Sobota, 18. 3. 2023, 18.32
1 leto, 7 mesecev
Pogovor z gorskim reševalcem Tonetom Smolejem, prejemnikom najvišjega priznanja civilne zaščite
"Gorsko reševanje je timsko delo, en Toni lahko naredi veliko, ne pa vsega."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,33
4
Šestinšestdesetletni Radovljičan Tone Smolej je kar 50 let svojega življenja namenil gorskemu reševanju. Pomagal je v več kot tisoč reševalnih akcijah in v začetku marca za delovanje na preventivnem, organizacijskem in reševalnem področju prejel najvišje priznanje, kipec civilne zaščite RS.
"Vedno pravim, da se moramo postaviti v kožo ponesrečenca, osebe, ki se je znašla v težavah, in jo razumeti. Če zaide v težave, pokliče pomoč, in naša dolžnost je, da pomagamo," v intervjuju za Siol.net poudarja 66-letni Radovljičan Tone Smolej, gorski reševalec in načelnik GRS Radovljica, ki je v 50 letih pomagal v več kot tisoč reševalnih akcijah. Za delovanje na preventivnem, organizacijskem in reševalnem področju je v začetku marca prejel najvišje priznanje, kipec civilne zaščite RS, maja lani mu je predsednik Borut Pahor podelil najvišje državno priznanje za prostovoljstvo. Smolej ob tem ostaja skromen in prizemljen. "Sem samo en člen v dolgi verigi gorskega reševanja. Gorsko reševanje je timsko delo in en Toni lahko naredi veliko, ne pa vsega," poudarja.
"Sem samo en člen v dolgi verigi gorskega reševanja. Gorsko reševanje je timsko delo in en Toni lahko naredi veliko, ne pa vsega."
Gospod Smolej, v manj kot letu dni ste za vaše 50-letno udejstvovanje v gorskem reševanju prejeli kar dve eminentni nagradi, najprej vam je maja lani predsednik Borut Pahor izročil najvišje državno priznanje za prostovoljstvo, pred dnevi pa ste prejeli še najvišje priznanje civilne zaščite. Vas je presenetila takšna čast? Na podelitvi kipca ste dejali, da nagrado dojemate kot priznanje vsem članom Gorske reševalne zveze Slovenije.
Da, presenečen sem bil že ob priznanju za prostovoljca leta, kipec civilne zaščite pa je – vsaj zame – pika na i 50-letnici mojega udejstvovanja v gorskem reševanju. Reciva, da sem poleg redne službe vzdrževalca zraven pridelal še eno penzijo (smeh, op. a.). Petdeset let je dolga doba in v njej se zgodi marsikaj.
Vedno pa poudarjam, da sem samo en člen v dolgi verigi gorskega reševanja. Gorsko reševanje je timsko delo in en Toni lahko naredi veliko, ne pa vsega. Pri gorskem reševanju si odvisen od kolegov. Smo ekipa ljudi, v kateri smo vsi enaki, jasno pa je, da mora nekdo prevzeti vlogo koordinatorja oz. vodje.
Iz kakšnih vzgibov ste se priključili gorski reševalni službi?
Povsem po naključju. Imel sem 16 let, bil sem mulec, ki se je rad ukvarjal s smučarskim tekom in bil v tem tudi precej dober. No, nekega dne me je sosed Miro, ki je bil prav tako reševalec, povabil na bivakiranje, bilo mi je všeč in takoj sem se navdušil. Zagrabil sem na polno. Fajn se mi je zdelo.
Smolej je za delovanje na preventivnem, organizacijskem in reševalnem področju v začetku marca prejel najvišje priznanje Civilne zaščite RS.
Se spomnite prve reševalne akcije?
