Nedelja, 30. 11. 2025, 14.41
1 ura, 46 minut
Je to potop slovenskih iluzij?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,42
Trsta, mesta z italijansko večino in močno slovensko manjšino ter s slovenskimi predmestji, Britanci niso hoteli dati niti kraljevi, nekomunistični Jugoslaviji. Na fotografiji: potniška ladja v tržaškem pristanišču.
Bi Jugoslavija oz. Slovenija dobila Trst in Gorico, če bi leta 1945 namesto Titovih komunističnih partizanov v Beogradu spet zavladale predvojne srbske politične elite s kraljem na čelu? Odgovor je skoraj zagotovo – ne. Razloga sta dva. Že pred drugo svetovno vojno Velika Britanija kot nagrado za vstop v vojno na strani protihitlerjevske koalicije kraljevi Jugoslaviji ni hotela obljubiti ne Trsta ne Gorice in tudi ne zahodne Istre. Poleg tega se je med drugo svetovno vojno spletlo zavezništvo med Italijani in srbskimi protikomunističnimi četniki. Če bi po koncu vojne znova zavladal kralj in predvojne, z monarhističnimi četniki povezane srbske elite, lahko iskreno dvomimo, da bi Srbi od Italijanov zahtevali kakšne obsežne spremembe italijansko-jugoslovanske meje, ki bi bile v korist Slovencem in še zlasti Hrvatom. Trditve, da bi zavezniki nekomunistični Jugoslaviji dali Gorico in Trst, so tako le iluzije.
Italijanski geopolitični interes pred prvo svetovno vojno je bilo uničenje Avstro-Ogrske in ozemljsko širjenje proti severu (Tirolska), zahodu (zahodno slovensko narodno ozemlje oz. Primorska) in vzhodu (vzhodna jadranska obala oz. Dalmacija).
Italijansko-srbsko zavezništvo proti Hrvatom
V času Avstro-Ogrske so bili v Dalmaciji tamkajšnji Italijani in Srbi dolgo časa zavezniki proti Hrvatom. Hrvati v Dalmaciji, ki je bila po ustanovitvi Avstro-Ogrske leta 1867 del Avstrije oz. Cislajtanije, so hoteli združitev Dalmacije s Hrvaško in Slavonijo, ki sta bili v Habsurški monarhiji del Ogrske. Temu so dalmatinski Srbi in Italijani nasprotovali.
Preobrat se je zgodil šele leta 1905 z reško resolucijo in t. i. politiko nove smeri, ki je združila projugoslovanske hrvaške in srbske politike v Dalmaciji in na Hrvaškem.
Italija in Srbija zaveznici med prvo svetovno vojno
Leta 1915 je Italija vstopila v prvo svetovno vojno zaradi ozemljskih obljub antante (tajni Londonski sporazum). Tako sta Italija in Srbija, ki sta obe hoteli uničiti Avstro-Ogrsko, med prvo svetovno vojno postali vojaški zaveznici. Njuni geopolitični cilji so se tako v veliki meri ujemali.
Fašistična Italija, ki jo je vodil Benito Mussolini (na fotografiji), je želela oslabiti oziroma uničiti jugoslovansko državo, zato je podpirala ustaše, ki so želeli ustanoviti hrvaško državo. Po drugi strani pa bi bila Italija pripravljena podpreti tudi t. i. amputacijo, torej da bi Srbi ustanovili Veliko Srbijo, okrnjeni hrvaški in slovenski del jugoslovanske države pa prepustili Italiji.
Po prvi svetovni vojni, ko je Italija med drugim dobila tretjino slovenskega ozemlja, je Rim prišel navzkriž z interesi Slovencev in Hrvatov, ni pa prišlo do kakšnega resničnega geopolitičnega trenja s Srbi. Srbi oz. Beograd tako niso ravno za vsako ceno branili slovenskih in hrvaških ozemeljskih interesov in so leta 1920 z Rimom sklenili rapalski sporazum o meji.
Protijugoslovanska italijanska politika
Po razpadu Habsburške monarhije je bil geopolitični interes Italije oslabitev Jugoslavije. Italijani so zato podpirali črnogorske separatiste, t. i. zelenaše, in hrvaško emigracijo na čelu z ustaši. Oblikovala se je tudi os Rim–Dunaj–Budimpešta, ki je bila tudi protijugoslovansko usmerjena.
Protiutež omenjeni osi je bila t. i. mala antanta z osjo Praga–Beograd–Bukarešta. Mala antanta je zašla v krizo pred drugo svetovno vojno, ko je Jugoslavija nasprotovala češkoslovaškim načrtom, da bi mala antanta sodelovala s komunistično Sovjetsko zvezo. Temu je v Jugoslaviji zaradi ideoloških vzgibov (strah pred krepitvijo jugoslovanskih komunistov) zelo nasprotoval vodja slovenskega katoliškega političnega tabora Anton Korošec.
Korošec želel Veliko Jugoslavijo, da bi ustavil Italijo
Korošec pa je v želji po ustavitvi italijanskega geopolitičnega vpliva že v 20. letih hotel skupaj z Bolgari ustanoviti Veliko Jugoslavijo, tj. južnoslovansko državo od Jadrana do Črnega morja, da bi bila ta branik pred italijanskimi imperialnimi ambicijami v jugovzhodni Evropi.
Med drugo svetovno vojno se je spletlo zavezništvo med srbskimi četniki in fašistično Italijo. Četniki so bili – tako na območju NDH kot Črne gore – zavezniki italijanske vojske. Na fotografiji: italijanski častnik med četniki.
