameznim sodnikom, ki imajo ime in priimek. "Ve se, kdo so ti sodniki. Številni sodniki so odlični, nekateri pa pravice kršijo. Prav je, da se analizira, kje se pojavljajo kršitve, in se tiste, ki ne poznajo prava človekovih pravic, izobrazi. Če ne bomo naredili ničesar, bomo še naprej država z največ kršitvami."

Gasimo požare, namesto da bi preprečevali kršitve Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta zadnjo objavo ESČP, v kateri se je Slovenija znašla na vrhu po številu kršitev, komentira: "Podatek, da ima Slovenija največ kršitev, ne pomeni, da je tudi najslabša kot država. Kršitve pri nas so si med seboj podobne in izhajajo iz istih sistemskih težav države, na primer državne ureditve in pravosodnega sistema."

Po mnenju Kogovšek Šalamonove je pri nas neustrezen način odzivanja na obsodbe pred evropskim sodiščem. Politika jih relativizira in minimalizira.

"Druga težava pa je, da se oblasti implementacije sodbe ne lotevajo na pravi način. Pogosto le gasijo požar, ne pa da bi odpravljale temeljne vzroke, ki so povzročili kršitev. Naj navedem primer kršitve sojenja v razumnem roku: z določitvijo, da je treba odškodnino najprej zahtevati v Sloveniji, šele nato pred evropskim sodiščem, je bila postavljena nova ovira. Naslovili so torej posledico, namesto da bi večino prizadevanj usmerili v skrajševanje postopkov," pravi sogovornica.

Država ni sposobna presoditi, kdaj se je primerno poravnati Slovenija je po statistiki iz Strasbourga v vrhu tudi po razmerju izgubljenih in dobljenih primerov. Obsojena je bila namreč v 94 odstotkih vseh zadev, ki so se znašle pred sodniki, ta odstotek si deli z Rusijo, družbo pa ji delata še Madžarska in Azerbajdžan (95 odstotkov izgubljenih primerov) ter neslavna evropska rekorderka Ukrajina, ki je izgubila 99 odstotkov vseh primerov na najvišji evropski sodni instanci.

"Da smo izgubili 94 odstotkov primerov, je po eni strani pokazatelj tega, da so to zelo utemeljeni primeri. Država kršitev ne more zanikati in ESČP se ne more izogniti temu, da bi ugotovilo kršitev. Po drugi strani pa – tudi iz prakse – opažam, da obramba države kot stranke v teh postopkih pogosto ni najboljša. Večina obrambe še vedno temelji na tem, da se kršitve zanika, da se trdi, da jih ni bilo, odgovornost se prelaga na pritožnika," pravi Kogovšek Šalamonova, ki na strani države opozarja na nepripravljenost za prevzemanje odgovornosti, za priznavanje krivde ter pomanjkanje sposobnosti presojanja, ali ne bi bilo smiselno skleniti poravnave namesto čakanja na obsodbo.

"Tiste, ki sodelujejo pri zastopanju, bi bilo treba bolje usposobiti, pripraviti na presojo, kdaj je dobro stopiti korak nazaj, ne pa trmasto vztrajati."

Težavi Slovenije: brez posebnega organa, brez javno objavljenih sodb Statistika in rezultat primerov pred ESČP sta tudi odraz tega, kako se v Sloveniji lotevamo oziroma ne lotevamo vprašanja človekovih pravic, pravi Kogovšek Šalamonova.

"Nimamo posebnega resorja, ki bi bil pristojen za to področje. Druga težava je, da nimamo nobene institucije, ki bi preventivno delovala po pariških načelih. Varuh človekovih pravic to ni. Potrebovali bi institucijo, ki delovala proaktivno, sistemsko in preventivno. To je precej slabo in velika pomanjkljivost Slovenije v primerjavi z drugimi državami."

Toplak pa del zdravila za zdajšnje stanje vidi tudi v objavi vseh sodb vseh sodišč. Te bi koristile sodnikom, če bi vedeli, ali je o nekem vprašanju odločal že kdo pred njimi, poenotila bi se sodna praksa, državljani pa bi na podlagi dosedanjih sodb vedeli, kakšno razlago predpisa lahko pričakujejo od sodnika v njihovi zadevi. "Nekdanji minister Pličanič je obljubljal objavo vseh sodb vseh sodišč, a se to ni nikoli zgodilo. Vrhovno sodišče meni, da objava ni potrebna in da zadostuje objava sodb vrhovnega sodišča."