Dobro se spomnim. Moja prva akcija je bila leta 1972 v dolini Drage, kjer se je nekdo smrtno ponesrečil. Padel je s skale. Grozno je bilo. Pa še ponoči. Bil sem mlad, še neizkušen. Pristopiti do nekoga, ki ga ni več med nami, je bilo res hudo. Takrat sem si mislil, da to mogoče ni zame. Potem pa … Kaj pa vem, to moraš premleti, preboleti in iti naprej. Ne pozabiš nikoli, moraš pa iti naprej, drugače ne gre.
Takrat verjetno še niste imeli zaupnikov, s katerimi se lahko pogovorite po travmatičnih dogodkih, kot je to na voljo danes.
Ne, kje pa. Mislim, da imamo to možnost zadnjih deset let. To pomeni, da lahko v 24 urah dobiš pomoč, kar je za reševalce zelo dobrodošlo. Pred 30 leti tega ni bilo. Šel si domov in prebolel, kot si vedel in znal. Danes je za to precej bolje poskrbljeno.
Sam svoje fante tukaj na GRS Radovljica spodbujam, da si poiščejo pomoč. Ljudje smo krvavi pod kožo in stvari nas prizadenejo. Zakaj se gremo šerife? Če te je nekaj prizadelo, je to normalno. To pomeni, da si še normalen in normalno je, da si v takih primerih poiščeš pomoč.
Lani je v gorah umrlo 34 ljudi, kar je veliko, reševanj pa je bilo skoraj 800.
Menda ste sodelovali pri tisoč reševalnih akcijah, kar je res impozantna številka …
V 50 letih se je teh reševanj kar nabralo. Verjetno nisem edini v Sloveniji, sem pa verjetno edini tako dolgo aktiven.
Priča ste bili marsikateri situaciji, žal tudi tragediji na Okrešlju, kjer je med helikopterskim usposabljanjem umrlo pet gorskih reševalcev. Imate v posebnem spominu tudi kakšno akcijo s srečnim koncem?
Res je, Okrešelj je izredno žalostna zgodba, ki je prinesla veliko sprememb, v obliki komunikacije, načina usposabljanja … Kar pa zadeva pozitivne zgodbe … Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti. Vsaka zaključena akcija je bomba. Včasih se tudi nasmejemo, včasih je pri ponesrečencih ali ponesrečenkah prisoten tudi alkohol, in takrat zna biti zabavno.
Fotografija je simbolična.
Se rešenci pogosto oglasijo na reševalni postaji in se še enkrat zahvalijo?
Da, velikokrat se tudi oglasijo s kakšno pozornostjo, s čokolado ali zabojem piva. Ne bi jim bilo treba.
Vas pogosto kličejo zaradi banalnih stvari? Da jim je na primer zmanjkalo vode?
Težko je oceniti, kaj je banalna stvar. Lani nas je klicala nizozemska turistka, ki ji je na razgledni točki na blejski Osolnici med skale padel mobilni telefon. Marsikdo bi rekel, pa kaj potem, saj je samo telefon, ampak ni tako. To dekle, staro 22 let, je na telefonu imelo vse svoje življenje, od kartic do letalskih kart, poleg tega bi se, če bi sama iskala telefon, najbrž smrtno ponesrečila. Tako se mi je zasmilila. Najbrž še domov ne bi mogla.
Telefon smo res težko dobili. V kamp v Zako smo morali po palico za lovljenje kač in z njo telefon zbezali iz luknje. Nizozemka je bila presrečna. Na vsak način nam je želela vsiliti 20 evrov za zahvalo, pa sem jo zavrnil. Bila je res neskončno hvaležna. Vedno pravim, naj bo merilo za reševanje tisti, ki potrebuje pomoč, in ne mi, ki je ne.
Delo gorskega reševalca je precej več kot delo. Je poslanstvo, način življenja, ki so mu ostale življenjske dejavnosti pogosto podrejene. Kaj vam daje zavedanje, da ste reševalec, da pomagate?