Italijani pa so vodili dvojno politiko: podpirali so sicer tiste Hrvate, ki so želeli ustanoviti hrvaško državo in uničiti jugoslovansko državo, obenem pa so bili pripravljeni tudi na kakšen sporazum s Srbi, po katerem bi ti izvedli t. i. amputacijo, tj. umik s slovenskega in deloma hrvaška ozemlja na meje Velike Srbije (najverjetneje približno na črti Karlobag–Karlovac–Virovitica, ki so jo zahtevali tudi velikosrbski nacionalisti v 90. letih preteklega stoletja). Slovensko in hrvaško ozemlje bi potem prišlo pod nadzor Italije.
Srbsko-italijansko zavezništvo leta 1939
Leta 1939 bi morda prišlo celo do sporazuma med Benitom Mussolinijem in tedanjim jugoslovanskim premierjem, profašistično usmerjenim Srbom Milanom Stojadinovićem, po katerem bi Srbi pustili Slovence in deloma Hrvate Italijanom, z italijanskim soglasjem pa bi oblikovali Veliko Srbijo, pri čemer bi dobili tudi del Albanije in tudi Solun.
S tem načrtom ni bilo nič. Beograd oz. regent knez Pavle Karađorđević se je leta 1939 odločil za sporazum s Hrvati, tj. oblikovanje Banovine Hrvaške in dualistično preoblikovanje Jugoslavije v nekakšno Kraljevino Srbov in Hrvatov.
Ustaška Neodvisna država Hrvaška in genocid nad Srbi
Po razkosanju Jugoslavije spomladi leta 1941 je bila ustanovljena ustaška Neodvisna država Hrvaška (NDH). Ta je bila nekakšna skupna marionetna država fašistične Italije in nacistične Nemčije.
Velika Britanija kraljevi Jugoslaviji leta 1940 ni hotela dati zavezujočih obljub po spremembi jugoslovansko-italijanske meje po drugi svetovni vojni. V zaupni študiji, ki jo je britansko zunanje ministrstvo pripravilo februarja 1941, pa so britanski diplomati zapisali, da bi tudi po drugi svetovni vojni Gorica, Trst in zahodna Istra zaradi italijanskega značaja tega območja (in višje italijanske kulture) morali tudi po drugi svetovni vojni pripasti Italiji (torej je komunistična Jugoslavija dobila več, kot so bili Britanci pripravljeni leta 1940 in 1941 dati kraljevi Jugoslavij). Na fotografiji: britanski premier Winston Churchill in britanski maršal Bernard Montgomery v družbi jugoslovanskega kralja Petra II. med drugo svetovno vojno.
NDH je morala Italiji, ki je bila dolga leta zaščitnica ustaške emigracije, tudi dati velik del Dalmacije (kar je iz dalmatinskih Hrvatov naredilo privržence komunističnih partizanov), Horthyjevi Madžarski pa Medmurje in Baranjo. NDH je za ustavitev nadaljnjih madžarskih želja oblikovala skupaj s Slovaško (ta je bila satelit nacistične Nemčije) in Romunijo nekakšno novo malo antanto.
Italija kot zaščitnica Srbov na svojem območju NDH
Na ustaški genocid nad Srbi in vse večje drsenje ustašev v vplivno območje Nemčije se je Italija odzvala z obuditvijo italijansko-srbskega zavezništva. Italija je podpirala četniško gibanje in na območju, ki ga je vojaško nadzirala, preprečevala ustaško pobijanje Srbov.
Glede na to italijansko-srbsko zavezništvo, ki je reševalo Srbe, lahko sklepamo, da se po vojni, če bi namesto Titovih komunističnih partizanov oblast znova dobili srbski monarhisti, Beograd ne bi ravno za vsako ceno bojeval za slovenske in še zlasti ne za hrvaške ozemeljske interese.
Srbsko-italijansko zavezništvo tudi po letu 1945?
Vprašanje je, ali bi se zgodila kakšna občutna sprememba italijansko-jugoslovanske meje, Slovenci pa bi skoraj zagotovo lahko samo sanjarili o izhodu na morje, ki smo ga dobili leta 1954 z londonskim sporazumom.
Ko so Britanci začeli leta 1940 snubiti kraljevo Jugoslavijo, da bi se pridružila boju proti Hitlerjevi Nemčiji in Mussolinijevi Italiji, je Jugoslavija takrat postavila zahteve po spremembi jugoslovansko-italijanske meje po koncu vojne (domnevamo, da so bili v ozadju te zahteve Slovenci in zlasti Hrvati, ne pa toliko Srbi). Te zahteve so pri Britancih sprožile očitno nelagodje. V zaupni študiji, ki jo je februarja 1941 izdelalo britansko zunanje ministrstvo, niso hoteli Jugoslaviji obljubiti nič, zapisali pa so, da bi tudi v primeru spremembe meje Gorica, Trst in zahodna Istra zaradi višje italijanske kulture morali pripadati Italiji.
V britanskem dokumentu je tudi zapisano, da če bi jugoslovanske meje zarisali po narodnostnem načelu, bi na drugi strani morala Jugoslavija dati dele svojega ozemlja sosednjim državam (verjetno so mišljene Madžarska, Bolgarija in Albanija). Narodnostno načelo risanja novih meja bi tako koristilo Slovencem ali Hrvatom, ne pa tudi Srbom (Vojvodina, meja z Bolgarijo in Albanijo). To je še en razlog več, da Beograd, če bi znova zavladala predvojna politična elita, ne bi z vsem srcem zahteval spremembe italijansko-jugoslovanske meje na podlagi narodnostnega načela.
