Italijanka, ki se po govorici lahko kosa z vsakim "tapravim" Štajercem

Prvi stik z Ilenio Sautariello razkriva simpatično in zgovorno Ptujčanko, ki mora posebej povedati, da prihaja iz Italije, saj je govorica po devetih letih življenja v Sloveniji ne izdaja več. Slovensko se ni naučila na tečaju, ampak med ljudmi, preprosto tako, da je spraševala, kako se čemu reče. "Mislila sem, da je to, kar sem slišala, slovensko, zdaj pa vem, da govorim v narečju."

V Italiji je kot poslovodja delala za italijanskega prodajalca oblačil Oviesse. Vprašali so jo, ali bi šla v Slovenijo odpirat njihove trgovine. "Spomnim se, ko sem se vozila po avtocesti v Slovenijo: O moj Bog, fantastično je! Zelena narava, jaz pa obožujem naravo." Malo je bila zaskrbljena, kam bo šla, kje je Ptuj, ko je prišla, pa ji je bilo takoj zelo všeč.

Neapeljčanka na Ptuju

Na Ptuju je živela najprej eno leto. Potovala je po Sloveniji in se vanjo zaljubila. Trgovine je odpirala po vsej Sloveniji, zaradi potreb v službi je leto in pol živela tudi v Kopru.

Po treh letih se je morala vrniti v Italijo, a več kot osem mesecev tam ni zdržala. "Tako sem pogrešala Slovenijo, da sem vedela, da se moram vrniti. Doma sem pustila vse – družino, prijatelje, dobro kariero – in prišla živet na Ptuj."

Neapeljski pogled na Vezuv. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Takrat je bila prepričana, da bo tu vse življenje, kar še vedno verjame, "a nikoli ne veš, kam te življenje zanese", pravi. Vmes jo je očaral tudi neki Ptujčan in ko sta se po letu in pol razšla, so jo vsi spraševali, ali se bo vrnila v Italijo. "Ne, nikakor. Tu bom ostala. Najprej sem se zaljubila v Slovenijo, šele potem sem spoznala fanta," je bila odločna.

Obožuje naravo

V Sloveniji jo najbolj navdušujeta narava in način življenja. Obožuje jezera, reke, živali, ki živijo na prostem. Neapelj je štirimilijonsko mesto, zato narave ni blizu, pripoveduje Ilenia. "Sem ponosna Italijanka in rada imam svoje mesto, a narave ni, živali na prostem ne vidiš. Tu v Sloveniji pa vse to je." Vedno, ko je prosta, gre v gozd, kjer se sprosti.

V Sloveniji jo je navdušila predvsem narava, kjer preživi večino svojega prostega časa. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Ne pozabi tudi omeniti, da v Neaplju ne sme piti vode iz pipe, tu pa uživa, da lahko pride domov in si preprosto natoči kozarec vode.

Dela za Sava Hotels & Resorts, kjer je zadolžena za italijanski trg. "Enkrat do dvakrat na mesec grem v Italijo in povabim Italijane, da pridejo pogledat, kako lepa je Slovenija. Ne prodajam hotelov. Povabim jih, da pridejo odkrit, kaj vse lahko počneš v Sloveniji. Prodajam koncept, ne le nočitev." Ilenia v svojem delu zelo uživa. "To je zato, ker mi je Slovenija všeč, sicer tega ne bi počela."

Najprej skepsa, potem navdušenje nad Slovenijo

Pravi, da je z italijanskimi turisti približno enako, kot se je zgodilo njej – najprej so glede Slovenije skeptični, potem pa jih navduši in se vedno vračajo. Obiščejo veliko slovenskih krajev, vinskih kleti in drugih zanimivosti, najraje pa imajo wellness tretmaje in terme. "In čeprav ima Italija zelo dobra vina, vedno kupijo tudi slovenska."

Logarska dolina je eden njenih najljubših kotičkov v Sloveniji. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ilenia rada kolesari po Sloveniji, sicer pa se ukvarja s crossfitom, obliko napredne funkcionalne vadbe. "Vedno želim prek svojih meja, želim napredovati. Ta šport je zelo naporen, a iščem prav to – da presegam samo sebe."

Govori italijansko, angleško in neapeljsko, poudari. "Pred dvema letoma je namreč tudi Unesco neapeljščino priznal kot jezik." Pa tudi malo francosko, špansko in hrvaško razume.

Veliko potuje

Že pri 18 letih je šla delat na križarko, ker je lahko zaslužila in potovala. Prepotovala je Italijo, Slovenijo pa pozna bolje kot marsikateri Slovenec. "Vedno sem rada potovala, zato sem se, ko so mi ponudili službo v Sloveniji, odločila v enem dnevu."

Rada ima tudi domače neapeljsko morje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl V Sloveniji so ji najljubši Bled, Bohinj, Logarska dolina, Lovrenška jezera in seveda Ptuj. "Tu se je vse začelo, zato je prvi Ptuj. Tu sem začela pred devetimi leti in sem sem se pozneje vrnila."

Spominja se, da je na Ptuj prvič prišla neko nedeljo popoldne. Ob nedeljah je v Italiji na ulicah ogromno ljudi. Na Ptuju ob 15. ali 16. uri pa tisti dan ni bilo nikogar. Mislila sem, da je umrl kakšen pomembnež in da vsa država žaluje. "Sčasoma sem razumela – in to mi je zdaj zelo všeč –, da Slovenci nedeljo izkoristijo zase, da so z družino."

Novo zanjo je bilo tudi sezuvanje čevljev ob vstopanju v slovenska stanovanja. V Italiji doma hodijo v čevljih.

Bučno olje in neapeljska pica

Obožuje slovensko hrano, pripoveduje pa, da je na začetku v neki restavraciji iskala oljčno olje, a ker ga ni našla, je vzela bučno. "Nisem mogla pojesti. Danes pa nikoli, skoraj nikoli, ne jem solate brez bučnega olja. Obožujem ga."

Ilenia tudi prek fizičnih naporov rada premika meje svojih zmožnosti. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Iz domačih krajev pogreša predvsem hrano – originalno neapeljsko pico, mozzarello di buffala, morsko hrano – in seveda družino. "A načeloma ne pogrešam ničesar. Način življenja je tu boljši kot v Italiji. Vsaka družina ima hišo, vrt. Vse je bolj sproščeno, počasi, manj je stresa."

V Italiji se dela od devetih do enih, potem je siesta, potem pa spet od treh do sedmih. Delaš ves dan, pripoveduje Neapeljčanka. "Tu pa večina začne zgodaj in konča ob štirih ali petih. Več je prostega časa, zato sem lahko več v naravi, s prijatelji."

Prijatelji kot druga družina

Slovenci se ji v primerjavi z Italijani zdijo na začetku zelo zaprti. "Prihajam z juga, kjer smo zelo odprti. Potem pa sem razumela, da ti Slovenci, ko se odprejo, ko te sprejmejo, dajo vse. Zdi se mi tudi, da so Slovenci s tega območja bolj dostopni in iskreni kot tisti v Kopru."

Prijeten večer v okolici Ptuja Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Med Slovenci si je našla lep krog prijateljev. "To mi je zelo pomembno, ker niso le prijatelji, ampak tudi družina, saj je moja družina daleč. Zelo lepo so me sprejeli. Zelo sem vesela, da jih imam." Pravi pa, da jih s svojo govorico še vedno nasmeje. Večkrat opažajo kulturne razlike in se o njih pogovarjajo, kar se ji zdi dragoceno. Peljala jih je tudi v Neapelj in jim predstavila svoje mesto in družino.