Zagotovo mi to daje zadovoljstvo, je pa treba ločiti, da ne bi kdo mislil, da komaj čakam na akcijo, ker ne. Daleč od tega. Ne čakam težko na reševalne akcije, imam pa zaradi vseh teh let v gorskem reševanju vseskozi v sebi nek črviček, da bo zazvonil telefon.
Kadar zazvoni in ljudje potrebujejo našo pomoč, takrat se tako kot vsaka ekipa maksimalno potrudimo. Vemo, da je treba pomagati in veseli smo, če je ponesrečenec zadovoljen. Če ne bi bil, bi bila to za nas katastrofa.
V gorskem reševanju ste aktivni že pol stoletja. Verjetno se je v tem času marsikaj spremenilo. Se je spremenilo tudi to, da ljudje danes prej pokličejo na pomoč kot nekoč?
Absolutno! Mobitel je tukaj naredil svoje.
Včasih je bilo tako, da je tisti, ki je videl nesrečo ali bil prisoten ob nesreči, stekel do najbližje planinske postojanke, kjer so imeli radijsko povezavo, ali celo v dolino, in prosil za pomoč. Oskrbniki planinskih koč so nato poklicali policijo – to je bilo še pred uvedbo sistema 112 – od tod pa so nas obvestili na hišni telefon, kdor ga je seveda imel, ali pa s kolesom oz. avtom.
Odzivni čas gorskih reševalcev je bil pred leti bistveno daljši kot danes, trajalo je več ur, preden smo prišli do ponesrečenca, medtem ko danes odzivni čas štejemo v minutah.
Marsikaj se je spremenilo tudi z uvedbo sistema 112 oz. centra za obveščanje. Takrat smo gorski reševalci dobili pozivnike, ki jih je center aktiviral v primeru klica na pomoč. To je bil za reševanje zelo velik in pomemben korak.
Veliko spremembo so seveda prinesli mobilni telefoni. Po eni strani je uvedba mobitelov za ponesrečenca in za naš odzivni čas vrhunska, prednost je tudi v tem, da nam ponesrečenec ali njegov spremljevalec lahko pošlje koordinate lokacije, kjer se nahaja, in ga zlahka najdemo, po drugi strani je tudi res, da se nas zdaj, ko imamo vsi mobilne telefone, ljudje bistveno hitreje pokličejo.
Primer: pred leti, ko telefonov še nismo imeli, so planinci, ki so zvečer zašli, počakali, da se zdani in naslednje jutro nadaljevali pot, danes pa seveda takoj pokličejo na pomoč.
Se kdaj znajdete v dilemi, ali je reševanje nujno ali ne? Ko vas na primer ljudje pokličejo sredi noči, v slabih razmerah, je reševanje nevarno tudi za reševalce.
Da, ko nas na primer zvečer pokliče nekdo, ki se je izgubil, je zelo težko oceniti, ali je treba na pot takoj ali lahko počakamo do jutra. Ravno zato, ker ne vemo, kako resen je položaj, se vedno takoj odpravimo na pot.
Ponavljam in to ponavljam kar naprej, vedno se moramo postaviti v kožo ponesrečenca, osebe, ki se je znašla v težavah, in jo razumeti. Če zaide v težave, pokliče pomoč, in naša dolžnost je, da pomagamo. Pri tem je pomembno, da ko enkrat gremo na reševanje, ne razmišljamo o tem, kdaj se bom vrnil, ali bodo doma jezni, ker me ni bilo na kosilo. Enostavno moramo iti in to je to. To je naša naloga.
Seveda se je iz doline včasih zelo težko odločiti, kako resen je položaj. Lahko bi se zgodilo, da bi se človek sam poskušal spraviti iz težav, pa bi se pri tem ubil, kaj bomo rekli potem? Nimaš opravičila, da nisi šel. Zato vedno gremo reševat.
Kako je vaše poslanstvo gorskega reševalca krojilo vaše življenje? Nedvomno gre za pomemben del, kjer družina ne more biti vedno na prvem mestu.
Res je, ko si gorski reševalec, je to poleg redne službe zaposlitev številka 2. Priznam, da je zaradi obveznosti v GRS doma včasih hudo, zato se mi zdi tako zelo pomembno, da če se pridružiš gorskim reševalcem, to najprej razčistiš doma. To je prva stvar.
Tudi če smo gorski reševalci amaterji in ne profesionalci, je vseeno pomembno, da ko smo enkrat na reševalni akciji, ne razmišljamo o tem, kdaj bo doma kosilo, kdaj je treba po otroka v vrtec, kdo je jezen nate, ker smo spet odsotni in podobno. To so obveznosti in ne moreš se izgovarjati na to, da si samo amater. To ni nogomet ali tenis, to so stresni položaji in tudi ko se vrneš iz akcije, se ti po glavi plete marsikaj. Urejenost družinskih odnosov je zame pri tem poglavitnega pomena.
Poleg tega ponesrečenca ne zanima, ali smo amaterji ali ne, on hoče samo pomoč. Mi pa smo dolžni, da mu pomagamo, ker smo se temu zavezali. To za seboj potegne ogromno dela in odsotnosti. Samo lani smo v GRS Radovljica imeli 130 aktivnosti in 1.070 odhodov od doma skupno. Povprečno nas je na akcijo prisotnih med 13 in 15 reševalcev.
Kako se običajno odzovejo ponesrečenci? So kdaj tudi kritični do vašega dela?
Običajno so srečni, ko nas vidijo, so pa seveda tudi primeri, ko se jim zdi, da je vse skupaj predolgo trajalo. Ne moremo hitreje! Z vso opremo za svojo varnost in za ponesrečenca pridemo najhitreje kot lahko. Vem pa, da za tistega, ki čaka na pomoč, to vedno traja predolgo.
Pri gorskem reševanju je fizična pripravljenost verjetno izjemno pomembna. Kako se poleg rednih usposabljanj še pripravljate na zahtevnost reševalnih akcij?
Da, dobra kondicija je ključnega pomena. Reševalec, ki ni v formi, vam ne bo mogel pomagati. Kar zadeva treningov, so ti odgovornost vsakega posameznika. V GRS Radovljica imamo srečo, da so vsi gorski reševalci alpinisti, alpinisti pa so vedno dobro pripravljeni. Nadgradnja fizične pripravljenosti je usposabljanje, tega je ogromno.
Kako vi trenirate?
Vsak drug dan zjutraj prehodim ali pretečem od 15 do 20 kilometrov, za vikend pa grem v gore. Običajno startam sredi noči, tako da sem do 8. ure že nazaj in čakam ob telefonu. Kar nekoliko sem že zastrupljen s tem.
Usklajevanje z družino ni vedno najlažje. Včasih se z ženo kam odpeljeva, pa celo pot upam, da ne bo spet zazvonil telefon. Velikokrat se je zgodilo, da sva pot prekinila, ker sem moral na reševanje.
Kdaj najpogosteje zvoni telefon? Verjetno ob koncu tedna med kosilom?
Pa veste, da res (smeh). Telefon običajno zazvoni med 12. in 14. uro. Ponavadi nedotaknjena ostane juha ali pa sladoled.
V rajon GRS Radovljica, kjer ste že več kot 40 let načelnik, sodita tudi turistično izredno oblegani destinaciji Šobec in Bled. Poleti je verjetno velik del reševanja usmerjen v reševanje turistov. Se strinjate s tem, da je nujno, da se zaposlene na turističnih točkah opremi z informacijami o vzponih?
Da, to se mi zdi zelo pomembno, s tem da bi rad opozoril, da ne rešujemo samo tujcev. Vse prevečkrat jim obesimo te in one napake in to ni prav, saj smo Slovenci isti.
Povedati je tudi treba, da je glede ozaveščanja o varni hoji v gore opaziti napredek, izobraževanja in usposabljanja o hoji v gore je kar precej, če imaš seveda interes. Treba je tudi povedati, da je glede na število ljudi, ki hodijo v gore, nesreč relativno malo. Je pa zanimivo, da je največ nesreč na označenih poteh.
Kar zadeva informiranje, so turistične organizacije same dale pobude za sodelovanje s PZS in GRSZ, da si izmenjamo podatke. Mislim, da je celo že bil sestanek na to temo. To je velik korak naprej.
V turizmu se večinoma samo prodaja, veseli so, da ljudje pridejo in plačajo, kam pa grejo, pa jim je vseeno, no in to je zdaj pomemben korak, da jih opozorijo, ko se zanimajo za določene gore, da jim turo odsvetujejo, če ocenijo, da je to zanje preveč zahtevno, in jim predlagajo kaj drugega.
Prej ste omenili, da se boste umaknili, ko boste tako začutili. Stari ste 66 let in še vedno ste zelo aktivni?
Da, še vedno hodim na vse akcije in zelo rad delam s fanti v GRS Radovljica. Gre za ekipo vrhunskih reševalcev, inteligentnih fantov, ki znajo poslušati, znajo pa tudi izraziti svoje mnenje.
Po drugi strani nikakor nočem biti moteči člen te sredine in ko bom to začutil, se bom takoj poslovil.
Začela sva z nagradami, ki ste jih prejeli v zadnjih mesecih. So te nagrade lahko tudi priložnost, da se opozori na morebitne težave?
Kar zadeva nagrade, sem je vesel, veliko mi pomeni, sem pa, to vedno poudarim, samo en člen in tudi ostali kolegi so zaslužni za to, da ta "firma" sploh obstaja.
V Sloveniji je gorsko reševanje amatersko in kot takega ga tudi zagovarjam. Je pa seveda dobro, da ima država za nas posluh. Če država ne bi imela posluha, še posebej v teh razmerah, če ne bi bilo državne pomoči in sodelovanja, se ne bi več reševalo. Kljub temu da smo amaterji.
Saj daš svoj čas, daš znanje, v končni fazi tudi življenje, kljub vsemu, kar zadeva materialno pomoč, še vedno potrebuješ podporo.
Pa je te pomoči dovolj? Bi potrebovali še kaj? Število gorskih reševalcev v Sloveniji se giblje okoli 800, je to dovolj?
Leta 2006 je bil na ravni države normativ 430 gorskih reševalcev, pri nas v GRS Radovljica je normativ 24.
Če primerjam leto 2006 in leto 2022 – leta 2006 smo imeli v vsej Sloveniji 220 akcij, danes pa jih imamo 800, materialna dobrina pa je približno enaka.
Res je, da dobivamo pomoč s strani Zaščite in reševanje, tudi določeno reševalno opremo – kar zadeva opremljenost smo dobro opremljeni in glede tega ne smemo jamrati – kar pa zadeva ostale stroške, ki so nevidni, obstajajo pa, nam pomoči manjka. Če ne bi bilo lokalne pomoči, bi bilo hudo.
Moram priznati in prav je, da se to ve, da če nam ne bi lokalne občine pomagale, bi bilo težko. Od države, če odmislimo opremo, na leto dobimo približno 37 odstotkov denarja, ki ga potrebujemo. Vse ostalo nam zagotovijo lokalne občine. Ta povezava – nas kot društva GRS Radovljica in lokalne politike oz. občine – v našem primeru so to Žirovnica, Radovljica, Gorje in Bled – res dobro deluje. Z občinami zelo dobro sodelujemo, navsezadnje pa tudi mi odigramo svojo vlogo.
Kaj sodi pod nevidne stroške, ki ste jih omenili?
To so stroški objekta, v katerem so naši prostori, vzdrževanje avtomobila, s katerim hodimo na akcije, registracija, tekoči stroški. Že samo za prostor, v katerem se pogovarjava, na leto plačamo 1.500 evrov, samo za en avto je zavarovanje 1.800 evrov, imamo pa dva, potem je tu gorivo … Tukaj nam pomaga lokalna skupnost. Če tega ne bi bilo, bi bil zelo razočaran.
Sicer pa če primerjam naše delo s tistim pred 50 leti, je primerjava nemogoča. Iz siromaštva smo zdaj zelo dobri. Kot amaterji smo na zelo dobrem profesionalnem nivoju. Ne smemo pa ven iz teh okvirjev.
Kako gledate na občasne debate o profesionalizaciji gorskih reševalcev?
Kar zadeva debate o profesionalizaciji gorskega reševanja v tej organiziranosti in tem sistemu zaščite in reševanja, je to nesprejemljivo. Vsaj zame.
So pa seveda na koncu tunela luči, ki jih vidimo. Vemo, kaj še lahko izboljšamo, a se moramo tega lotiti korak za korakom, s tem da mora država v ozadju postoriti še marsikaj.
Kaj bi lahko bil prvi korak?
V tem trenutku govorimo o amaterstvu, lokalnem nivoju in pripravljenosti do ponesrečenca. Ta pripravljenost je vezana na naše usposabljanje, našo opremljenost in zdaj smo prišli do točke, ko to še obvladamo tako na klasičnem kot helikopterskem reševanju, s tem da je helikoptersko reševanje hkrati tudi klasično. Na lokacijo se namreč vedno odpravimo tudi peš, saj bi lahko v primeru, če helikopter zaradi različnih dejavnikov – megla, veter in podobno – ne bi mogel pomagati, še vedno reševali na klasičen način.
Na Brniku bo letos dežurstva 190 dni, kar pomeni vsak drugi dan, in za to ljudje jemljejo dopust. Mislim, da se bo to enkrat končalo. Če imamo na primer 40 reševalcev letalcev in če vsak vzame dopust za letno in za zimsko usposabljanje ter šest do sedem dni dopusta za dežurstvo na Brniku, poleg tega ga čaka še delo na lokalnem nivoju, človeku hitro zmanjka dopust. Kaj pa družina?
Zdaj smo se znašli pred prelomnico. Vsi si želijo, želimo, da je na Brniku zagotovljeno dežurstvo vsak dan, to so zdaj te luči na koncu tunela, ki sem jih prej omenjal …
Luč je, samo vprašanje je, kako se organizirati, da bo to izvedljivo. Ali bodo ti reševalci letalci dobili poziv, tako kot na primer na orožne vaje, oz. kako zagotoviti, da bo tudi delodajalec motiviran, da bo take ljudi imel v svojem podjetju.
Delodajalec je tisti, ki se lahko odloči, da bo reševalca v svojem podjetju poleg rednega dopusta pogrešal še deset dni, ali pa se bo odločil, da mu te odsotnosti ne bo odobril. To je eden od izzivov, ki nas čakajo.
Lahko se zgodi, da če to uredimo, bomo potem na te ljudi gledali kot na delne profesionalce in bojim se, da bi se nam v tem primeru porušil sistem. Ne da bo med nami ljubosumje, ampak lahko se zgodi, da bo potem nekdo rekel, naj delo opravi tisti, ki je za to plačan. To se v tujini že dogaja, na primer v Zermattu v Švici in francoskem Chamonixu. Tam klasičnega reševanja skoraj ne poznajo, tam večinoma rešujejo gorski vodniki, del, kjer gre za helikoptersko reševanje, pa opravijo profesionalci, večinoma žandarji. Mi si ne želimo tega, kar imajo v Švici in v Franciji.
Pri nas na klasičen način rešujemo tudi v pogojih, v kakršnih v tujini ne bi reševali. Mi nikoli ne rečemo ne. Rekel bi, da je pripravljenost na amaterskem nivoju včasih bolj solidarna kot pa na profesionalni ravni. Pogosto. Mi vedno poskušamo, nikoli ne opustimo dogodka. Seveda ne moremo rešiti vseh, poskusimo pa vedno.
4